Kako prepoznati, ali je otrok pod stresom, in predvsem, kako mu pomagati?

Sin popravljal ocene, mama pred šolo: 'Bala sem se, da si bo kaj naredil'

Stres ob koncu šole je zelo huda stvar, še posebej, ker zaradi stresa trpijo že zelo majhni otroci. Večinoma je stres povezan z ocenami in obveznostmi, mnogi otroci pa se lahko ob koncu šole tudi zlomijo. Z nami je delila izkušnjo mamica, ki je svojega šestošolca čakala pred šolo na dan, ko je šel popravljati oceni pri dveh predmetih, saj mu je grozilo, da bo ocenjen negativno. "Bala sem se, da bi si kaj naredil, če mu ne bi uspelo," pravi. Čeprav v družini ne pritiskajo nanj in so mu večkrat pokazali, da mu bodo v vsakem primeru stali ob strani, pa je fant pod pritiskom, saj ga je strah, da ga bodo sošolci in družba zaničevala, če mu ne bo uspelo. Kot pravi naša bralka, je fantu uspelo popraviti ocene. "Ta stresna izkušnja je bila zelo huda in upam, da smo se vsi iz nje nekaj naučili. Skrajni čas je, da se znebimo kampanjskega učenja, pa da mu pomagamo dvigniti samozavest," pravi.

V Inštitutu UJE - Učenje je enostavno, ki združuje strokovnjake s področja vzgoje, družinskih terapij in različnih motivacijskih ter učnih tehnik, opozarjajo, da konec šolskega leta prinaša s seboj stres, tako za učitelje in starše, še najbolj pa za učence in dijake. Pojavlja se vse več bolezenskih stanj, povezanih s stresom, za katerimi trpijo tudi že zelo majhni otroci. "Celotna družba je usmerjena v neko iskanje popolnosti in v tekmovalnost. Tudi zato otroci trenutno šolo začenjajo pri šestih letih, kar je prezgodaj. Pri šestih letih naj bi se otrok učil prijateljstva in deljenja. Šola pa stimulira predvsem rivalstvo in individualizem. Kar pa v končni fazi niso veščine, ki bi nas kasneje podpirale - ne v službi in ne v družini. V razvitih deželah kjer je dobra praksa sodelovanje v razredih in pomoč med otroki, so rezultati fenomenalni," pravi vodja inštituta Lea Bevčič.

Memoriziranje, zbiranje točk, nihče pa več ne ve, zakaj se uči

Tudi naš šolski sistem je naravnan še vedno na učenje na pamet, ne pa na dolgotrajno znanje. Pa seveda tudi na zbiranje točk, da se potem lahko vpišemo na izbrane srednje šole oziroma fakultete, opozarja Bevčičeva in dodaja, da sistem sploh ni namenjen temu, da bi v življenju potem počeli stvari, ki nas veselijo. "Predvsem se vidi to tam, kjer si starši želijo dobrih ocen, otrok pa sploh ne ve, zakaj hodi v šolo." Prav zato si v Inštitutu UJE prizadevajo v šole in v družine pripeljat znanja, ki bi ljudem pomagala razumeti, kako pomembno je, da otrok ve, zakaj se uči, da je to aplikativno v življenju in da najde svojo notranjo motivacijo za šolo, kar je možno samo tako, da se učitelji in starši končno začnejo zavedati, kako velik vpliv imajo na otroke s svojimi odzivi, prepričanji in vrednotami, pravi Bevčičeva.

Kaj svetujejo staršem, ki jih je strah, da si bo otrok ob neuspehu, kaj naredil?

"Vsekakor je najbolje za starše, da se najprej sami umirijo, da začnejo delati na sebi, da izboljšajo najprej svoje stanje in počutje. Če je starš v takem strahu, daje otroku na nezavedni ravni sporočilo 'ne zaupam vate, verjetno ti ne bo uspelo in potem bo spet vse narobe'. Saj vemo, da se otrok ni rodil s takimi mislimi, ne o šoli ne o tem, da nečesa ne bi zmogel ali da bi obupal zaradi ocen. To se je naučil doma in v šoli. Predvsem doma. Pazimo na jezik, ko govorimo z otroki o njihovih neuspehih. Izogibajmo se besedam kot so: katastrofa, grozno, nikoli ne bo … Če bi starši vedeli, kakšno moč imajo pri otrocih (samo zato, ker so starši), bi se zgrozili, kajti takrat bi se zavedli, kako pogosto dajejo otrokom napačna sporočila in kako jih to zaznamuje," pojasnjuje Bevčičeva.

