Slovenci v davčnih oazah: med njimi tudi investicijski bančnik Marijan Groff

Dokumenti Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev, ki smo jih dobili prek Centra za preiskovalno novinarstvo, razkrivajo, da ima podjetja v davčni oazi na Deviških otokih tudi Marijan Groff.

Groff je danes skupaj s sinom direktor podjetja SDCF Holdings Limited z Deviških otokov. A to ni prvo podjetje iz davčne oaze, ki ga je vodil. Od leta 1995 je upravljal na podoben način registriran sklad tveganega kapitala, ki so ga v Guernseyju ustanovili EBRD, Svetovna banka in štiri večje slovenske banke s podobnim imenom, SDCF, ki je vlagal v slovenska podjetja. "In ti so z dovoljenjem slovenske vlade in banke Slovenije ustanovili ta sedež v Gernesyju," pojasnjuje Groff. Vzrok – slaba pravna varnost v Sloveniji, zagotavlja. A posli so se sklepali pri nas, dobički pa so šli investitorjem in ne podjetju nabiralniku. "Niti denar niti dobički nikoli niso bili na otokih," zatrjuje Groff.

A kmalu po ukinitvi tega sklada leta 2005 je ustanovil s sinom novo podjetje, SDCF Holdings Limited na Deviških otokih, kot razkrivajo dokumenti Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev. Pravi, da prek njega ne posluje in ga je prijavil davčni upravi.

Je pa Groff posloval prek podjetja SFM, registriranega v Ljubljani. Pri poskusu prevzema Iskre Avtoelektrika je za nekdanje vodstvo iskal investitorje, tudi iz davčnih oaz. "Potem smo telovadili nazaj pa naprej, ampak to ni nič spremenilo vsega skupaj," pojasnjuje Marijan Groff. SFM je šel v stečaj, a na Deviških otokih vodi še eno podjetje s podobnim imenom, SFM Holding, ki ga ne skriva pred slovenskimi organi. "Jaz sem to prijavil," zatrjuje Groff. Z njim je imel velike načrte v Libiji, ki pa so propadli skupaj z Gadafijem. In kdo so danes lastniki tega podjetja? "Nekaj časa so bili Američani. Tisti, ki posel prinese, je po mojem lastnik," odgovarja Groff.

Groff: Hotel sem le pomagati

Odločno zavrača možnost, da je na podjetja na Deviških otokih prenesel denar zaradi grozečih odškodninskih tožb pri prevzemanju Iskre Avtoelektrike, zaradi česar mu sodijo na koprskem sodišču.

Groff danes trdi, da je nekdanjemu vodstvu Iskre Avtoelektrike skušal le pomagati, da bi se podjetje ubranilo pred sovražnim prevzemom, danes pa mu sodijo zaradi zlorabe položaja. Tudi Mip ni bleščeča zgodba v njegovem življenjepisu, saj je nekoč paradni konj primorskega gospodarstva končal na kolenih. Se je pa Groff, ki je leta 2008 kandidiral za poslanca na listi stranke Zares, znašel tudi na seznamu članov lažnega panamskega diplomatskega združenja.

Tisti, ki so z njim poslovno sodelovali, Marjana Groffa označujejo kot človeka, ki se vedno znajde na pravem mestu oziroma v pravem podjetju ob pravem času in je vedno poln idej, kako denar čim bolje unovčiti in pomnožiti. Kot predsednik nadzornih svetov in delničar v dveh nekdanjih goriških paradnih konjih – Iskri Avtoelektriki in Mipu – je strastno kupoval in prodajal delnice. Nekaj Mipovih je prodal tudi družini Volk, ki je z nakupom precejšnjega deleža prišla v tedaj slovenski ponos mesnopredelovalne industrije, se s podporo nadzornega sveta, ki ga je vodil Groff, povzpela na čelo podjetja in ga – peljala v smrt. "MIP je bil  pojem za cele družine, ki so delale v podjetju. To so posamezniki krivi, da je šel MIP v stečaj, neznanje nadzornih svetov, mešetarjenje z delnicami in podobno," pravi Ljubo Batagelj, nekdanji sindikalni zaupnik.

Poskus menedžerskega odkupa pa je uspelo preživeti Iskri Avtoelektriki, kjer je bil Groff največji posamični lastnik in, kot v MIP, prvi nadzornik. Nova uprava pod vodstvom Edvina Severja si podjetje zdaj spet prizadeva postaviti na noge, z nedavnimi dogodki ne želi imeti opravka, o njih ne govori, še več, da bi nanje pozabila, je podjetje celo preimenovala.

Še pred delovanjem v podjetjih je danes 70-letni magister ekonomije in strasten lovec kariero začel v bančništvu – v NLB in SKB, pa na čelu Agencije za sanacijo bank. Najverjetneje sta se, ko sta hotela kupiti renesančni grad na Slovaškem, pred sedmimi leti nanj prav zato obrnila ljubljanska podjetnika Andrej Plešivčnik in Tahir Ametaj. V imenu svoje SFM si je pri bankah zanju sposodil dva milijona evrov, poroštvo pa je zagotovil cerkveni sklad Zvon Ena, takrat pomemben lastnik Iskre Avtoelektrike, kjer je Groff vodil nadzorni svet. Mladeniča sta Zvonu še danes dolžna denar. "So me fantje okrog prinesli," pravi Groff.

Pojavil se je tudi kot član lažnega diplomatskega združenja iz Paname Societe Core Diplomatic, ki ga je zasnoval kanadski finančni goljuf Monte Friesner, razkrinkal pa nizozemski raziskovalni novinar Okke Ornstein. "Kar počnejo, je, da se predstavljajo kot diplomati, čeprav to niso," razkriva Ornstein. Izdelajo lične pisemske glave in pišejo prijazna pisma, ki so videti uradna, a v resnici niso, saj gre za goljufijo.

Kot pravi Groff, ga je k članstvu povabil Hrvat Fahrudin Handanovič, ki so ga pozneje zasačili, da se je lažno predstavljal kot panamski konzul pri Evropski uniji. "Handanovilč je enkrat prišel k meni in mi je ponudil, da bi vstopil v ta klub in da bom dobil diplomatski potni list. Pa sem rekel, zakaj pa ne. In ta potni list sem skušal enkrat uporabiti, pa so me zavrnili," pravi Groff.

A tudi brez veljavnega statusa diplomata naj bi ves čas kariere iskal politične botre. Sprva na desnici, predvsem tisti, blizu cerkve, leta 2008 pa pri stranki Zares, na listi katere je kandidiral za poslanca državnega zbora. Neuspešno. Zdaj naj bi imel dobre povezave v krogih blizu Zorana Jankoviča.