Sindikalni turizem: s fičkom na morje

"Na razglednici plaža, kjer smo se tudi mi z družino kopali. Samo nekaj metrov stran so izposojali pedaline in tako dalje, tudi tisto je bilo takrat nekaj fenomenalnega." Gregor Jerman, ki danes dela v Zasavskem muzeju Trbovlje, se obdobja sindikalnega dopustovanja spominja s takšno nostalgijo, da se je o tem odločil spisati kar publikacijo. "Tam je bilo res fenomenalno. Otroci smo se potikali po plaži, po mestih, mame so nas hotele malce kontrolirati. Očetje so imeli velikokrat kakšne druge obveznosti v narekovajih. Tudi zvečer se je dogajalo, so se ljudje po večerji zbirali v večjem številu, smeha ogromno, petja."

 Sindikalni turizem je najbolj zaznamoval obdobje med leti 1950 in 1991

"Kot otroci, ki smo imeli še nekako možnost letovanja, ko je bil še prejšnji sistem, tako lahko rečemo, se vsi spominjamo teh sindikalnih počitnic. Mislim, da je večina naših družin na tak način otrokom omogočila morje," pravi generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije Saška Kiara Kumer. Tudi številnim Zasavčanom. Otok Rab in Crikvenica sta poleti tako postala Zasavje v malem. "Tam so imele vse firme, ki so karkoli pomenile iz Zasavja, svoj počitniški dom. In če si se poleti obrnil po Crikvenici, si srečal vsaj 20 znanih oseb." 

in čeprav si dandanes ljudje po večini težje predstavljajo, da bi dopustovali s sodelavci, pravi Jerman, je bilo nekoč drugače. "V tistih letih, ko je sindikalni turizem najbolj živel, so bila tista zlata leta socializma še v Jugoslaviji in so se ljudje veliko bolj čutili povezane s tovarnami, z delovnim okoljem, so živeli s tem. Zdaj se mi zdi, da ljudje precej drugače gledamo na to. Hodimo v službo, da imamo zaslužek, da lahko preživimo, potem pa imamo še življenje izven tega."  

 Sindikalne počitnice so se, tako kot vse dobre zgodbe, začele s potjo

"Ali si šel z avtobusom ali pa si napokal stvari v fičkota, katrco, jugota, stoenko. To je bil res tak dogodek, in je tisti del naše preteklosti in je res zaznamoval življenje v naših krajih," dodaja Jerman.

Po letu 1991, po osamosvojitvi, se je v Sloveniji začelo razvijati podjetništvo, ena od posledic pa je bila ugašanje sindikalnega turizma. "Ogromno sindikatov v podjetjih je prej razpolagalo s temi počitniškimi kapacitetami, potem pa se je po prehodu v nov sistem ugotovilo, da se je to, kljub temu da so bile te kapacitete zagotovljene s prispevkom zaposlenih, uradno štelo kot premoženje podjetij. Podjetja pa so na to gledala zelo pragmatično in so, vsaj tako opažamo, večinoma vse te kapacitete na trgu nato tudi prodale," pojasni Kumer.

Kljub temu tovrstne nastanitve danes nudi več sindikatov

Med njimi Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije, v katerega je včlanjenih približno 4000 članov. "Zaenkrat imamo sedem nastanitvenih enot, dve sta v toplicah, pet pa jih je na morju," pove Kumer.

Največ možnosti za najem med sindikati pri nas sicer nudi Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije. V petem nadstropju stanovanjskega bloka v naselju Bezje apartma s štirimi ležišči svojim članom ponuja SVIZ. Nočitev člane SVIZ-a ob koncu tedna stane 29 evrov, med tednom tri evre manj. Na raznolikih lokacijah pa SVIZ skupno razpolaga s 34 nastanitvami. 

Najem svojim zaposlenim omogoča tudi več državnih podjetij, med njimi Pošta Slovenije s 17 počitniškimi enotami in Slovenske železnice s skoraj 200 enotami. Tudi zaposleni na ministrstvih, v vladi in na upravnih enotah lahko dopustujejo bolj ugodno. Največ, 73 nastanitev, zadnjim naštetim ponuja Ministrstvo za javno upravo. Deset počitniških nastanitev ima Ministrstvo za javno upravo v Kranjski Gori. Od tega jih je sedem v naselju Čičare. Apartmaji imajo najmanj dve in največ osem ležišč, cene v visoki sezoni pa se gibljejo od 60 do 90 evrov. Zasedenost kapacitet Ministrstva za javno upravo je bila lani v poletni sezoni na Hrvaškem skoraj 100-odstotna, v Sloveniji nekaj manj kot 90-odstotna, pozimi pa dobrih 97-odstotna.

Visoko povpraševanje ponudniki pogojujejo z različnimi kriteriji, na Sindikatu delavcev prometa in zvez Slovenije denimo takole: "Upošteva se to, ali je že prej kdaj koristil kapaciteto, ali ima kakšne posebne potrebe, recimo otroka z invalidnostjo in tako naprej," pojasni Kumer.

Kakšna pa je prihodnost sindikalnega turizma, bo ta preživel?

"Mi se trudimo te zadeve zagotavljati, ampak kot sem že rekla, to ni nekaj, kar bi človek počel na trgu kot profitabilno dejavnost. Ker dejansko omogočamo tako ceno, ki pokriva stroške. To pa verjetno v tem sistemu ni v interesu večine, ki se s tem ukvarjajo. Vidijo v tem kvečjemu poslovno priložnost, kar pa je škoda," še zaključi Kumer. S čimer se strinja tudi Jerman. "Sindikalni turizem včasih oziroma zdajšnji otroci bi rekli, da je bil zakon."