Skoraj dva tisoč ljudi, špricer in en sam 'na zdravje'

Na prizorišču v Vodolah se je počasi oblikovala pisana množica. Vsak udeleženec je ob registraciji dobil kozarec, steklenico gazirane vode in barvno zapestnico, ki je določala njegov sektor. Lesene table ob poti so usmerjale ljudi, prostovoljci pa so jim pomagali najti pravo mesto. Vse skupaj je delovalo skoraj kot velika, dobro organizirana sestavljanka, v kateri je moral na koncu vsak človek stati točno tam, kjer je bilo predvideno.

In potem je bilo treba čakati. Čakati na trenutek, ko se bo 2000 ljudi vzdolž 1,3 kilometra dolge poti hkrati obrnilo drug proti drugemu, dvignilo kozarce in nazdravilo.

Do takrat pa je bilo dovolj časa za klepet in smeh ter seveda razprave o eni najpomembnejših štajerskih dilem: kakšen mora biti pravi špricer? Pol–pol ali ena proti dve?

"Enega še spijemo, pa gremo," je bilo mogoče slišati med ljudmi. Nazdravljalo se je že od jutra, kot so pojasnjevali drugi sodelujoči, je bilo namreč treba pred velikim trenutkom opraviti generalko. Iz zvočnikov se je ves dan predvajala slovenska glasba, med stojnicami so se mešali lokalni pridelovalci, družine in skupine prijateljev. Na prizoriščih je bilo čutiti tisto posebno štajersko domačnost, občutek, da se pravzaprav nikomur nikamor ne mudi.

Nekateri so prišli iz bližnjih krajev, drugi iz Maribora, našli pa so se tudi obiskovalci iz drugih delov Slovenije. Med njimi sta bili tudi sestri iz Murske Sobote, ki sta prihod na dogodek spremenili v mini oddih in se odločili, da bosta v okolici prespali. Nekoliko bolj nenavadna je bila skupina fantovščine, ženin in nekateri njegovi prijatelji so pripotovali celo iz Velike Britanije.

Tudi Brigita in Cvetko iz Male Nedelje sta prišla z nekoliko drugačno zgodbo. Pravzaprav sploh nista načrtovala, da bosta prišla sama. Prišla sta zaradi nečakinje, nato pa začela iskati družbo. Ko so drugi odpovedali zaradi dopustov in drugih obveznosti, je ostala preprosta rešitev, da prideta sama. Oba sta bila prepričana, da bo rekord padel.

"Vzdušje je super, vreme je super," sta ocenili, medtem ko je množica okoli njiju počasi polnila svoje sektorje.

Tudi prostovoljec Niko je imel jasen cilj. Na dogodku je pomagal usmerjati ljudi, vendar ni skrival, da mu je bilo pomembno predvsem to, da bi Slovenija prišla do novega rekorda. Takšni dogodki se po njegovem ne zgodijo pogosto, zato je bil vesel, da je lahko del zgodbe.

Medtem so se ljudje vse bolj razporejali. Barvne zapestnice so pokazale, kdo kam spada. Nekateri so iskali svoj sektor, drugi so še zadnjič skočili po pijačo, tretji pa so pogledovali proti nebu. Bo zdržalo?

Par kapljic je občasno padlo, vendar so oblaki ostajali. Na prizorišču pa je bilo vse bolj jasno, da bo naslednjih nekaj minut odločilnih.

Ko se je približevala ura za začetek, je bilo vse manj časa za sproščen klepet. Okoli 10.15 so se ljudje začeli bolj množično zbirati, približno četrt ure pozneje pa so jih organizatorji začeli usmerjati v njihove sektorje. Organizacija postavitve je trajala več kot uro. Prostovoljci so hodili med ljudmi, usmerjali kolone in preverjali, ali je vsak na pravem mestu.

Potem je prišel signal in zdravica se je začela. Kozarci so se vzdolž poti dvigovali drug za drugim, ljudje so se obračali drug proti drugemu in si izrekli tisto preprosto, skoraj vsakdanjo željo, ki je bila tokrat namenjena več tisoč ljudem hkrati.

Zdravica je potovala vzdolž poti, dolge 1,3 kilometra, od starta nekoliko nad gostiščem Frajgraba, skozi posestvo Sončni raj in do cilja pri vinski kleti Hiša in vina Mak. Trajalo je približno 45 minut, da so vsi udeleženci trčili s kozarci in si izrekli zdravico.

Prijavljenih je bilo okoli 2800 ljudi, vendar jih je na prizorišče prišlo precej manj. Na koncu je sodelovalo nekaj manj kot 2000 ljudi. Kitajski rekord, ki znaša 2020 udeležencev, je tako ostal nedotaknjen. Zmanjkalo je le 66 ljudi.