Katere so bolezni, ki se pojavijo pri otrocih, ki so pod stresom?

"Lahko bi našteli veliko bolezni, ki so povezane s temi stanji tako pri otrocih kot pri odraslih. Vedeti pa moramo, da če otroka boli trebuh, ker piše test, je velikokrat ta bolečina zelo resnična. Stres namreč zelo destruktivno deluje ravno na želodec in prebavne organe. In če občutimo stres, se velikokrat pojavi bolečina v trebuhu. Zato je najslabše, če otroku rečemo, da ga ne boli, da si izmišljuje ali pa da pač ta bolečina ni utemeljena," opozarja Bevčičeva.

"Poglejmo čisto realno: odrasli pri 40 se velikokrat ne znamo soočat s stresom oz. ga sprejet in opravit z njim. Ne znamo poiskat rešitve, da bi določene naloge, opravila ali aktivnosti opravljali brez stresa. Zakaj potem to pričakujemo od otrok? Ker je to samo šola? Ker jih ne jemljemo resno? V svojih trditvah smo si odrasli pogosto zelo nasprotujoči: na eni strani šolo omalovažujemo, na drugi pa hočemo, da je otrok do šole odgovoren in ima samo dobre ocene. Smešno, kajne? Začnimo otroke gledat kot majhne, spoštovanja vredne ljudi, ki si nič ne želijo bolj kot to, da bi jih starši imeli radi. In potem jim pomagajmo, da bo šola nekaj pozitivnega, kar pomeni, da bo učenje nekaj pozitivnega. Kajti če temu ni tako, praktično silimo otroka, da živi prav vsak dan v nasprotju z njegovimi željami in hotenji. Otroci so po naravi radovedni in se lahko naučijo čuda stvari, če jim le damo to priložnost," pravi Bevčičeva.

Kako prepoznati znake stresa?

"Dober stik z otrokom se začne v družini in potem nadaljuje v šoli. Odrasel je tisti, ki je odgovoren za dober stik z otrokom tako, zato se morajo najprej starši in učitelji naravnati tako, da imajo pozitiven odnos do otroka, da ga skrbno opazujejo - in tako hitro vidijo, kdaj se v otroku kaj spremeni, kdaj občuti stisko, kdaj se ne počuti ok. Če se človek ne počuti dobro, je njegova sposobnost dojemanja, razmišljanja, predvsem pa učenja zelo omejena. Pri otroku se lahko pojavijo neobičajne reakcije kot so razdraženost, žalost, zamišljenost. Prepogosto to pri otrocih jemljemo kot neprimerno obnašanje, kaprico ali izsiljevanje v smislu: kaj pa otrok lahko čuti oziroma kakšne probleme pa lahko ima otrok. Otrok je majhen človek z vsemi čustvi in stanji, ki jih imamo odrasli. A s to veliko razliko, da jih še ne zna uravnavati, kar pa velikokrat pomeni, da mu je veliko težje kot nam," opozarja Bevčičeva.

Kaj storiti, ko opazimo, da je otrok pod stresom?

Začnemo najprej pri sebi, pravi Bevčičeva. "Zelo pomembno je, da najprej starši poskrbijo za svoje dobro stanje. Ko govorimo o stanju, veliko ljudi ne ve, kaj sploh želimo s to besedo povedati. Ko v NLP-ju (nevro - lingvističnem programiranju) govorimo o stanjih, mislimo na počutje, ki je posledica čustev in način, kako ta čustva skomuniciramo najprej navznoter in nato tudi navzven. Če se naučimo čustva kontrolirati, ker vemo, da reagiranje na podlagi emocij ni nikoli ok, potem lahko v svojem dobrem stanju kot odrasel in vodja otroka pomagamo otroku, da tudi svoja čustva in stanja zna nadzorovati in izkoristiti sebi v prid. Torej - najprej moramo starši ozavestiti naša stanja oz. poiskati nekoga, ki nam bo pomagal pri ozaveščanju in učenju, kako usmerjati čustva na način, da so konstruktivni za vse. To pomeni predvsem, da se izogibamo kritiki in obsojanju," pravi Bevčičeva, kar pa je za nas, ki smo vzgojeni v tradicionalni slovenski vzgoji, težko. "A, če se potrudimo, so rezultati fenomenalni," pravi Bevčičeva in dodaja: "Tako v trenutkih, ko se ob otroku zaradi njegovega vedenja, slabših ocen, stiske, ki jo izraža na svoj lasten način, ki ga morda dojemamo kot nepravilen, ostanemo mirni, si vzamemo trenutek pavze, se vprašamo, kaj otrok občuti in kaj lahko naredimo kot starši, da pomagamo otroku iz slabega stanja priti v stanje, kjer bo lahko samostojno konstruktivno poiskal rešitve, bil miren in zaupljiv. Vzgoja s kritiko pripelje do tega, da otrok svojih negativnih čustev ne deli z nami, ker nima zaupanja v starše, saj se ti ne zavedajo, da je kot človek dober, pa tudi če je v slabem stanju zaradi stiske ali drugega ne-podpirajočega čustva."

