Skozi oči mojstra: 'Prihodnost kovaštva je bila precej črna'

"Ko sem jaz začel s kovaštvom, šole za ta poklic ni bilo več," pove Tomaž Tekavec, kovač, ki je svojo pot začel kot samouk, danes pa velja za izkušenega mojstra, ki svoje znanje z veseljem prenaša naprej. Njegova zgodba je hkrati zgodba o poklicu, ki je bil v Sloveniji nepogrešljiv, ko je prevladovala izdelava ograj, podkovsko ter orodjarsko kovaštvo, izdelava vozov pa je že takrat skoraj izumrla. Je pa poklic pridobival na popularnosti na drugih področjih.

"Ko sem hotel začeti z izdelovanjem nožev, kovača, ki bi to v Sloveniji delal takrat, nisem našel, mogoče je kdo bil, vendar nisem prišel v stik s temi ljudmi," se spominja Tomaž.

Sčasoma se je kovaštvo v Sloveniji začelo bolj povezovati z ustanovitvijo Cehovskega kovaškega društva Slovenije. "Šele potem, kasneje, ko se je ustanovilo Cehovsko kovaško društvo Slovenije, smo se malo bolj združili in v tistem času je bilo v porastu tudi nožarstvo," opisuje Tomaž.

Društvo je postalo prostor izmenjave izkušenj in znanja, kar je omogočilo lažji vstop v poklic mladim kovačem ter prispevalo k ohranjanju in razvoju sodobnega nožarstva v Sloveniji. Tomaževa zgodba tako ni le osebna izkušnja, ampak tudi odsev sprememb v slovenskem kovaštvu – od kovačev posameznikov do povezanih mojstrov, ki znanje in tradicijo lažje prenašajo naprej.

Danes so kovačem na voljo sodobna orodja, kot so laserji, 3D skenerji ali CNC-stroji, a ta niso nadomestilo za znanje, temveč le pomoč. Ključni del poklica še vedno predstavlja ročno delo, razumevanje materialov in izkušnje, ki se gradijo skozi leta. "Za neke projekte se lahko poslužiš laserskega izreza, potem pa te stvari prekuješ in skombiniraš."

Vsak projekt se prične na papirju. Stranka lahko pošlje svoje želje in osnovne mere, nato pa se pripravi skica, ki predstavlja osnovno obliko izdelka. Naslednji korak je izbira materiala, ki je odvisna od namena. Pri nožih: "Lahko so to kuhinjski noži, file noži, lovski, survival – pač različni materiali za različne uporabe," pojasni Tomaž.

Ko je material izbran, sledi kovanje. Postopek je odvisen od vrste jekla. Pri nekaterih materialih je potrebno več kovanja, pri drugih manj. Če se izdeluje kos iz damaščanskega jekla, proces vzame več časa. "Če delam recimo iz damaščanskega jekla, mi vzame 2–3 dni samo, da naredim damaščansko jeklo, ki je iz več plasti, potem pa začnem z izdelavo izdelka."

Po kovanju sledi termična obdelava, pri kateri se jeklo segreje in ohladi na način, ki zagotovi trdoto, prožnost in dolgo obstojnost rezila. Če ta ni pravilna, rezila ne bodo držala trdote in ostrine, ki je pomembna za nož. Sledi brušenje, ki definira ostrino in končni videz noža ter odstrani nepravilnosti.

"Na koncu sledi še izdelava lesenih ročajev, pri lovskih nožih lahko tudi izdelava usnjenih tokov." Tako vsak nož dobi svoj karakter in je pripravljen za uporabo, hkrati pa nosi pečat tega, ki ga je izdelal.

"Nerjaveči se večinoma uporabljajo za lovce, mesarje in v kuhinji, kjer nož rad moker pristane v lijaku in se ga ne pospravi," pravi Tomaž in doda, da kjer stranka poskrbi za nož, ga po uporabi obriše, lahko brez problema uporablja rjaveči nož. Toda zakaj bi ga?

