Skrivnostni prebivalci Ljubljanskega barja

Vozila sem se po Ižanski cesti. Včasih se mi je zdelo, kot da plujem, ko je avto elegantno preskakoval od barjanskih tal rahlo dvignjen asfalt. Lahko sem si predstavljala veliko gmoto vode, ki je pred dobrimi 6600 leti prekrivala večji del današnjega barja. Ravna, gladka jezerska gladina, po kateri reže leseni deblak. V njem pa spretni lovec, oblečen v jelenjo kožo, ki se odpravlja morda po večerjo na drugo stran jezera. Parkiram pred muzejem Morostig – hišo narave in kolišč na Igu in vstopim skozi prvi del koliščarske meke.

Prazgodovinski čigumi v hiši Morostig

Tukaj  smo v obdobju še pred prihodom koliščarjev. In ena zanimiva najdba z območja Škofljice je tale pasji zob. Vidite, dokaz, da so že takrat imeli pse. Po muzeju, ki v dveh nadstropjih obiskovalcem ponuja dober vpogled v zgodovino koliščarjev, pa tudi v sam barjanski prostor, me je popeljala Maja Zupančič, strokovna sodelavka z Občine Ig, ki tako kot večina tukajšnjih domačinov diha z barjem in koliščarji. Prav letos mineva 150 let od prvega odkritja kolišč in ostalih najdb na Ljubljanskem barju.  Do danes je bilo odkritih več kot 40 najdišč kolišč iz obdobja med 4600 do 1500 pr. n. št., najstarejše pa je Resnikov prekop iz 5. tisočletja. Ne vemo, od kod so prišli, so pa prinesli ogromno novosti, na primer poljedelstvo, živinorejo, stalno naselitev in lončeno posodo. Zanimanje mi vzbudi čudna tvorba, razstavljena pod stekleno vitrino. Kot bi gledala na pol prežvečeni fižol. To je prazgodovinski žvečilni gumi, mi pojasni Maja. Resno?! Lahko sem res videla odtise zob v njem. Že takrat so poznali to prežvekovalsko razvado? Pravzaprav so jo bili nekako prisiljeni poznati, zmes iz lipovega soka in še kupa drugih prežvečenih sestavin je namreč služila kot lepilo. Ki pa je se je včasih pač tudi malo povaljalo po ustih, kakopak.

In kar mi je bilo  v hiši Morostig še zanimivo, obiskovalci lahko tu postanejo za kratek čas celo znanstveniki in se v raziskovalnem laboratoriju na odkrivanje kolišč in barjanske narave podajo kar sami. Naj se tekma v znanstvenem kvizu začne: Kako arheologi na podlagi najdb datirajo zadeve? Kakšna je razlika med hribskim pupkom, velikim pupkom in planinskim pupkom? Kdaj cveti barjanski tulipan? Znaš pod mikroskopom izostriti pelod? In še kup drugih zanimivih nalog, ob katerih se zabava mlado in staro. No, staro ob tem morda dobi še kakšen manjši manjvrednostni kompleks naravoslovnega neznanja.

Pot skozi časovni stroj

A mene je še vseeno bolj mikalo tisto čisto pravo koliščarsko naselje, postavljeno v naravi, le slaba 2 kilometra stran. Do tja vodi krasna pešpot, zaradi snemalne opreme smo se mi tja zapeljali z avtom, zadnje metre pa odpešačili. Jasno. Nekatera barjanska območja avtov pač res ne prenesejo. In prav je tako!

Po lesenih poteh, speljanih nad zelenimi barjanskimi travniki, ter ob spremljavi številnih ptičjih in žabjih napevov sem se sprehodila v preteklost. Skozi pomembne časovne mejnike. Kot bi potovala s časovnim strojem. Stopala sem skozi letnice prvih arheoloških izkopavanj na Ljubljanskem barju, ki jih je vodil vsestranski raziskovalec Karel Dežman. Mimo mene so švigali čas rimskih legionarjev, pa obdobje naselja Molnik in drugi pomembni mejniki. In potem sem se znašla pred zadnjo letnico – 2700 pred našim štetjem. Vrata v koliščarsko naselje so se odprla in za njimi se mi je odprl pradavni svet  kolišč v naravni velikosti, v realnih tlorisih, vsaka hiša s svojim karakterjem oziroma koliščarsko obrtjo.

