Slovenija je mrtva, naj živi neoliberalizem!

S prehodom v kapitalizem nismo dobili samo tistega, kar smo si želeli. Pogosto ugotavljamo, da se od takrat dogajajo stvari, za katere leta 1991 nismo ''glasovali''. 

Čeprav se je struktura nacionalne države hitro razvila, razvoj pravne države poteka počasi. Brez kontinuirane izgradnje institucij in skupnosti, utemeljene na solidarnosti, obstaja permanentna nevarnost zdrsa v totalitarizem.

Dobili smo nacionalizem kot ideologijo banalnosti, ki je utemeljen na individualni in kolektivni paranoji o nevarnosti vsega, kar ni ''naše''. Kult osebnosti vodje se v tem primeru kaže kot stalno iskanje odrešitelja, ki bo odgovoril na vse naše želje, strahove in frustracije.

Vladajoča elita s podpiranjem tovrstnih politikov išče začasne rešitve za aktualne ekonomske, socialne in ekološke probleme, pri čemer si pomaga z metodami državne regulacije trga, finančnega in korporativnega poslovanja, in z različnimi ukrepi na področju socialne politike, s čimer le podaljšuje življenje obstoječemu sistemu v nekoliko spremenjeni obliki. Šovinizem, homofobija, spodbujanje rasne, nacionalne in verske nestrpnosti itd. so le latentne posledice politike, ki deluje v imenu vladajoče ideologije.

Vladajoča ideologija se imenuje neoliberalizem. Ta je značilna za celotno Evropsko unijo (EU), ki naj bi predstavljala združeno suverenost, ki jo Slovenija kot država poskuša doseči s prenosom suverenosti na nadnacionalne institucije, ki bolj kot v interesu ljudi delujejo v interesu kapitala. Proces neoliberalizacije vključuje daljnosežne in dolgoročne ukrepe, kot so: liberalizacija trga blaga in kapitala; privatizacija naravnih virov in javnih storitev; deregulacija poslovanja (predvsem na finančnih trgih); oženje pravic delavcev in zatiranje delavskega aktivizma (uničevanje sindikatov); zmanjševanje davkov na nepremičnine in dobiček na račun srednjega in delavskega razreda; ukinitev socialnih programov in še veliko tega, kar v negativnem smislu vpliva na omejevanje svobode posameznika kot bitja, ki naj bi v okvirih nacionalne države in integracije v nekaj, kar imenujemo ''Evropa'', doživel vsesplošno blagostanje. Takšna politika se sistemsko implementira v celotni EU in vsiljuje državam v razvoju, pri tem pa sodelujejo tako mednarodne institucije kot nacionalne politične stranke.

Uradna politika, v našem primeru slovenska vlada, pristaja na to, da praktično sama sebi zveže roke in slepo vztraja na implementaciji vsega, kar predlagajo institucije EU. Legitimnost za svoje početje iščejo v prenosu krivde na institucionalizirana pravila in ''neodvisne'' mednarodne institucije, ki se predstavljajo kot surov obraz globalizacije. Na ta način se makroekonomske politike ščitijo od kritike in eventualnega dvoma v dobronamernost njihovega poslanstva. Gre za izgubo suverenosti nacionalne države, ki se dogaja vsaki državi članici, ki se je sama (na referendumu) odločila spoštovati Maastrichtske kriterije, ki so neoliberalizem vcepili v samo jedro EU. 

Družbeni interesi, ki so v času prevlade Keynsove doktrine in ideje o državi blaginje imeli določeno vrednost, so padli v drugi plan ali pa so celo popolnoma zanemarjeni. Temeljna vrednota in najbolj zaželen cilj posameznika ter njegovega družbenega delovanja v 21. stoletju, je akumulacija denarja, profita, kapitala in bogastva. Novi sistem vrednot je prežel vse sfere družbe, od izobraževanja preko zdravstva in kulture, pa vse do športa. Velike multinacionalne korporacije in finančne ustanove (banke!) so postale glavni akterji ne samo ekonomske, ampak tudi družbene in politične scene. Formula za uspešen politično-ekonomski sistem ni redistribucija, katere cilj je zmanjševanje neenakosti, ampak vsiljevanje strukturnih mehanizmov neoliberalne oblasti in neenakomernega razvoja sveta.