Kovan nož ponuja več prednosti v primerjavi z običajnim inox nožem. Zaradi svoje sestave je inox trši za obdelavo in manj "hvaležen" pri ročnem kovanju, zato se pogosteje uporablja v serijski proizvodnji. "Celoten postopek je dražji, dražji material, vzame več časa, na koncu pa je edina prednost, ki pridobimo, ta, da ta nož ne rjavi," opisuje Tomaž. Ogljikovo jeklo se lažje ostri in omogoča daljše ohranjanje ostrega roba, kar je pomembno pri vsakodnevni uporabi v kuhinji ali pri delu v naravi. Poleg tega ročno kovan nož daje izdelovalcu več nadzora nad trdoto in ravnotežjem rezila, kar pomeni, da je prilagojen specifičnemu namenu.

Vsak kovan nož je unikaten – vzorec, tekstura in oblika so rezultat ročnega dela, kar mu daje tudi višjo estetsko vrednost. Čeprav ogljikov nož lahko rjavi, je ob pravilni uporabi in oskrbi izjemno vzdržljiv in lahko traja desetletja, medtem ko inox sicer odpornost proti rjavenju zagotavlja, a je serijski, manj prilagodljiv in ne omogoča enake stopnje ostrine. "Obstajajo specialni materiali za nože, ki dosegajo dodatne lastnosti, boljšo kakovost, višjo trdoto, manjšo obrabo, so pa cenovno v zelo, zelo višjem rangu kot ostali materiali."

Posebno mesto ima damaščansko jeklo. Gre za material, ki nastane z večkratnim plastenjem in kovanjem različnih vrst jekel. Rezultat je značilen vzorec na površini rezila, ki je poleg estetske vrednosti tudi funkcionalen, saj kombinira lastnosti različnih materialov. Damaščansko jeklo je cenjeno zaradi svoje trdnosti, prožnosti in unikatnega videza, saj je vsak kos drugačen.

Začetek poti v kovaštvu ni preprost. Kovač si sicer lahko mnoge pripomočke izdela sam, a za to potrebuje vsaj osnovno orodje in razumevanje, kako ga uporabljati. "Tudi sam, ko sem začel, nisem imel orodja, in mi je marsikdo rekel: 'Saj si kovač, pa si ga skuj ...' Saj bi, ampak če nimaš čisto nič, potem pa tudi ne gre," opisuje Tomaž.

S to mislijo se je odločil, da svoje izkušnje deli z drugimi in organizira tečaje kovaštva, kjer začetniki spoznajo osnove dela z ognjem, orodji in kovino. Poleg tega ima tudi trgovino, kjer nudi vse, kar kovač začetnik potrebuje. Od osnovnega orodja do materialov za prve projekte. Njegovi tečaji in podpora so tako mnogim nadobudnikom omogočili varen in učinkovit vstop v svet kovaštva. Kje pa Tomaž vidi prihodnost kovaštva?

"Prihodnost kovaštva je bila precej črna, tehnologija je šla naprej, kovaštvo pa predstavlja na nek način staro tehnologijo, toda nekaterih stvari se enostavno ne da narediti drugače." V zadnjih letih se je klasična kovaška industrija močno zmanjšala, saj so jo večinoma nadomestili CNC stroji in serijska proizvodnja, ki omogočajo hitro in poceni izdelavo kovinskih delov. Pri nožarstvu pa je opaziti prav nasprotni trend. Kultura ročno izdelanih nožev se je močno razvila, postaja vse bolj cenjena in je trenutno ena redkih smeri, ki privablja mlade kovače. Prav zaradi tega je nožarstvo danes tisti del poklica, ki ohranja zanimanje novih generacij, medtem ko druge tradicionalne panoge kovaštva večinoma izgubljajo privlačnost. "Na predavanjih ljudi predvsem zanima izdelava nožev, med njimi pa se še vedno najde kdo, ki se hoče naučiti splošnega znanja."

Tomaževo delo pa se ne ustavi samo pri nožarstvu ... "Pripravljam presenečenje v letu 2026, ki bo nekaj čisto drugega, vendar bomo to pustili za naslednjič," zaključi.