Ko spretnih obrtnikov ni doma

Kaj če se greva igro uganjevanja? sem predlagala Maji. Zakaj si človek ne bi popestril življenja s takšnimi majhnimi igrarijami? Tako človek ostane dlje časa mlad. Zunanjost, ometana s precej več gline kot ostali dve hiši, je nakazovala, da bi tu lahko živela družina lončarjev. Škriiip. Vrata so se odprla in v polmraku se mi je pred očmi res razkrilo pravo bogastvo lepo okrašene lončenine. Za to obdobje vučedolske kulture so znane zelo lepo okrašene posode. Prevladovala je črno-bela estetika (žgana glina postane temna, intarzije pa so pobelili z zmesjo iz apnenca). Če bi v tistem trenutku tam sedel kakšen od koliščarjev, bi ga prav gotovo prosila, naj mi proda vsaj eno od posod. Pa četudi bi zato morala na lov za valuto na štirih nogah (medved odpade!).

Čakala me je druga hiša. Nekam veliko trstičevja je gledalo iz njenega ometa. To mora biti nekaj s pletenjem košar. Točka je šla Maji. Ahaaa, statve! No, pa je vseeno nekaj povezano s tkanjem in pletenjem. Koliščarji so bili krasni tkalci. Poznali so že lan. In tudi obleke se tako kot njihova posoda niso ognile njihovemu umetniškemu čutu. Oči mi kar niso in niso hotele s prelepe iz kopriv tkane obleke. Dobro, da so bili na dan mojega obiska vsi koliščarji resnično zdoma. V nasprotnem primeru bi tu zapravila celo bogastvo.

Kaj pa je tista zadnja, glede na živalsko lobanjo v njej prebivajo lovci? sem skušala Majo. Ne, v bistvu so v njej metalurgi. Ha, pa sem jo! Res da z zvijačo pridobljeno, brez točk pa izgubljeno! 2 proti 1 zame. Pa saj so med seboj tekmovali tudi koliščarji, sem opravičevala svoj tekmovalni duh sama pri sebi. Prav gotovo so tekmovali v izdelavi orodja, pa orožja.

Ja, metalurg oziroma kovač je imel v družbi poseben status. Njihovo orodje in orožje je bilo sicer resda večinoma iz kamna, kosti in roževine, pa tudi iz bakra (in pozneje brona). Izum 3. tisočletja pr. n. št. je dvodelni kalup za izdelavo uhatih sekir, ki je omogočil serijsko proizvodnjo, mi je ponosno pripovedovala Maja. V oko mi je takoj padel lok iz tisinega lesa. Njegovo sloko telo je v meni vzbudilo lovko. Kot deklica sem bratoma vedno kradla iz vej narejene loke in (ne)uspešno streljala v zrak. Ta je bil resnično profesionalen. A ga lahko samo primem? Vem, da je to muzej in v muzejih se nič ne prijema, ampak ... Seveda sem ga lahko, ampak samo zato, ker sem kot novinarka morala do potankosti raziskati zadeve. Če bi koliščarsko naselje pustili odprto obiskovalcem brez vodnikovega nadzora, bi verjetno hitro kaj izginilo ali pa se poškodovalo. Pa ne da ne bi zaupala človeški rasi, dosti je le eno nevzgojeno seme, da vzklije katastrofa. Resda so povsod po koliščih razstavljene replike, pa vseeno.