A na Štajerskem zaradi tega ni bilo videti posebej dolgih obrazov. Navsezadnje je bil rekord le eden od razlogov, zaradi katerih so se ljudje tistega dne zbrali. Številni so poudarjali predvsem druženje, občutek pripadnosti in ponos na okolje, iz katerega prihajajo.

"Bistvena je pot," je že pred razglasitvijo poudarjal glavni organizator Bogdan Mak. Če bi šlo karkoli narobe, bi se bilo po njegovem pomembno vprašati, ali so se ljudje imeli dobro. In tega jim očitno ni manjkalo.

"Vse, kar se na Štajerskem dogaja, je treba podpirati," je pred začetkom povedala Maja iz Maribora. Pričakovala je, da bo dogodek "bombastičen". Bila je odločena, da bo tako tudi brez Guinnessovega certifikata.

Rudolf, domačin, je imel od dneva tri pričakovanja. Najprej druženje in nova poznanstva, nato rekord in nazadnje nekaj, kar je bilo morda še pomembnejše od številke v Guinnessovi knjigi rekordov, občutek, da lahko tudi majhna Slovenija stopi skupaj in se postavi ob bok precej večji Kitajski. "Smo samo dva milijona, oni pa imajo nekaj milijard," je razmišljal.

Ko se je zdravica končala, se dan ni končal. Pravzaprav se je šele zares začel. Na vrsti je bila postavitev in blagoslov klopotca.

Na prvi pogled je klopotec le velik lesen objekt, ki bo odslej stal med vinogradi in s svojim značilnim zvokom opozarjal nase. A za Štajerce pomeni precej več. Je del vinogradniške tradicije in simbol prostora, kjer so se ljudje skozi generacije učili živeti z zemljo, trtami in vinom.

Bogdan Mak je želel s postavitvijo klopotca v dogodek vključiti prav ta del dediščine. Spomnil je na Malečniške brače, ki vsako leto postavljajo klopotec, in na staro trto, eno najbolj prepoznavnih rastlin Maribora.

Po njegovem je prav takšna tradicija nekaj, česar ne bi smeli potiskati na stran. Zato klopotec ni bil le nadaljevanje programa po poskusu rekorda. Bil je opomnik, od kod ta prostor prihaja.

Tudi župnik, ki je klopotec blagoslovil, je poudaril njegovo povezanost z ljudmi, ki delajo v vinogradih. Želel jim je dobro letino in zaščito pred ujmami, ki so v zadnjih letih vse bolj nepredvidljive. Vino pa je povezano tudi z dolgo versko in kulturno tradicijo.

In tako se je med vinogradi srečalo več svetov: sodobni poskus vpisa v Guinnessovo knjigo, stara vinogradniška tradicija, lokalna skupnost in preprosta želja po druženju.

Prav slednje je bilo po besedah organizatorja tudi bistvo celotnega dneva. Mak zavrača predstavo, da je bil dogodek zgolj promocija alkohola. Zanj je bila glavna beseda, ki jo ljudje izrečejo ob nazdravljanju, "zdravje".

"Ko dvigneš kozarec proti neznancu, mu v resnici zaželiš nekaj zelo preprostega. Da bi bil zdrav." In prav zato je želel, da bi ljudje na enem mestu naredili nekaj skupaj.

"Ne samo takrat, ko je nekaj narobe," je bila njegova misel. Slovenci znamo stopiti skupaj ob naravnih nesrečah in drugih težkih trenutkih. Zakaj ne bi znali stopiti skupaj tudi takrat, ko se želimo samo družiti, nazdraviti in se imeti lepo?

Iz tega razloga so pripravili program za različne generacije. Na eni strani hriba so bila igrala, zipline in animacije za otroke, drugje glasba in druženje odraslih, med stojnicami so dišali čevapčiči, obiskovalci pa so lahko pokukali tudi v vinsko klet in izvedeli več o vinogradništvu.

Na dogodku so bile prisotne tudi vinske kraljice, ki so prihod na prizorišče razumele kot poklon Štajerski in slovenskemu vinogradništvu.

"Najboljši špricer je štajerski špricer," je prepričana Anja Simonič, vinska kraljica občine Duplek. Tudi druge vinske kraljice so poudarjale isto: da je dan priložnost, da se ljudje povežejo in skupaj pokažejo, česa so sposobni.

Rekorda tokrat nismo podrli, zato organizatorji že pogledujejo proti ponovnemu poskusu naslednje leto.

A ko so se kozarci nehali dvigovati zaradi Guinnessa, so jih ljudje še vedno dvigovali drug proti drugemu. Tokrat brez štoparice, brez štetja in brez pogleda proti Kitajski. Samo za zdravje. In morda je bil prav to rekord, ki ga je bilo tistega dne najlažje doseči.

Še vedno pa je bilo mogoče slišati smeh in tisti značilni stavek, ki je postal skoraj neuradni slogan dneva: "To še spijemo, pa gremo." Samo da se ni nikomur zares mudilo domov.