Zaključek šolskega leta sodi med eno najbolj stresnih obdobij leta, še bolj kot čas decembrskih praznikov, in to za številne skupine, predvsem pa za učence in dijake, pa tudi za učitelje in starše, opozarjajo v inštitutu. Pa je bilo vedno tako? Ali se stres, tako kot na številnih drugih življenjskih področjih, tudi tu stopnjuje?

Izgublja se stik med starši in otroki ter učitelji in otroki

Visoke zahteve, hitenje, tekmovalnost in iskanje rezultatov, vse to prispeva k stresu, a to niso edini razlogi za stres, pravi Bevčičeva. "Vse bolj se izgublja stik med starši in otroki, v šoli pa tudi med učitelji in otroki. Otroci imajo velikokrat tudi preveč obšolskih dejavnosti, ki naj bi jim pomagale postati bolj vsestranski in uspešni na več področjih. Vse to pa le še poglobi vrzel, ki se ustvarja pri komunikaciji v trikotniku otroci-učitelji-starši."

Da bi se stresu izognili oziroma stres vsaj omilili, bi morali najprej otrokom vrniti veselje do šole, učenja. Zato pa je potrebno vzpostaviti pravilen odnos odraslih do otrok. Zato je na nas odraslih, da naredimo prvo in pravo potezo."V našem inštitutu smo osredotočeni prav na ta najpomembnejši vidik lažjega učenja in vzpostavljanja oziroma ohranjanja veselja do obiskovanja šole. Najpomembnejši je odnos odraslih do otrok. Odrasli namreč pogosto pozabimo, da so otroci majhni ljudje, ki imajo čustva, vedenja pa morda še ne znajo pravilno usmerjati in predelati, zato so njihove reakcije in odzivi 'socialno nesprejemljivi'," opozarja Bevčičeva in izpostavlja, da se je potrebno vprašati, kdo je za to odgovoren? "Zaradi slabega načina komunikacije odraslih do njih, otroci veliko pozneje razvijejo veščine, ki jih bodo podpirale v življenju, če sploh jih. Ena od pomembnih veščin je t.i. time management ali upravljanje s časom, sledita pa fleksibilnost in ciljna naravnanost." Bevčičeva opozarja, da mnogi odrasli žal nimajo teh veščin. "In če jih nimajo, jih ne morejo posredovati otrokom. Saj se otrok uči s posnemanjem in sledenjem vzorom. Seveda govorim o tistem pravem učenju, ko otrok ponotranji vrednote in veščine," pravi Bevčičeva.

Otroci morajo biti sposobni prevzemanja odgovornosti

Nič več t.i. kampanjskega učenja, ki je še vedno tako zelo prisotno. Pomembno je, da pri otrocih spodbudimo ciljno usmerjeno in pravočasno reševanje izzivov, kot so testi, preizkusi, projektne naloge. Po besedah Bevčičeve, pa to storimo tako, da jih že od rojstva naprej učimo prevzemanja odgovornosti za zadeve, ki jih je otrok na določeni stopnji razvoja sposoben prevzeti. Le tako pridemo od prvošolca, ki poskrbi za svojo torbo, do devetošolca, ki razmišlja o tem, kaj si želi početi v življenju.

Na inštitutu pravijo, da je v življenju vedno čas, da spremenimo vedenjski vzorec in začnemo živeti bolj v skladu s samim seboj, življenje pa polepšamo in olajšamo tudi ljudem okoli nas. Prav tako poudarjajo, da je učenje lahko tudi enostavno.