'Živeti od čebelarstva je kot loterija'

V zadnjih letih čebelarji opozarjajo, da čebele v urbanem okolju težko preživijo. Ob širjenju mest, prometa ter industrije je naravnih virov vse manj. Na čebele vplivajo tudi podnebne spremembe, bolezni, intenzivno kmetijstvo ter vsakoletno manjše paše medu, ki povečujejo pritisk na čebelarje.

V zadnjih letih čebelarji opažajo vedno izrazitejše posledice podnebnih sprememb, ki močno vplivajo na naravni ritem vegetacije in s tem na razpoložljivost čebelje paše. "Ko sem leta 1981 čebele pripeljal iz Like (pokrajina na Hrvaškem, op. a.), sem tukaj na Dolenjskem trikrat na leto redno točil. Če grem nazaj 10 let, sem trikrat na leto na polno točil. Zadnja štiri leta ni nič," pravi čebelar Anton Koželj.

Zime postajajo krajše in milejše, pomladi pa posledično prihajajo prezgodaj, kar sproži nenormalno hitro cvetenje sadnega drevja, vrb, regrata in drugih zgodnjih medonosnih rastlin. Čebele takrat pogosto še niso v polni moči za donos. "Regrat je cvetel, 1. maja smo imeli že prvo točenje regratovega medu," pove čebelar Andrej Trontelj, čigar dedek in oče sta tudi bila čebelarja. Ko pride do pozebe ali dolgotrajnega deževja, medenja ni, cvetni prah se spere, čebele pa ostanejo brez hrane ravno v času največje rasti družine.

Namesto naravne paše mora čebelar čebele hraniti že spomladi, da prepreči propad družin zaradi lakote. "Čebelarim skoraj 50 let, da bi čebele hranil poleti, ne pomnim, da bi panj poleti imel samo 45 kilogramov, tudi ne pomnim," zaskrbljeno pravi Koželj.  V samem panju lahko pride tudi do zmede v razvojnem ciklu – čebele začnejo prehitro zalegati, če pride do hladne fronte lahko to vodi v izgubo zalege saj družine niso dovolj močne, da bi vzdrževale panj. Tudi kasneje v letu vremenske ujme, neurja, suše in neredne paše povzročajo velike izpade v pridelavi medu.

Tudi Kranjska čebela se danes sooča s temi izzivi – podnebnimi spremembami, boleznimi. Ohranitev te vrste zato ni le naloga čebelarjev, ampak skupna odgovornost vseh, ki razumejo pomen teh opraševalcev.

Čebelarstvo in kmetijstvo sta tesno povezana – čebele za svoj obstoj in pridelavo medu potrebujejo cvetoče, medovite rastline, kmetje pa za preživetje donosne pridelke. A prav tukaj pogosto nastopi konflikt: sodobne kmetijske prakse, kot so zgodnja košnja, intenzivno gnojenje in uporaba fitofarmacevtskih sredstev, lahko močno zmanjšajo pašne vire za čebele in druge opraševalce. "Včasih so kmetje dvakrat na leto kosili in so čebele imele hrano na cvetlicah, zdaj pa tako hitro kosijo, da travniki nimajo časa niti zacveteti, močno gnojenje pa to še poslabša," pove Trontelj.

Zgodnja košnja pogosto uniči medovite rastline še preden zacvetijo. Čebele tako izgubijo pomemben vir cvetnega prahu ter nektarja prav v obdobju spomladanskega razvoja. Po drugi strani pa so tudi kmetovalci v težkem položaju – pritiski in potreba po zaslužku jih silijo v intenzivne metode pridelave, pri katerih pogosto zmanjka prostora in časa za razmislek o težavah, ki jih prinesejo za opraševalce. "Danes lahko tri vasi obdela en kmet. Za gnojenje imajo cisterne po več tisoč litrov. Vemo, da so tudi oni pritisnjeni, da preživijo v zahtevnih razmerah, vendar narava plačuje ceno," doda Anton Koželj.

Z gnojenjem se lahko spremeni sestava rastlin na travnikih – medovite vrste izginejo, prevladajo bujne, a za čebele neuporabne trave. Pesticidi in herbicidi pa predstavljajo neposredno grožnjo zdravju čebel, še posebej, če so uporabljeni neustrezno ali v času cvetenja.

Varoja se razmnožuje znotraj pokrite zalege – samička pršice vstopi v čebeljo celico tik pred zapiranjem in tam izleže več jajčec. Njeni potomci se hranijo na razvijajoči se čebeli. Ko se čebela izleže, panj že vsebuje novo generacijo pršic. Cikel se ponavlja z vsako novo generacijo zalege, kar pomeni, da se populacija varoje lahko eksplozivno poveča.

Čebele v Evropi nimajo razvite obrambne strategije proti njim, saj varoja ni avtohtona v Evropi. K nam je prišla kot neželena gostja v 20. stoletju zaradi trgovanja s čebelami. Izvira iz Azije,kjer je dolgo sobivala z vzhodno medonosno čebelo "Apis cerana", ki pa ima proti tem zajedalcem razvito naravno odpornost. Ko je v koncu 20. stoletja preskočila na evropsko "Apis mellifera" čebelo, ki odpornosti na varojo nima, se je hitro razširila po svetu. 

Trdovratnega zajedalca ni mogoče izkoreniniti, le nadzorovati. Čebelarji morajo panje redno pregledovati in izvajati ciljano zdravljenje, ki pa zaradi dolgotrajne uporabe nekateric akaricidov izgubljajo na moči, saj se pojavlja odpornost varoje na zdravila, kar dodatno otežuje zatiranje.

