Nenaden čustveni udarec, kot je denimo smrt bližnje osebe, lahko povzroči takšen šok, da srce spremeni svojo obliko, kar posledično povzroči težave pri prečrpavanju krvi.
"Ko takšna oseba prvič pride na pregled, je njeno srce lahko videti izjemno šibko. Lahko se še komaj stiska. V hudih primerih lahko pristanete na enoti intenzivne terapije zaradi šoka in brez medicinske oskrbe ne bi preživeli," pravi dr. Ilan Wittstein z Univerze Johns Hopkins Medicine, ki je objavil eno prvih študij o sindromu zlomljenega srca. Temu sindromu sicer strokovno pravijo tudi stresna kardiomiopatija.
Vendar pa ni zgolj prevara, ljubezensko razočaranje ali izguba ljubljene osebe tisto, kar povzroči sindrom zlomljenega srca. Mary Brittingham je zlom srca prvič doživela pri 53 letih, nato pa še v starosti 56 in 69 let. In v njenem primeru to ni imelo nič z izgubo bližnjih.
"Moje srce se ni zlomilo zaradi tragične ljubezenske zgodbe. Prvič se je zgodilo zaradi presenečenja – v bistvu zaradi šoka," pravi Brittinghamova, nekdanja profesorica prava. Bilo je leta 2006 na slavnostni prireditvi, za katero ji je bilo rečeno, da naj pripravi kratek pozdrav. Nato pa je zaslišala voditelja prireditve, ki je zbranim napovedal, da bodo nastopili trije govorniki, vsak s približno 15-minutnim nagovorom, kot prvo pa je na oder povabil prav Brittinghamovo.
"Kaj? Zame je bil to povsem nepričakovan trenutek. To mi je spodneslo tla pod nogami. Pričakovali so, da bom šla na oder in imela pripravljen govor o svojih dragih sodelavcih? Vse, kar sem imela pripravljeno, sta bili dve vrstici! In nenadoma sem začutila izjemen pritisk in stiskanje v prsih. Bilo je zelo boleče, vendar pa sem to pripisala tesnobi," je pojasnila.
Z bolečino in šokom se je povzpela na oder in zbrane uspela nagovoriti v nekaj minutah. Vendar bolečina tudi po tem ni ponehala, zato se je odpravila v bolnišnico, saj se je bala, da ni doživela srčnega infarkta.
"Moji srčni encimi so bili povišani, zato so slikali srce in ugotovili, da mi je začelo odpovedovati srce. Moj oče je pri 36 umrl zaradi odpovedi srca. Zato sem pomislila: 'Ojoj, to je to.' Vendar pa se je izkazalo, da nisem imela srčnega infarkta ali odpovedi srca, pač pa sindrom zlomljenega srca," se spominja svoje prve izkušnje.
"Drugič se je zgodilo zaradi jeze, tretjič pa zaradi strahu," je še dodala.
Znaki in ime sindroma
Wittenstein se je prvič srečal s primeri stresne kardiomiopatije, ko je kot mladi zdravnik stažiral na kardiološkem oddelku. Leta 1998 so imeli na oddelku kar tri nenavadne srčne bolnike enega za drugim.
"Videl sem tri ženske bolnice zapored, ki so vse doživele neko vrsto čustveno stresnega dogodka. Prvi je umrla mama, druga je doživela grozljivo prometno nesrečo, tretji pa so pripravili presenečenje – srečanje z osebo, ki je dolgo ni videla. Vse tri pa so prišle v bolnišnico z zelo podobno srčno sliko," je pojasnil Wittstein.
Posnetki so razkrili, da se je pri vseh bolnicah levi srčni prekat – ki je glavna črpalka – napihnil v čudno obliko, ki čudno spominja na takotsubo, glineni lonec, ki ga japonski ribiči uporabljajo kot past za hobotnice. Na Japonskem so že leta 1990 prepoznali ta sindrom in ga poimenovali 'takotsubo' kardiomiopatija. V ZDA pa ga še vrsto let niso prepoznavali kot ločeno srčno obolenje, bolnikom pa so pogosto postavljali napačne diagnoze.
