Magazin

Slovenec, ki je za Kras v 50 dneh prekolesaril 3300 kilometrov

Ljubljana, 26. 11. 2022 07.00 |

Patrik Bratuša - s kolesom do Portugalske
Avtor
Kaya Kamenarič
Komentarji
33

"Življenje je kot vožnja s kolesom, da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati," je ob začetku svoje kolesarske poti zapisal Patrik Bratuša, ki se je vseslovenski akciji Skupaj za Kras pridružil na svoj način. S kolesom se je odpravil do Portugalske in čeprav je na poti noro užival, se je soočil tudi z nekaj izzivi. Med drugim se je na poti zastrupil s hrano, a kljub temu v mukah prevozil med 80 in 100 kilometrov na dan. Pičil ga je tudi sršen, a ga to ni ustavilo pri tem, da si je na poti ustvaril tudi cel kup pozitivnih spominov.

Patrik Bratuša s kolesom do Portugalske
Patrik Bratuša s kolesom do Portugalske FOTO: Osebni arhiv - Patrik Bratuša
"Vse, odkar pomnim, rad berem zgodbe pogumnih ljudi, ki puščajo za seboj sledi in so mi velik navdih: Tomaž Humar (tudi njegov sin), Martin Strel, Peter Florjančič in mnogi drugi junaki iz tujine," pravi Bratuša.

"Idejo za to avanturo sem dobil, potem ko sem se odpravil kolesarit v Črno Goro. Ta neizmerna svoboda me je tako zelo navdušila, da sem se želel lotiti še nekaj veliko večjega," je povedal 30-letni Patrik Bratuša, ki je že po srcu avanturist, ki zelo rad potuje, doslej je obiskal že 41 držav. Da bo tokrat obiskal prav Portugalsko, se je odločil ker: "Zaradi oceana dlje preprosto ne gre." Ker je pomorščak, je pot načrtoval tako, da je večino poti kolesaril ob morju in občudoval jahte ter sončne zahode. 

"Najprej je prišla samo ideja za kolesarjenje, nato pa sem razmišljal, zakaj ne bi združil prijetnega s koristnim in se tako odločil, da bom pomagal še pogorelemu Krasu," pravi. Tako se je pridružil vseslovenski akciji SKUPAJ ZA KRAS (Naj gorijo srca, ne narava). Z njihovim organizatorjem, dobrodelno fundacijo Vrabček Upanja, se je dogovoril, da lahko podporniki na njihov račun nakažejo poljubni znesek. 

Kot pravi, ga dobrodelnost spremlja že iz študijskih let, saj se je štirikrat udeležil tudi študentske delovne brigade na različnih lokacijah po Sloveniji. "V pomoči drugim vidim svoje poslanstvo," pravi. Poleti 2018 je kot prostovoljec poučeval otroke in pomagal pri gradnji nove šole v revni afriški državi Gambiji. 

"Ko sem se odločil prehoditi Slovensko planinsko pot (SPP – 617 km), sem želel pomagati otrokom, obolelim za rakom (Junaki tretjega nadstropja) že iz same hvaležnosti, ker sem zdrav. Prav tako sem ozaveščal o sami bolezni, saj je rak v Sloveniji tretji najpogostejši vzrok smrti pri mlajših od 15 let," razlaga. 10 dni pred svojim projektom SPP je organiziral potopisno predavanje o Namibiji in skupaj z obiskovalci za Junake tretjega nadstropja zbral še dodatnih 230 evrov prostovoljnih prispevkov.

Bratuša je sicer začel aktivno kolesariti šele po izbruhu koronavirusa, samo v mesecu juliju in avgustu je po celotni Sloveniji prekolesaril kar 2550 kilometrov. "Slovenija je relativno majhna, ampak žal premalo cenimo njeno lepoto, ki nam jo s svojo raznovrstnostjo ponuja na vseh koncih. Da zmorem težje izzive, sem spoznal, ko sem v enem dnevu prekolesaril 285 km od doma do Portoroža s prijatelji iz Kolesarskega kluba Muretinci," pravi. Takoj zatem se je sam s kolesom odpravil še na prelaz Vršič. "Nikoli nisem imel kakšne slabe izkušnje, zato sem kolesarjenje preprosto vzljubil in se za piko na i odpravil še vse do Portugalske," je povedal.