Ljudstvo, ki je spoštovalo naravo

Koliščarji še danes odpirajo številna vprašanja. A ko je izginilo jezero, so po treh tisočletjih izginili tudi koliščarji. Dejstvo pa je, da niso bili nikakršni divjaki, navsezadnje so prav tu našli najstarejše leseno kolo na svetu, staro 5150 let. Koliščarji so bili spretni nabiralci in lovci, hkrati so že sejali pšenico in ječmen ter gojili domače živali (govedo, drobnico, prašiče). Bili so izjemni tesarji, kar dokazujejo hiše na kolih in drevaki, bili so seveda tudi izkušeni lovci na srnjad, bobre, jazbece, divje prašiče, ptiče, tudi medvede, in spretni ribiči, lovili so z loki, sulicami, ostmi, harpunami, mrežami, bodali ... Nabirali so oreščke, drnulje, želod, grozdje, robidnice, pa tudi zdravilne rastline, kot so šentjanževka, črni trn, volčje jabolko, bela omela, šipek. Bili so zelo povezani z naravo, dobro so jo poznali in jo znali spoštljivo izkoristiti za preživetje. Lahko bi se česa od njih naučili tudi mi, sem razmišljala, medtem ko sem zapuščala koliščarsko vas.

Ljubljansko barje – ptičja meka

Kako pa gre danes spoštovanje narave nam? Po odgovor sem se v družbi varstvenega ornitologa Željka Šalamuna iz DOPPS-a odpravila na bližnjo naravoslovno učno pot, poimenovano po barjanskem ptičjem biseru – koscu. Zaradi uničevanja njegovega življenjskega prostora je kosec postal ena najbolj ogroženih vrst ptic v Evropi, prav te dni pa se vrača iz toplih krajev tudi na Ljubljansko barje. Skrivnostnega ptiča le redko vidimo, nekoliko pogosteje pa ga lahko slišimo, vendar nepoznavalci njegovo značilno oglašanje navadno pripišejo kar žabam. Ker kosci so svoje ime dobili prav zaradi svojega značilnega oglašanja, ki spominja na brušenje kose. Njihov klic, s katerim samci ponoči poskušajo zapeljati samice, pa se lahko sliši tudi do kilometer daleč. Evo, tole pa slavček poje, me je opozoril Željko, medtem ko sva hodila ob gostem grmovju. Ptice v t. i. mejicah je skoraj nemogoče videti, saj so tam seveda z razlogom. Da se skrijejo. Pevske arije pa odzvanjajo na vse konce in kraje. Slavcu se je kmalu pridružila črnoglavka. Jasno, prav tako skrita v grmovju. Morda bo več sreče na odprtem travniku. Evo, tamle je ravno samec repaljščice! Navdušeno dvignem daljnogled, se obračam na vse strani, vidim pa nič. Aha, zdajle je pa že zletel, škoda. Pomislim: me on malo vleče za nos? Kot tolažilna nagrada se je nad glavo pripeljal mogočni krokar, čez hip pa so moje oči le zagledale nekaj majhnega in pernatega. Pravega čokatega ptičjega Casanovo – še en samec repaljščice. Glede na to, da je tako vztrajno žvižgal v d-duru, verjetno še nima družice. Gnezdo verjetno pazi. No, pa je šla še ena moja zgrešena predstava. Tudi ptiči znajo biti zvesti. In enega takšnih, seveda se z labodi glede zvestobe ne more meriti, sem odšla pogledati v bližnje naselje z Uršo Očko, koordinatorko izobraževanja pri DOPPS-u, njena strast pa – štorklje.

Naenkrat sem začela uživati. Izpustila sem namreč pričakovanja, kaj vse moram videti in slišati. Preprosto sem le začela dihati, tako kot je dihalo barje. In to je res bogato v vsej svoji favni in flori. Biologi so na barju popisali več kot 6000 vrst. In prav ta vrsta, ki se je pravkar pripravljala nad mojo glavo, da vzleti na lov za kosilo, žabji ali mišji karpačo, je ena tistih, ki je postala stalna članica tudi v osrednjem delu države, čeprav je bolj značilna za severovzhodni del. Za primerjavo: leta 1999 je na Ljubljanskem barju gnezdil samo en par, lani pa recimo že kar 14 parov, ponosno pove Urša.

A ptice na barju in marsikatere druge ogrožene živalske vrste še vedno niso v najboljšem stanju. Mejice se krčijo, kmetijstvo intenzivira. Pred 7000 leti so se ljudje zavedali, da se morajo naravi prilagajati oni, in ne narava njim. Kajti narava nas ne potrebuje, mi pa njo zelo. Ob vsem tem se potem človek vpraša: kje s prevodom se je izgubila ta naša titula napredne civilizacije?