Tako mora čebelar nenehno spremljati zdravstveno stanje čebel ter izvajati redne ukrepe za zatiranje tega nevarnega zajedavca. Nadzor nad okuženostjo vključuje večkratne letne preglede panjev, odvzem odpada s podnic in druge diagnostične metode, ki zahtevajo čas, znanje in dodatno opremo. Če se varoja ne zazna pravočasno, lahko v nekaj tednih povzroči propad celotne čebelje družine. 

Zdravljenje je zakonsko predpisano in mora biti izvedeno po smernicah stroke, običajno z uporabo kislin (npr. mravljična, oksalna) ali registriranih akaricidov (PolyVar...). Vsako zdravljenje za čebelarja pomeni strošek – zdravila, oprema ter dodatni material. Poleg tega mora čebelar voditi natančne evidence, sodelovati z veterinarsko službo in se držati rokov ter priporočil, saj nepravilno zdravljenje lahko vodi do odpornosti pršice ali kontaminacije čebeljih pridelkov. Za čebelarje predstavlja predvsem velik finančni pritisk in nenehno skrb, da bodo v novo sezono spomladi vstopili brez čebel.

Cene medu se iz leta v leto višajo, a ne zaradi pohlepa čebelarjev, temveč zaradi vse večjih stroškov in splošne negotovosti v panogi. Čebelarjenje postaja nepredvidljiva, zahtevna in tvegana kmetijska dejavnost. Andrej Trontelj pove, da se donos medu manjša skoraj vsako leto: "Najbolj na čebelarstvo upliva donos medu, saj je vsako leto manjši."

Čebelarji nosijo številne stroške, ki jih potrošniki pogosto ne vidijo: zdravila za zatiranje varoje, nadzor in pregledi, prehranjevanje čebel v času, ko paše ni, nakup sladkorja, satnic, panjev, opreme in strošek prevozov, če ima čebelar mobilne čebelnjake. "Moramo se prilagajati. Včasih si točilo za med dobil za 500 evrov, danes pa dobro točilo lahko stane tudi do 15.000 evrov. Toda če želimo hitro in kvalitetno čebelariti se moramo prilagoditi razmeram na trgu," pojasni Koželj. Poleg tega so tukaj še stroški embaliranja, označevanja ter trženja medu. Če čebelar deluje v večjem obsegu, so prisotni tudi stroški delovne sile, veterinarskih pregledov in registracij. Stroški lahko znašajo tudi več 100 evrov na čebeljo družino letno, še posebej v slabih sezonah, ko je naravne paše malo.

Zaradi tega je preživljanje zgolj od čebelarstva vedno bolj vprašljivo. Količina pridelanega medu se lahko iz leta v leto spremeni tudi za več kot 70 odstotkov, kar pomeni, da čebelar nikoli ne more vnaprej predvideti, kakšen bo pridelek posledično zaslužek.

Primer: Če čebelar v dobri sezoni iz enega panja pridobi 30 kilogramov akacijevega medu, lahko v slabi letini, ko akacija pozebe ali jo spere dež, iz istega panja ne pridobi skoraj nič – včasih niti 5 kilogramov. Še huje je, če mora družino med pašo dodatno hraniti.

Tudi med posameznimi regijami lahko opazimo letne razlike. Medtem ko je na Gorenjskem zaradi hladnega maja pridelek skoraj ničen, so ponekod na Dolenjskem čebelarji točili gozdni med. Tako se lahko zgodi, da ima čebelar v eni sezoni od 50 panjev več sto kilogramov medu, naslednje leto pa komaj toliko, da nahrani čebele in pokrije osnovne stroške. To predvsem velja za čebelarje s stacionarnimi čebelnjaki, ki so omejeni na določeno regijo in določeno vrsto medu.

Vse večji so tudi družbeni pritiski. Potrošniki želijo čim cenejši med, pogosto posegajo po uvoženih, cenejših izdelkih dvomljivega porekla, hkrati pa od domačih čebelarjev pričakujejo visoko kakovost, ekološko pridelavo in popolno sledljivost pridelkov.

Čebelarja pravita, da je preživljanje samo od čebelarstva velika redkost: "Živeti od čebelarstva je kot loterija, Spomladi in poleti nabiramo med, ki ga pozimi prodajamo tako, da smo odvisni od sezone," pravi Trontelj, ob tem pa Koželj dodaja: "Sploh zdaj, ko smo omejeni na slovensko mejo in ne moremo čebel prevažati po tujini, je zelo težko pridelati velike zaloge medu."

Zato ni presenetljivo, da mnogi čebelarji čebelarijo ob svoji redni službi in si z njim le dopolnjujejo dohodek. In čeprav je med danes dražji, je pogosto še vedno premalo cenjen – vsaj v primerjavi s trudom, znanjem in odgovornostjo, ki jih zahteva njegovo pridelovanje.

Med bo seveda še naprej polnil police, skrb pa je prihodnost malih čebelarjev.  Primankljaj čebel ogroža dolgoročno pridelavo, kakovost medu in predvsem opraševanje, ki ga opravljajo čebele. 

"Jaz se bojim, da bo prihodnost težka za male slovenske čebelarje in posledično s tem, ko ne bo malih čebelarjev, ne bo opraševanja. Če bo šlo tako naprej, se bojim, kje se bomo znašli čez 10 ali 20 let," zaključi Koželj. Brez številnih malih čebelarjev in njihovih panjev lahko začnemo izgubljati nekaj, kar ni nadomestljivo.