Slovenija: država prvakov ali gibalne krize

Petek popoldne. Čas, ko človeka po napornem delovnem tednu prime, da se sprosti v družbi prijateljev, družine ali pa se poči na kavč in v roke vzame knjigo ali televizijski upravljalnik. Prav nič narobe, tudi takšni dnevi morajo biti, a kaj hitro se lahko zgodi, da je takšnih dni precej več kot tistih, ko bi namesto daljinca v roke prijeli športne copate. Vsi si namreč želimo zdravja, dolgega, predvsem pa vitalnega in kakovostnega življenja, a pozabljamo, da vitalnost ni naključje, posledica genetike ali sreče, temveč vsakodnevnih navad, predvsem pa gibanja.

In zato sem bila ta petek popoldne tudi jaz ena tistih, ki so se odločili, da stvari vzamejo v svoje roke in se svojega življenjskega sloga lotijo sistematično. Zavila sem na Kodeljevo, na Fakulteto za šport, in se v njihovi telovadnici pridružila eni od brezplačnih meritev za odrasle, ki jih raziskovalci z ljubljanske Fakultete za šport, Zavoda Fitlab in Kineziološke fakultete iz Zagreba organizirajo po različnih slovenskih krajih in ki so v svetu edinstvene, saj nikjer na svetu ne vodijo tako sistematičnih meritev za odrasle.

Večina Slovencev se še spomni športnovzgojnega kartona iz osnovne šole. Danes isti koncept omogoča vpogled tudi odraslim: kako zmogljivo je naše telo, kje izgubljamo moč in kaj lahko še izboljšamo. Meritve vključujejo teste moči, gibljivosti, ravnotežja, koordinacije in srčno-dihalne vzdržljivosti. Sistem je preprost. Vsak, ki želi izvedeti, kako zdrav in fit je bil, je ali lahko še postane, na spletni strani SLOfit preveri datume meritev, se nanje prijavi, ustvari svoj profil, na telefon si naloži tudi brezplačno aplikacijo, kamor si lahko potem vpiše rezultate svojih meritev, hkrati pa dobi vpogled tudi v podatke meritev v otroštvu, ki jih v sistemu pridobijo od osnovne in srednje šole, kjer se je šolal.

Eden najambicioznejših projektov trenutno poteka v raziskavi Pot v odraslost, ki spremlja povezavo med telesno zmogljivostjo v otroštvu in zdravjem kasneje v življenju. Podatki kažejo jasno povezavo: otroci, ki so gibalno bolj aktivni, imajo v odraslosti manj kroničnih bolezni, boljše psihofizično zdravje in višjo kakovost življenja.

"Najprej bova izmerili višino, težo in obseg pasu", me je v začetek meritev uvedla moja današnja dobra vila, kineziologinja in članica SLOfit ekipe Nana Mihelčič, ki me bo ta dan spremljala na vseh merilnih postajah. Krasno, sem samozavestno pomislila na pričakovane rezultate. Glede na to, da nase še vedno lahko navlečem hlače iz obdobja srednje šole oziroma študija. A presenetljivo, skrčila sem se za slaba dva centimetra, sumim, da je bil kriv večer (zvečer smo ljudje menda manjši kot zjutraj), pritisk šolski, oksimeter pa je kazal raven kisika 0. "Ko vas gledam, sem prepričana, da morate imeti kar precej kisika v sebi," se je pošalila Nana. Nato sva zamenjali aparaturo, ugotovili, da ga imam resnično dovolj, potem pa sem si ga z ogrevanjem po telesu pognala še več.

"Greva najprej na navpični skok. To je nekakšen približek skoka v daljino z mesta in meri eksplozivnost in moč nog", me je k prvemu preizkusu povabila Nana. Pogled na karton SLOfit Odrasli mi je razkrival, da se naloge v primerjavi s športnovzgojnim kartonom osnovne in srednje šole kar precej razlikujejo.

"Niti ni teka na 60 metrov oziroma lahko 600 metrov izbereš pogojno, če je v času meritev možno?" sem kritično zrla na svoj merilni karton. "Ja, teke smo zamenjali s 6 minut hoje."

