Skrivnostni svet gliv: žareči 'arhitekti pod našimi nogami

"Čakaj, danes snemava gobe, na teren greva pa šele zvečer? Tole mi pa ni čisto jasno!" mi je začudeno navrgel snemalec, s katerim sem tisti dan nameravala odstreti miniaturni delček tega skrivnostnega sveta.

Ja, ko človek govori o glivah, mu je jasnega res bolj malo. Glive so bile med prvimi organizmi, ki so poselili Zemljo, in so tudi eni izmed najbolj raznolikih organizmov. Najdemo pa jih v zemlji, vodi, zraku in v človeških telesih. Kraljestvo gliv ponuja še veliko vprašanj, pred leti so britanski znanstveniki ugotovili, da se po svetu "skriva" še dva milijona vrst. Nam pa je do zdaj uspelo identificirati le okoli 155.000 vrst. In še te so zelo raznolike. Nekatere glive na primer živijo v ljudeh ali živalih. Medtem ko so recimo črevesne glive pomembne za naše preživetje, nam glivične okužbe lahko ogrožajo zdravje. Samo na naši koži so na primer identificirali 80 vrst gliv. Najmanjše glive so s prostim očesom nevidni organizmi, kot so kvasovke, rje in plesni. Presenetljivo pa je prav gliva tudi največji kopenski organizem na Zemlji. Gre za gozd, ki ga povezuje skupen micelij oziroma klonski organizem, ki se je razširil na več kot 40 hektarjih v gozdu Fishlake na jugu ameriške zvezne države Utah. Po svoji raznolikosti glive zaostajajo le za nevretenčarji, vendar zadnja študija britanskih raziskovalcev kaže, da je več kot 90 odstotkov vrst znanosti še neznanih.

Vrnimo se nazaj k snemalcu in moji nenasitni radovednosti. Ko sem namreč izvedela, da naj bi gobe ponoči žarele v različnih barvah, in si to lahko ogledajo tudi navadni smrtniki, si nisem mogla kaj, da se v lov za sijočimi lepoticami ne bi podala tudi jaz. V luči inovativnega turističnega produkta Gobja potka lahko človek takšno edinstveno nočno doživetje, kjer skrivnostni svet gozda raziskuje pod svetlobo UV-svetilk, doživi v Kamniku.

Jaz pa sem za svojo strokovno spremljevalko izbrala strastno mikologinjo Katarino Grabnar Apostolides, ustanoviteljico Mikološkega muzeja Slovenije, avtorico zanimivega gobarskega priročnika Zadnja vijoličasta bledivka, samostojno raziskovalko in determinatorko, ki z gobami živi že od malih nog. "Boba, boba, boba! sem se večkrat drla z očetovih ramen, medtem ko sva merila korake po širnih gozdovih", mi je z žarom v očeh svojo strast do gob opisovala Katarina. "Čeprav večina ljudi gobe vidi bolj kot krasno sestavino za v lonec, jaz nanje gledam povsem drugače. Gobe resnično delajo za nas, le poslušati jih moramo. In znati videti." Krasno, sem si mislila, jaz še podnevi zgrešim gobe, kaj šele ponoči. A sem z zaupanjem prijela UV-svetilko v roke in Katarini sledila v temni gozd.

Bila sem v dvomih, da bova na ljubljanskem Rožniku sploh kaj našli. A sem se krepko motila. Pod najinimi svetilkami se je najprej začel rdeče bleščati klorofil, ki čez dan sije zeleno barvo, potem me je na tleh razburil pasji iztrebek. Hvala bogu za UV-svetilko, ki mi je razkrila nevarno pasjo bombo, ki jo je očitno psičar namerno spregledal. Potem pa sva jo zagledali. V temi se je bleščala prekrasna bljuvna golobica. "Zakaj bljuvna?" sem vprašala. "Te so med 1. in 2. svetovno vojno uporabljali zato, da so pri zastrupljenem človeku izzvali bruhanje. A golobic je več vrst, in nekatere so užitne." Jasno, ne bi bila jaz, če me ne bi zanimalo, ali jo lahko samo poskusim. Saj ne da sem si za drug dan želela priskrbeti bolniško, ampak včasih moja zvedavost nima pameti. "Jasno, poliži jo pod klobukom, ali pa odtrgaj košček, pa ga prežveči. Pa vseeno izpljuni", mi je dejala Katarina, "ti bo sama povedala, ali je užitna ali ne." In potem sem hitro ugotovila, kaj misli Katarina s tem. Ker se mi je po jeziku sprehodil občutek, kot bi nanj stresla kar nekaj svežega čilija. "Pa niso vse gobe takšne, veš? Ki bi opozarjale", me je opozorila Katarina. "Marsikatera izmed gob ima svoj specifični vonj: po bonbonih, medu, kokosu, čokoladi, redkvi in tako naprej. In čeprav bi človek pomislil, aha, te pa so za jesti, ni res. Večinoma so vse strupene ali vsaj neužitne: Angleži jim pravijo poison pie z razlogom. V tem rodu so tudi vrste, ki rastejo samo tam, kjer so pokopani mrtvi ljudje, to je Hebeloma syriense, in spet druge, ki rastejo iz območij mrtvih živali." In kot bi poslušale, so se nama pred očmi zasvetile navadne žveplenjače. Že ime mi je naznanjalo, da verjetno niso za v želodec, glede na to, da kot trohnivke ljubijo odmrla telesa.

