Krištof Zupet je ob razstavi zapisal, da je Jarc naslikal ''strašeče, a veljavno, pošteno samoogledalo'', v katerem je ugledal sebe, pa tudi ves razpad sveta. Po delih je potem začel spajati razbite drobce zelene in modre prirode ter vse uspešneje izpopolnjeval razbite dele ogledala. Jarc je slovensko slikarstvo obogatil z novimi barvnimi harmonijami in ga tesneje povezal z izročilom. Skrbno je preveril impresionizem, ki je na Slovenskem v barvi razodel najtišje lepote. Pri delu je nehote poudarjal barvne zvočnosti Jakopiča do skrajnih novih vrednosti. V to ga je prisiljevala temeljna strastnost in silna vera v Jakopiča. Prisiljeval ga je tudi rob, na katerega so ga izrinjali esteti, je zapisal Zupet.
V letih po končani srednji likovni šoli se je Jarc odločil za samostojno pot v slikarstvu. Kot pravi, ga je umetnost pred znanostjo odvrnila od akademskega šolanja. Doslej je imel več samostojnih in skupinskih razstav doma in na tujem.
