Slovenci zaradi vremena plačujemo največ v Evropi

Stran sem odprla, ko je najbolj lilo. Najprej se pokaže vprašanje: Ali je danes vroče v Ljubljani? Odgovor je bil velik: JA

Če pogledamo še podrobneje, nam pokaže, da je bilo povprečje temperature za zadnjih 24 ur sicer za to poletje nenavadno nizko, 22.4 stopinje, kar pa je še vedno precej več kot je dolgoletno povprečje, ki je za 21. avgust manj kot 20 stopinj.

Če pogledamo še bolj podrobno, analiza trendov pokaže nedvoumno krivuljo stalnega dvigovanja temperatur v zadnjih 70-ih letih. Bodo številke prepričale skeptike, tiste, ki ne verjamejo, da smo za to v veliki meri odgovorni sami in da lahko tudi kaj naredimo, da trende obrnemo? Doslej vse kaže, da ne.

Na ulici poslušamo analize ljudi, vreme je, kaj pa hočemo, narava pač, nič ne moreš. Če bi tudi naši predniki tako razmišljali bi verjetno še vedno živeli v jamah. So pa te analize podobno penetrantne kot analize trenutne politike. Pa prejšnje in predprejšnje tudi niso bile v resnici velike boljše.

In tako praktično že skoraj vsako leto, razen ko so poplave, govorimo o suši in škodi v kmetijstvu. Bi skeptike prepričala ekonomija?

Slovenija je država z največ škodami zaradi vremenskih pojavov v Evropi. Dobesedno na prvem mestu je in to z naskokom, veliko sicer na račun poplav pred tremi leti, vendar je že prej zasedala sam vrh.

30 letno povprečje škod na prebivalca v Sloveniji je 240 evrov, za nami je potem Srbija z 76 evri. V zadnjih 20-ih letih naj bi škoda samo zaradi posledic suše znašala 435 milijonov evrov. Država je kmetom v tem času za povrnitev škod namenila okoli 50 milijonov evrov. Za gradnjo in posodobitev namakalnih sistemov pa je šlo pol manj denarja.

Če smo po škodah na prvem mestu, smo prav na repu držav Evropske unije po namakanju, v zadnjih dvajsetih letih so namakalne kmetijske površine zlezle le malo čez en odstotek. Pa še od tega je več kot 10 odstotkov smučišč in športnih igrišč.

Ob tem, da v glavnem pridelujemo hrano za živali, ki je zelo potratna, ko gre za porabo vode.

To, da pristojni minister Janez Cigler Kralj potem na terenu nekako nebogljeno in nemočno gleda in obrača tiste suhe koruzne storže, je samo odsev splošne politike. Politike, kjer minister kmetom zavzeto obljublja hitro pomoč, obenem pa razveljavi razpis za projekte gradnje vodnih zadrževalnikov, po mnenju strokovnjakov brez njih v prihodnje v kmetijstvu ne bo šlo.

Slovenija, je nekoč nekdo dejal, je skoraj kot Saudova Arabija, le da tam, kjerkoli zakoplješ priteče nafta, pri nas pa voda. To je seveda pretiravanje, vendar pa ima Slovenija, vsaj zaenkrat, toliko vodnih virov, da bi lahko veliko več namakala.

Nekdanja generalna direktorica Direktorata za vode Lidija Globevnik v Delu med drugim zapiše, da je vedno samo kriviti prezapletene birokratske postopke, ki da ovirajo namakanje, preveč preprosta razlaga. Slovenija ima vodo, ima tudi znanje. Nekoliko zavajajoče pa bi bilo, če bi za problem namakanja krivili le predolge upravne postopke. Ker preden projekt sploh pride do tega, je treba postoriti marsikaj, določiti območje namakanja, preveriti vodni vir, izdelati hidrološke in druge strokovne podlage, tehnične rešitve, pripraviti projektno dokumentacijo, rešiti zemljiška vprašanja, fnanciranje. 