"Zakaj gobe sploh žarijo?" sem povprašala strokovnjakinjo, ki jo v zadnjem času vznemirjata prav bioluminiscenca in biofluorescenca, torej, kako gobe ponoči žarijo. Razlika med tema dvema izrazoma je, da drugo lastnost gledamo s posebno UV-lučko, s katero obsevamo gobe, in te potem sevajo v različnih, za mnoge nepredstavljivih barvah. Ne samo zelena in rumena, tu so živo rožnata, rdeča, oranžna, modra ... Bioluminiscenca pa ne potrebuje lučke: nekaj je takih gob, ki sevajo same od sebe, ali pa jih obsevamo z močnimi UV-žarki, da se napojijo, in potem same žarijo v zelenih ali rumenih odtenkih. Znanstveniki domnevajo, da naj bi gobe žarele zato, da privabijo žuželke, te pa bi jim potem nevede pomagale raznašati njihove trose.

Z glivami si delimo več kot 50 odstotkov DNK. Njihova podzemna mreža, micelij, je po zgradbi oziroma delovanju podobna človeškim možganom, in celo nevrotransmiter dimetiltriptamin (DMT), ki se v naših možganih pojavi ob rojstvu in tik pred smrtjo, je skupen obema, tako nam kot glivam. Pod zemljo glive nenehno komunicirajo. Njihova mreža prenaša hranila, informacije in signale – kot bi drevesa govorila skozi micelij. Če bodo znanstveniki nekoč uspeli razvozlati njihov jezik, bomo tudi ljudje dobili boljši vpogled v ekosistem in dogajanje, ki je skrito očem.

Da bi ljudem pokazal, kako uporabne so glive, je mikrobiolog Primož Turnšek na Večni poti v Ljubljani ustvaril poseben laboratorij – pravo kraljestvo gojenih gob. Ko sem s Katarino vstopila v njegov Gobnjak, se mi je zazdelo, kot da sem se potopila v ocean s koralami, na kar sta me spominjala resasti in koralasti bradovec. "Iz njih se da pripraviti super zrezke, hkrati pa vsebujejo snovi, ki pomagajo pri regeneraciji živčnega sistema", mi je pojasnil Turnšek. Vse gobe vsebujejo beta glukane, ki krepijo imunski sistem, in prebiotike, ki podpirajo črevesno zdravje. Ko sem hodila med policami, se mi je zazdelo, da vseeno voham gozdna tla. V Gobnjaku se trudijo, da bi obiskovalci tudi prek njihovih gobjih varovancev lažje spoznali ta nevidni jezik narave. Organizirajo delavnice in prav tako nočne pohode, tudi skupaj z Zavodom Natura Slovenika.

Na koncu sem se ustavila še ob kozarčku z alkoholom. Ne, ne v smislu stereotipa medijcev, ampak ker mi je pozornost vzbudila prekrasen slap barvila, ki so ga gobe iztiskale v omamljajočo tekočino. Neverjetno, gobe izločajo tudi barvo. "Daj, pomoči svoj konček las v raztopino", me je še k eni pustolovščini povabila Katarina. Jasno, da mi ni bilo treba reči dvakrat. In ko sem nanj posvetila z UV-svetilko, se je zasvetil v vsej svoji fluorescentni svetlobi. Krasno! Če bom kdaj nameravala na rave zabavo, si v barvilo fliknem vse lase in bom največja zvezda zabave. "Kdaj pa se to spere?" me je vseeno zanimalo. "Nazadnje, ko sem šop odstrigla!" me je odprtih ust pustila Katarina. No, pa je ponovno dobila točko! Tudi prav. Moja nenasitna radovednost to rada sprejme. Ker navsezadnje ti majhni, a tako nepogrešljivi mali čudeži ponujajo še toliko vprašanj. Spomnite se na to naslednjič, ko boste v košare polagali marele ali v juho rezali jurčke in si govorili, ah, saj so le navadne gobe.