Slovenec, zaradi katerega Američani obožujejo polko in kranjsko klobaso

Tako se začenja zgodba danes 60-letnega Joeja Valenčiča, njegovi slovenski sorodniki ga nikoli ne kličejo drugače kot Joško. "Mi mu rečemo Joško zato, ker je teta pisala, ko se je rodil, imamo Joška. Če bi napisala Joe, bi mu pravili Joe, kajne," hudomušno pripomni njegova sestrična Cilka Udovič. Ona in njen mlajši brat sta Joškova edina še živeča slovenska sorodnika in čisto vsakič, ko pride v Slovenijo, ju obišče. V Jelšanah še vedno stoji rojstna hiša njegove matere. Seveda je prenovljena, a zanj je enaka kot pred 55 leti, ko je z mamo in sestro tu preživel poletje in se zaljubil v Slovenijo. 

"Doma sem razumel slovensko, a govoriti nisem znal, takrat pa sem se v dveh tednih naučil govoriti kot domačin. Spomnim se otrok, polna vas jih je bila, vselej smo se igrali. Nekega dne sem se izgubil, iskali so me več ur, bali so se, da sem padel v potok, ki je tekel ob hiši, in utonil. Nazadnje pa so me našli v vaški cerkvi, kjer sem našel duhovnikova oblačila, si jih oblekel in se igral mašo," v smehu pripoveduje za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A. "Še danes mi je vsakič znova ganljivo, ko se vrnem v Jelšane. Ker vem, da je nekaj mene tudi tukaj. Vsak iz Amerike, ki se vrne v Slovenijo in gre v rojstno vas svojih staršev ali starih staršev, vidi v ljudeh podobnost, na obrazih poteze, ki so znane iz ogledala," pojasnjuje čustva, ki jih, kot pravi, doživljajo vsi Slovenci, ki so zapustili domovino in danes živijo nekje daleč stran.

Po rodu je Američan, ima ameriški potni list, Cleveland je njegov dom. A dom je tudi Slovenija. "Vsakič, ko se peljem po cesti od Ilirske Bistrice, točno vem, kateri ovinek je tisti ... za njim se odpre pogled na Jelšane, na cerkvico na hribu. In takrat vsakič pomislim, da sem doma," opiše svoje občutke. Kljub temu se ni nikoli preselil v Slovenijo, prav tako tega ne načrtuje. Nenazadnje v Clevelandu za promocijo naše države stori več kot marsikatera za to ustanovljena in plačana institucija. Je soustanovitelj muzeja polke, vsako soboto na radiu vodi oddajo v slovenskem jeziku s slovenskimi novicami in glasbo, zaslužen pa je tudi za to, da ogromno Američanov zna plesati polko in obožuje kranjsko klobaso. 

"Kranjska klobasa je tradicija v Clevelandu in v drugih krajih po Ameriki, kjer so Slovenci. Samo v Clevelandu imamo vsaj 12–15 mesnic, ki delajo kranjske klobase, se jih pa tudi najde v Koloradu, Wyomingu, Chicagu, Milwaukeeju – kjerkoli so Slovenci, so tudi kranjske klobase," pojasnjuje. Letos je Festival kranjske klobase praznoval 20. obletnico. Nahranili so 1.500 obiskovalcev, podelili nagrado občinstva in žirije. "Vsako leto imamo novo geslo na majici, to leto je bilo: Veselica se komaj začne, ko se klobase pokažejo," se zasmeje. 

Prav danes, tradicionalno dan po zahvalnem dnevu, ki ga Američani praznujejo na zadnji novembrski četrtek, pa se začenja Festival polke. Ta ima še daljšo brado, letos ga prirejajo že 60. leto, Valenčič je že leta med glavnimi organizatorji: "Slovenska ameriška polka je bila velik hit po vsej Ameriki po drugi svetovni vojni. Recimo ameriški kralj polke Frank Yankovich, bil je slovenskih korenin, imel je skoraj zvezdniški status, je bil zelo znan. Bob Dylan je v svoji avtobiografiji zapisal, da ga je kot otroka od glasbe najbolj privlačila polka, ker je bila najbolj hrupna. In v domači severni Minnesoti je zagotovo poslušal slovenske ansamble, ki so igrali v 50. letih in so še vedno tam." Še danes so Američani navdušeni nad polko, zaradi nje imajo v čislih tudi Slovence, saj so prepričani, da smo narod, ki se zna zabavati in dobro jesti. 

Valenčič nikoli ne pozabi na svoje korenine. Zgodbo svojih staršev še vedno pripoveduje doživeto, iskrivih oči. To je zgodba o mladem dekletu, bila je še najstnica, ki jo je zasnubil fant iz sosednjih Novokračin, ki se je z družino pred leti izselil v ZDA. "V Clevelandu so takrat že živeli Valenčiči iz Novokračin. Eden od njihovih sinov je bil prijatelj maminega starejšega brata, ki se je v tistem času prav tako znašel v Ameriki in pri prijateljevi družini prosil za prenočišče. Temu bratu je mama za spomin poslala svojo fotografijo, slikala se je, ko ji je bilo 16 let. Moj oče je videl tisto sliko in se odločil, da se bo nekega dne poročil s to lepotico in tako se je zgodilo," opisuje. 

A ne kar takoj. Jožefina se je zelo težko odločila za selitev. Pravkar je izgubila očeta, ovdovela mama se ni najbolje znašla, edini brat, ki bi še ostal doma, je imel šele 16 let – on bi moral prevzeti skrb za domačijo. A je ocenila, da je bodoče otroke, ki si jih je želela imeti, vseeno bolje roditi v mestu ob jezeru Erie kot pa v državi, kjer se je napovedovala nova vojna. "Česar moja mama ni mogla doživeti kot Slovenka pod okupacijo, je lahko dosegla v Ameriki. Meni je rekla, da prvič je videla slovensko narodno nošo v Clevelandu. Pa prvo slovensko opero in dramo. V Clevelandu si lahko do 60. let živel brez angleščine. Vse si lahko delal v slovenščini. V trgovini, zdravnik, odvetnik, sosedi, vsi so razumeli slovensko. A mama je bila kljub temu najbolj ponosna nase, ko se je naučila angleško dovolj dobro, da je lahko z zdravnikom komunicirala v angleščini," še pripoveduje Valenčič. 

Pa ga zdaj prepustimo druženju z njegovima sorodnikoma, z bratrancem in sestrično, ki ga dojemata kot brata. Čeprav živijo tako daleč vsaksebi, si že vse življenje pišejo – v obe smeri so potovala nešteta pisma, v smeri od Amerike proti Sloveniji tudi paketi. "Odkar vem zase, vem, da smo imeli teto v Ameriki. Še ko sem bila majhna, sem vedela, da je ena teta v Ameriki. Nismo pa vedeli, kje je Amerika. Jaz sem dobivala najbolj neverjetne oblekice, v njih sem se počutila kot filmska zvezda. Teta je pošiljala tudi kavo in sladkor, potem še moko. Belo moko za kruh. In ko smo dobili moko, jo je naša mama z velikim veseljem nosila sorodnikom in sosedom tukaj, da so tudi oni jedli bel kruh," sklene sestrična pripoved o eni družini na dveh kontinentih, o povezanosti in ponosu, ki ne pozna državnih meja.