"Resno!?" se je oglasila moja bahava športna narava, "6 minut naj bi hodila, namesto tekla?!" No, sem si mislila, tole testiranje pa res ne bo najbolj naporno.

Pa sem ga na koncu pojedla kar precej - tistega zarečenega kruha. Ker vsaka stvar je naporna toliko, kolikor si človek to dopusti. Vse naloge so strokovno zasnovane tako, da izmerijo telesno pripravljenost prav vsakemu, ne glede na to, kako fit ali nefit je v tistem trenutku. Zato so meritve starejšim od 65 let prav tako prilagojene njihovi starostni skupini. Tudi tokrat se je moja nrav, ki je očitno rojena iz tekmovalnosti s samo seboj, izkazala za priročno, saj sem tako lahko resnično dobila dober vpogled v svojo telesno zmogljivost. In testi se na koncu res niso izkazali za povsem preproste, če odmislim predklon sede. Gibljivost je bila pač, vsaj kar se predklona tiče, vedno moja prednost. Me je pa na trdna tla postavil preizkus, skoraj edini, ki se je ohranil v svoji izvirni različici - dotikanje plošč z roko. Pogled na moje tapkanje je izgledal, kot da bo rezultat poskočil proti najvišje doseženim centilom, pa sem na koncu morala pristati na realnih tleh – rezultat: potrebno izboljšanje. Dobro, ni bila ravno rdeča barva, ki bi človeka morala strezniti, ampak tudi oranžna nakazuje, da če bo človek še tako živel naprej, bo šlo lahko samo še navzdol.

Preizkus s ploščo so namreč izumili ameriški vojaški piloti, za preizkus sposobnosti hitrega prenašanja impulzov živčnega sistema ter njegovega utrujanja. Slabi rezultati bi lahko nakazovali na slabšo prevodnost živčnega sistema, na prenizek mišični tonus mišic rok in ramenskega obroča ali stabilizatorjev trupa, ki rokam dajejo oporo.

Dobro, sem si mislila, treba se bo malo pogovoriti s svojim živčnim sistemom.

Slovenci smo svetovni fenomen, ko govorimo o gibanju in športu. Smo med vodilnimi državami glede športnih dosežkov na prebivalca in se hkrati uvrščamo med najbolj telesno aktivne države na svetu za otroke in mladino. A kljub temu, da slovenski otroci po telesni zmogljivosti prehitevajo svoje evropske in svetovne vrstnike, ne moremo mimo tega, da ima vsak četrti otrok in peti odrasli prekomerno težo. Za povrh podatki kažejo, da se slovenski otroci in mladostniki po upadu telesne zmogljivosti zaradi epidemije še vedno pobirajo prepočasi, stagnirajo oziroma celo nazadujejo.

"Dejansko, kar se pri nas dogaja, je, da se otroci vse bolj diferencirajo. Razlike so vse večje. Približno 9 odstotkov je tistih, ki so, na ravni super fit otrok, takšnih, ki so sposobni dosegati svetovne titule, svetovne prvake, na drugi strani pa imamo zdajle tam verjetno okrog 11 odstotkov otrok v zelo, zelo slabi telesni kondiciji. In to ne gre le za otroke s prekomerno težo, ampak tiste, ki morda na prvi pogled telesno izgledajo povsem v redu, a ne zmorejo narediti niti enega trebušnjaka. To so otroci, ki veliko časa presedijo, jasno, tudi pred zasloni." Vodja nacionalnega sistema športnovzgojnega kartona v mednarodnem prostoru in član SLOfit ekipe Gregor Starc se s kolegi že vrsto let trudi, da bi v zadnje triletje šole vpeljali še tretjo uro športne vzgoje na teden, tako kot jih imajo šolarji v prvih dveh triletjih. Navsezadnje znanstveni podatki kažejo, da bi se morali otroci za zdrav telesni razvoj, ki bo lahko vplival tudi na kakovost življenja kasneje, gibati vsaj trikrat na teden po 60 minut. "Zdravniki že pri osnovnošolcih opažajo slabšo telesno držo in bolečine v hrbtu, težave, ki so bile še pred dvema desetletjema redkost in dalo bi se jih preprečiti z gibanjem," meni Starc.