Znaki, kot so potenje, bolečine v prsih in oteženo dihanje, so namreč zelo podobni kot pri srčnem infarktu. Vendar v nasprotju s srčno kapjo, ki je običajno posledica zamašenih arterij, so imeli ti bolniki zdrave in normalne koronarne arterije ter niso imeli povišanega holesterola.
Še bolj nenavadno je bilo, da kljub temu, da je krvna slika pokazala hude poškodbe srca, pa mišice prizadetih žensk niso bile trajno spremenjene ali poškodovane, kot se to po navadi zgodi pri srčnem infarktu. Večini se je srce po nekaj dneh ali tednih vrnilo v normalno stanje.
"V zgodnjih letih smo bili presenečeni nad tem, kako hitro so se srca vrnila v normalno stanje. Skoraj, kot bi se prebudila. Spomnim se, da so v naš center pošiljali ljudi, ker so mislili, da bodo potrebovali presaditev srca. Teden dni pozneje so bili že doma. Takrat so bile to povsem nove ugotovitve, vendar ko smo prepoznali klinične lastnosti sindroma, se je začel pojavljati povsod," se spominja strokovnjak na tem področju. Leta 2005 so nato objavili prvo študijo o tem fenomenu.
"Ljubkovalno smo ga poimenovali 'sindrom zlomljenega srca', ker takrat nihče v medicini ni verjel, da imajo lahko čustva tako dramatičen vpliv na človeško srce. Želeli smo osveščati o tem," je poudaril.
V iskanju fizičnih sprožilcev
Danes znanost še vedno ne ve točno, zakaj se pojavi sindrom zlomljenega srca, ali zakaj imajo lahko nekateri ljudje več takšnih »epizod«.
"Mislimo, da je to povezano z disfunkcijo telesne reakcije 'boj/beg', sproščanjem kemičnih snovi, kot so adrenalin, noradrenalin in dopamin, s katerimi nas telo pripravi na beg ali spopad," je pojasnil Wittstein.
Strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko približno dva odstotka ljudi, ki poiščejo zdravniško pomoč zaradi suma na srčno kap, trpelo zaradi omenjenega sindroma. Študija iz leta 2020 pa kaže, da število primerov narašča, še posebej pri ženskah – toda povečanje števila primerov bi lahko pripisali večji ozaveščenosti zdravnikov glede sindroma.
Skoraj vsi, ki so doživeli več »epizod« tega sindroma, so ženske, je dejal Wittstein. V večini primerov gre za ženske po menopavzi, ki jim primanjkuje estrogena.
"Estrogen je zelo pomemben za delovanje krvnih žil pri ženskah. Pravzaprav so študije pokazale, da je tveganje za sindrom zlomljenega srca pri ženskah kar petkrat večje po 55. letu," je dejal za CNN.
Novejše raziskave so pokazale, da je le okoli tretjina vseh primerov povezana s čustvenim šokom. Dve tretjini sta povezani s fizičnimi sprožilci, kot so huda bolečina, astmatični napad, epileptični napadi, kap, visoka vročina, nizka krvni sladkor, operacija in pljučnica.
"Od vseh fizičnih sprožilcev, ki lahko povzročijo to zdravstveno stanje, je pljučnica eden najmočnejših," pravi profesor. To pa je dodatna skrb sredi pandemije, saj covid-19 pogosto privede do pljučnice.
"Ko smo pod stresom, želimo, da čim več krvi pride v naše srce in pomaga, da se naše telo odzove. Vendar pri sindromu zlomljenega srca se zdi, da naval adrenalina povzroči, da se majhne krvne žilice v srcu zožijo namesto razširijo in začasno zmanjšajo količino krvi, ki pride v srce," je pojasnil.
Čeprav so sprva menili, da stanje povzroči huda tragedija, nekaj, kar človeka resnično pretrese do temeljev, pa se je z leti torej izkazalo, da ni vedno tako. Nista zgolj ljubezen in izguba tista dejavnika, ki lahko »zlomita« naše srce.