Zdi se, da smo ujeti v stroj neoliberalnega kapitalizma, ki temelji na enem samem quid pro quo: vsi človeški cilji so za sistem le sredstvo. Neskončno plemenitenje kapitala, za katero so žrtvovane vse človekove ideje, želje in upanja, je v svoji naravi diametralno nasprotno od tega, kar človek je in kaj si v resnici želi. Ideja, ki si lasti ljudi in kapital, temelji na iluziji. Z drugimi besedami, za obstoj neoliberalnega kapitalizma je nujen svet iluzij.

Splošni cilji človeka v neoliberalizmu, vse dokler le-ta vztraja v njem, ne morejo biti nič drugega kot enostavna in prazna iluzija. Sistem neskončnega plemenitenja kapitala svojo zahtevo po kategoričnosti obstoja dosega skozi ambivalenten odnos do čustev in temeljnih nagonov človeka. V kolikor iz človeka izraste odpor proti vladavini kapitala, je usoda neoliberalizma nejasna. Po drugi strani je vladavina kapitala posredovana preko momentov čutno-nagonskega pri človeku, permanentna, saj temelji na heteronomiji in odvisnosti. Posameznik se podreja kapitalu; kot nosilec njegovih funkcij (kapitalist) ali kot najemni delavec. Ne glede na obstoječe radikalne razlike med omenjenima kategorijama imajo oboji skupno nagonsko vodeno usodo: njihova čustveno-nagonska neposrednost mora biti zlomljena in absolutno obvladljiva. Poleg tega je iluzorna obvladana čutnost vključena kot nagrada za prilagajanje. Ne le veliki cilji človeštva, tudi posameznikovi nagonski cilji so izključeni iz neoliberalnega kapitalizma, kar pomeni, da se morajo vedno znova oprijemati medija iluzije.

Sklicevanje na ideološko prazne koncepte (neideološka vlada; strukturne reforme; gospodarski preboj itd.) je nekaj, kar je inherentno današnjim politikom. Živimo v svetu, v katerem politike na oblast ustoličijo mediji, ki prav tako niso imuni na mehanizme delovanja neoliberalizma, v tem primeru v obliki manipulativne ideologije potrošniške demokracije, v kateri ima vsaka stvar svojo ceno, in v kateri je merilo uspeha gledanost (prepoznavnost) in število všečkov. Socialno državo, ki je temeljila na ideji pravičnejšega razporejanja denarja od bogatih k revnim, smo zamenjali za idejo nenehnega zadolževanja na račun prihodnjih generacij. To danes počne slovenska vlada in to politiko zagovarjajo vse t. i. ”levo-liberalne” stranke, ki namesto, da rešujejo ideološko determinirane probleme razmišljajo o tem, kako nas bo rešilo preseganja delitev (združevanje levih in desnih).

Na drugi strani imamo opozicijo, ki zagovarja isto neoliberalno politiko. V Sloveniji je stvar celo tako paradoksalna, da aktualna vlada uresničuje program stranke, ki je v opoziciji (NSi). Drugi del opozicije se nekoliko razlikuje, ampak zgolj na ravni diskurza. Diskreditirajo medije zaradi cenzuriranja diskusije o nebuloznih desničarskih teorijah zarote, s katerimi poskušajo politiki na desnici pridobiti naklonjenost najbolj paranoičnega dela družbe. Cilj teorij zarote je, da proizvedejo splošno nezaupanje in paranojo in na ta način upravičijo ekstremne ukrepe tipa hermetično zapiranje meja ali etiketiranje nacionalnih izdajalcev in ''uničevalcev naroda''.

Lažni zunanji sijaj liberalno-demokratičnih institucij in tranzicije je do konca razgaljen. Predpostavka, da bo transformacija komunističnega sistema prinesla afirmacijo meritokratskih kriterijev razvoja družbe in posameznika v njej, se je izkazala za napačno. Prav tako se je za napačno izkazala hipoteza, da je tranzicija tehnično vprašanje o tem, kako zgraditi družbo tržnega gospodarstva, utemeljeno na zasebni lastnini, oziroma, kako znova vzpostaviti politični pluralizem na ruševinah avtoritarnega sistema. Kar se nam dogaja, je, da iz dneva v dan izgubljamo nacionalno suverenost, ki jo uničujeta ekonomska globalizacija in delovanje ”nevidnih” sil trga. To je politična formula za današnjo Slovenijo. Z drugimi besedami: Slovenija je mrtva, naj živi neoliberalizem!