To, poudarja Globevnik, ni birokracija, ki jo zdaj vsi dolžijo. To je pač priprava projekta. Ob tem navaja podatek, da veljavne vodne pravice že zdaj omogočajo okoli 20 milijonov kubičnih metrov vode za namakanje, poraba pa znaša nekaj več kot tri milijone kubičnih metrov. Dovoljenja torej so, voda tudi še, vse je tukaj, le nekdo bi to moral učinkovito povezati in izvajati, to pa je precej bolj zahtevno, kot samo izdaja dovoljenj.

Ta teden se je v Ulanbatorju v Mongoliji začel že 17. vrh OZN o suši in spreminjanju zemlje v nerodovitne puščave.

Gre za pogovore na vsaki dve leti, prvič so bili leta 1992 v Riu de Janeiru, tako kot pogovori o podnebju, ki so potem rezultirali v Pariškem sporazumu in pogovori o biotski raznovrstnosti in varovanju vrst

Doslej so bili ti bolj zanimivi in odmevni v javnosti, pogovori o suši, zemlji pa so bili bolj kot nekakšen revni bratranec, za katerega se nihče ne zmeni.

Zdaj pa se tudi to precej spreminja. Kot da bi se bogate države kar naenkrat začele zanimati za to, da bo letos, po podatkih Svetovnega programa za hrano, še 50 milijonov ljudi več trpelo lakoto zaradi posledic super El Nina. El Nino je seveda naravni pojav, ki se pojavi vsake toliko, vendar pa so zdaj njegove posledice veliko hujše zaradi segrevanja.

Angažirala se je ena izmed najbolj fosilnih držav na svetu, Saudova Arabija, ki naenkrat daruje milijone, išče denar, zbrali naj bi okoli 12 milijard evrov, za pomoč najbolj prizadetim, prijavilo se je že več kot 70 držav. To je seveda le kapljica, ki suše ne bo pregnala, po realnih ocenah bi do konca desetletja rabili več kot 2 bilijona evrov.

Ampak vsaj simbolni začetek že je. Morda zato, ker se širi tudi razumevanje, da je hrana nova nafta? Na vrhu v Ulanbatorju se sicer zavzemajo za podobne stvari kot načeloma tudi pri nas, torej več namakalnih sistemov pa pridelovanje bolj na sušo odpornih rastlin.

John Oliver je v eni izmed svojih večernih oddaj objavil zgodbo iz Alabame, iz okrožja, kjer je 80 odstotkov prebivalcev brez delujoče kanalizacije.

Odplake tečejo prosto po površini. In se ob dežju razlivajo. Raziskava izpred nekaj let je pokazala, da je tam v nekaterih okrožjih več kot tretjina ljudi okuženih s črevesnimi zajedalci, kot so trakulja in podobno.

Pod prejšnjo, Bidnovo vlado, so, ker so ljudje tako revni, da si sami niso mogli pomagati, sklenili dogovor z državo, da bi to uredili. Zdaj so to ustavili, ker da gre pri tem, po mnenju sedanjih oblasti za DEI politiko, ki je ne mislijo financirati. DEI pomeni, v prevodu, različnost, pravičnost in vključevanje.

Vse je lahko, če tako gledaš, levičarska politika, tudi gradnja kanalizacije. Pa še prišparaš nekaj dolarjev. Slovenija je na vseh področjih na repu po doseganju -skromno-zastavljenih podnebnih ciljev. Primer, samo delež emisij v prometu se je pri nas v dveh desetletjih povečal za 30 odstokov, drugje v EU se je zmanjšal.

Ob tem, da tudi pri nas vladajoča politika, (pa tudi del znanstvene srenje) meni, da je opozarjanje, da je vedno hujše zaradi podnebnih sprememb, ki bi jih lahko z ukrepi zmanjšali, le nekakšna leva ideologija.