'Življenje je kot vožnja s kolesom, da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati'

Da so ga lahko domači in drugi spremljali na poti, je ustvaril stran na Facebooku: S kolesom do Portugalske – pomoč pogorelemu Krasu. "To mi je dalo še več energije, ko te vzpodbuja toliko ljudi, po drugi strani pa mi je to sprotno obveščanje iz poti vzelo nepredstavljivo veliko časa. Ampak je bilo vredno, saj je trud poplačan, ko ti ljudje pošiljajo podobna sporočila, kot je to, da ne dvomijo v moj uspeh, ker vedo, da sem iz pravega testa," pravi. 

Patrik Bratuša s kolesom do Portugalske
Patrik Bratuša s kolesom do Portugalske FOTO: Osebni arhiv - Patrik Bratuša

Njegov prvi zapis na strani je bil "Življenje je kot vožnja s kolesom, da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati". "To ni samo čudovit citat, ampak tudi moj način življenja. Vse od svojega 18. leta naprej se maksimalno trudim življenje zajemati z veliko žlico. Zakaj bi na smrtni postelji obžaloval nekaj, česar se nisem lotil ali se vsaj poskusil lotiti? Živeti želim tako, da bom zapustil sledi in se nočem utopiti v vsakdanjosti ter povprečnosti," pravi in dodaja, da ničesar ne želi prepuščati naključju. 

"Sem mnenja, da je treba uživati življenje še posebej, ko si mlad, saj imaš takrat največ energije. Mnogi ljudje načrtujejo, da bodo uživali, šele ko se bodo upokojili. Takrat bodo mogoče imeli več denarja, ampak tudi več zdravstvenih težav. Jaz pa pravim, da je treba uživati vsak sleherni dan in izkoristiti vsako priložnost ter se podati v nekaj novega. Zgornji citat bi najlažje opisal s tem: Sprememba okolja, panoge, v kateri delamo, nova pravila igre, novi igralci, vse to prinaša svežino in nas ohranja v formi, ki je potrebna za nenehno željo po novih izzivih in dosežkih," pravi.

Zastrupitev s hrano: 'Kljub temu sem v mukah prevozil od 80 do 100 kilometrov na dan'

Čeprav je sprva načrtoval, da bo v povprečju vsak dan prevozil 100 kilometrov, jih je na koncu povprečno 85, saj se je moral prilagajati temu, kje bo lahko brezplačno spal. Največ v enem dnevu je prekolesaril 142 kilometrov, in sicer četrti dan proti Benetkam. "Bolj kot fizično je bilo naporno psihično, saj moraš biti vseh 50 dni izven cone udobja," pravi. 

Najtežje mu je bilo na poti od Tarragone do Valencije, saj se je zastrupil s hrano. "To je posledično pomenilo, da sem imel več dni težave s prebavo, bruhanjem in želodčnimi krči, ti so me ovirali en teden. Drugega, kot da sem stisnil zobe, mi ni preostalo, saj si izgubljenega dne nisem mogel privoščiti, ker sem bil časovno omejen. Kljub temu sem v mukah prevozil od 80 do 100 kilometrov dnevno. Iz take težke preizkušnje prideš ven samo še močnejši," je prepričan.

Patrik Bratuša s kolesom do Portugalske
Patrik Bratuša s kolesom do Portugalske FOTO: Osebni arhiv - Patrik Bratuša

'Padca s kolesom ni bilo, pa tudi zgazil nisem nikogar'

Še en slabši spomin ima iz Italije, ko se je med kolesarjenjem vanj zaletel velik sršen in ga pičil. "Padca s kolesom ni bilo nobenega, pa tudi 'zgazil' nisem nikogar. Problemov s kolesom na srečo ni bilo, petkrat pa sem imel predrto kolo oz. gumi defekt, prvega šele v Barceloni," je na kratko povzel tegobe poti in poudaril, da mu bodo v spominu najbolj ostala čudovita mesta: Benetke, Monte Carlo, Barcelona, Madrid in Porto. Med drugim si je ogledal nogometno tekmo v Marseillu, deskal na Portugalskem, občudoval superjahte v marinah, obiskal slovenske in tuje prijatelje, se tuširal na policijski postaji na Portugalskem in kolesaril ob neskončnih plažah, kjer je veliko plaval, pravi.

