Občutek, da je naša realnost postala nekako negotova, krhka in tresoča se. Seveda za nas in še posebej za sosednjo Hrvaško to velja prav dobesedno. Ob koncu leta jo je stresel potres in tla se še kar tresejo.  

Lansko leto se je že začelo slabo – z apokaliptičnimi podobami grozljivih požarov v Avstraliji. Potem so prišli množični protesti v Združenih državah Amerike za pravice temnopoltih. Vse to so bili sicer pomembni dogodki, toda nič posebej novega, nič takega, da bi nam zamajalo tla pod nogami. Vse do pojava novega koronavirusa, ki pa je bil nekaj povsem novega in je globalno vplival na naš način življenja.

Na vsakega drugače, le za tistih nekaj že tako v samoto umikajočih se nevrotikov se ni dosti spremenilo, je pa v ospredje prišla sicer že prej prisotna, a ne tako opazna vrsta diskriminacije: starizem. Starejši so postali največja žrtev epidemije – čeprav bo po drugi strani ZDA vodil predsednik, ki je dopolnil 78 let.

Potem se je počasi začelo vedno več govoriti tudi o mladih – da so izgubljena generacija. O tem bodo v torek v oddaji Preverjeno spregovorili mladi iz vse Slovenije.

Moramo pa to izgubljenost, nesrečo in tako naprej vzeti cum grano salis, z zrnom soli. Oziroma s širšim kontekstom in modrostjo, ki nam jo da – po mojem mnenju ena izmed najpametnejših oseb v Sloveniji – otroška psihologinja Anica Mikuš Kos.

Večino življenja (zdaj je stara 86 let) je pri nas in po svetu pomagala otrokom, tudi na raznih vojnih območjih, videla je otroke, ranjene na vse mogoče načine, fizično in psihično strte, ki so ostali sami na svetu, in ve, kaj govori. Takole je med drugim dejala novinarju Adiju Omeroviću:

 "A veste, jaz sem doživela drugo svetovno vojno in vem, da so se dogajale veliko hujše stvari. Mi nimamo podatkov, ki bi govorili o tem, da bi imeli več težav in motenj kot recimo vaša generacija, ki je imela vrsto novih problemov z drogami in tako naprej."    

Druga stvar, ki nas je dodobra pretresla, sicer tehnično spada že v letošnje leto, gre pa le za posledico predhodnega dogajanja. Gre za napad na srce ameriške demokracije, na Belo hišo. Neverjetni in še nikoli videni  prizori, vdor množice v zgradbo, ljudje v različnih opravah – nekateri, ki so bili odeti v krzno in so nosili rogove na glavi, so spominjali na like iz filma Pobesneli Max.

Na videz nemočna policija, evakuacija podpredsednika Pencea, ki je – in to že samo po sebi veliko pove – skoraj postal junak dneva, ker se je uprl zahtevi Trumpa, da naj poskusi razveljaviti volitve. In to človek, ki je doslej imel res samo eno simpatično lastnost, namreč da je napisal knjigo o svojem domačem ljubljenčku, zajcu po imenu Marlon Bando.

Ko gledaš te pobesnele, obupane ljudi – kot da se je Ameriki povsem zmešalo. Tudi ob novicah, da je recimo bombo v Nashvillu nekaj tednov prej sprožil nekdo, ki verjame, da so vodilni svetovni politiki v resnici kuščarji.

Hkrati pa se ti lahko tudi smilijo.

Seveda ne škodljivci, ki namerno širijo nove in nove teorije zarote. Ena izmed novejših je, da je za poraz Trumpa na volitvah menda kriva zarota, orkestrirana iz ... Vatikana. Ampak ti ubogi ljudje, ki vse brezpogojno verjamejo.

Večina, pa naj gre za demokrate ali republikance, nanje gleda zviška, vidijo jih kot bele odpadke, primitivne reveže, ki živijo v prikolicah, neizobražene, ki se poročajo z bratranci in sestričnami in jedo na črno kupljeno meso, polno jajčec trakulje. Pa še za ta življenjski standard morajo imeti dve ali tri službe

V Trumpu so prepoznali svojega voditelja, mnogi tudi zato, ker je na nek način enako preprost, 'blesav' in prostaški, kot so sami. Pa ker so verjeli, da bo poskrbel zanje, ker je tudi sam uspel v življenju in zaslužil milijone.   To je že prva od stvari, ki ne držijo. Trump je v življenju milijone v glavnem zapravljal, služil pa ne toliko – podedoval je 400 milijonov, sam pa šestkrat bankrotiral.

Trump seveda v času svojega vladanja ni niti malo poskrbel za te ljudi, ki so vdirali v Belo hišo. Poskrbel pa je za svoje bogataške milijonarske prijatelje in podpornike. Kakšni so bili njegovi ukrepi v zadnjih dneh vladanja?  

Izjemno občutljivo okolje arktičnega dela Aljaske, doslej narodni park in zavetišče za divje živali, enega zadnjih še neokrnjenih krajev, je odprl za svoje naftne prijatelje, da bodo tam vrtali in iskali nafto. Pomilostil je na desetine ljudi, med njimi tudi prijatelje in sorodnike,  obsojene zaradi korupcije, poneverjanja denarja, pogosto so jemali iz zdravstvene blagajne.

Pomilostil je tudi nekaj morilcev, 4 vojaške plačance, obsojene zaradi pokola civilistov leta 2007 v Bagdadu – najmlajši med njimi je bil 9 let star fantek, iraški My Lai. Ob pomilostitvi morilcev iz Iraka je sošolka ene izmed žrtev, 20-letnega študenta medicine, dejala:

"Američani na Iračane niso nikoli gledali kot na enakovredne. Naša kri je zanje cenejša kot voda, naše zahteve za pravičnost in odgovornost pa nič več kot nadloga."

Trump je vse te ukrepe sprejemal, medtem ko je igral golf, medtem pa so prišli tudi podatki o lakoti v ZDA. So tako kritični, da bi moral Unicef afriškim državam, za katere zbiramo denar, ker so ljudje tam lačni, dodati še ZDA.

Že pred pojavom koronavirusa je v ZDA stradalo okoli 35 milijonov ljudi, v zadnjem letu se je ta številka dvignila na 50 milijonov. Samo v New Yorku so dobrodelne organizacije lani razdelile 77 milijonov toplih obrokov.

Ključno za razumevanje dogodkov v Ameriki je dejstvo, da ni najpomembnejša delitev na republikance in demokrate, ampak na bogate in revne.  

Morda smo tudi zato v Sloveniji tako – vsaj statistično gledano – zadovoljni, saj veljamo za državo, ki ima še vedno relativno malo razlik. Ampak tudi tukaj se trudimo ujeti bolj "razvite" države ali – kot je ob dogodkih v Washingtonu krožilo med duhovitimi uporabniki Twitterja pri nas – naši si zdaj gotovo delajo zapiske.