"Med celotno potjo sem bil turist v pravem pomenu besede, saj sem želel čim več videti in doživeti. Temu primerno sem vzel zraven tudi več elegantnejših oblačil. Skupno sem imel 10 prostih dni za raziskovanje večjih mest. Prvotno je bil plan 14 dni, ampak bi v tem primeru moral dnevno prevoziti 100 km, kar mi ni najbolj uspevalo," pravi.

"Zanimivo je bilo tudi zadnji dan v Lizboni, ko sem se med drugim sestal s slovenskimi dijaki treh srednjih šol, Ekonomska šola Murska Sobota, Ekonomska šola Maribor in Gimnazija Celje - Center. Okrog 40 jih je na Portugalsko s tremi profesorji za tri tedne prišlo na delovno prakso. Kontaktirali so me za srečanje, zato sem se vabilu z veseljem odzval," pravi. 

Pravi, da je bilo za tako dolgo potovanje težko najti sopotnika, zato je večino prekolesaril sam. "Boljše iti sam, kot pa sploh ne iti, če si to res želiš. Sploh pa je kolesarjenje na dolge razdalje v velikem porastu, tako da sem že pred odhodom vedel, da bom srečal veliko kolesarjev," razlaga. Na poti so se mu tako za dele poti pridružili podobno misleči kolesarji iz Nemčije, Avstrije, Švice in Hrvaške. "Cel teden sem kolesaril tudi z 18-letnim Kanadčanom, s katerim sva se po treh tednih spet srečala tik pred Lizbono in skupaj preživela moja zadnja dva dneva pred letom domov," je delil.

Celotna pot ga je stala približno 2300 evrov

Med brezplačnimi nočitvami jih je bilo 13 prek aplikacije WarmShowers, osem v šotoru, pet prek aplikacije CouchSurfing, petkrat je spal pri prijateljih, enkrat na čolnu, zadnjo noč pa je preživel na letališču. 

Sicer pa je imel celotno pot načrtovano že pred odhodom. Med potjo se je prilagajal le aplikacijam, ki so ga usmerjale, saj se je zaradi lastne varnosti skušal čim bolj izogniti prometu. "Šotor sem si kupil šele na trideseti dan potovanja in tako postal ta pravi BikePacker tako kot večina ostalih kolesarjev, ki sem jih spoznal na poti. Ob spanju v šotoru sem zmanjšal stroške, posledično pa je moje potovanje postalo še večja pustolovščina," je prepričan. Brezplačnih je imel 33, za 16 nočitev pa je plačal. 

"Za WarmShowers sem izvedel prek slovenskega prijatelja, ki je iz Haloz kolesaril do Kathmanduja (Nepal). CouchSurfing poznam od leta 2016 in sem imel z njim odlično izkušnjo že, ko sem kolesaril do Črne Gore," pojasnjuje. 

Kot pravi, ga je pot stala približno 2000 evrov, še 325 evrov je dal za letalsko karto do Ljubljane, od tega je 55 evrov plačal za prevoz kolesa z letalom. "Veliko večino tega stroška predstavljajo hrana, pijača in nočitve. Ostale stroške so predstavljale kolesarske trgovine, pet obiskov samopostrežne pralnice perila, lekarne, šotor z blazino in spalno vrečo, plačilo raznih aktivnosti, vstopnine in muzeji," je naštel.

'Vsekakor to ni za vsakega, saj je veliko odrekanja in vztrajanja'

"To bi priporočal samo tistim, ki so rojeni avanturisti in se radi lotevajo športnih izzivov. Vsekakor to ni za vsakega, saj je veliko odrekanja in predvsem vztrajanja vsak sleherni dan," še meni. Pojasnjuje, da bi bilo res najlažje vsak dan spati v hotelu, ampak da bi bilo to nepredstavljivo drago. Najdražja je bila prestižna francoska obala, kjer je moral za spanje plačati samo enkrat. "Moje potovanje je bilo nizko cenovno in to, da sem imel kar 33 brezplačnih nočitev, terja zelo veliko časa in organizacije. Veliko je zavrnitev na tvoje prošnje za spanje, zato moraš biti nenehno prilagodljiv," je pojasnil. 

Največji izziv je bil zanj sicer čisto na koncu, ko so mu zadnji hip odpovedali let iz Portugalske proti domu. Pravočasno se je želel vrniti, da je lahko svoj 30. rojstni dan praznoval v krogu najbližjih. In to mu je, kot tudi začrtana pot, uspelo.