Pridelovalci in predstavniki edine slovenske tovarne sladkorja v Ormožu so na srečanju v Radencih pozornost namenili predvsem spremembam evropskega tržnega reda za sladkor. Prepričani so, da je sladkorna reforma pisana na kožo velikim, zato ji nasprotujejo. S tem se je strinjala tudi ministrica za kmetijstvo Marija Lukačič, po njenem je predlog nesprejemljiv, Slovenija pa se bo zavzemala za blago in postopno reformo.
Treba se je povezati
Cilj Slovenije je, da zadrži tako pridelavo sladkorne pese kot predelavo v tovarni sladkorja v Ormožu, kot edino rešitev, da reforma ne bo sprejeta v predlagani obliki, pa vidi Lukačičeva v povezovanju z enako mislečimi državami, ki reformi prav tako nasprotujejo in jih je zdaj 11. Pri tem upa, da jim bo uspelo reformo vsaj ublažiti.
Vlada naj reforme ne podpre
Pridelovalci, ki se sicer zavedajo, da država nima veliko manevrskega prostora, pričakujejo, da vlada reforme ne bo podprla. Predsednik združenja pridelovalcev sladkorne pese Franc Jurša sicer priznava, da rezerve so, pa vendar bi zaradi slabših možnosti pridelave v Sloveniji zelo težko, če bi predlog obveljal, pridelovalci še sejali sladkorno peso.
Gre za pritisk WTO
V tovarni sladkorja v Ormožu menijo, da reforma ni predlagana samo zato, da bi cene nekoliko uskladili, pač pa da gre za pritisk Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in prerazporeditev na trgu sladkorja. Slovenska tovarna lahko ostane le, če bo zagotovljenih sedanjih 8500 ton pese, kolikor je tudi določena kvota za Slovenijo, v tem primeru bi lahko bili konkurenčni drugim, je povedal direktor tovarne Jurij Dogša. Sicer pa se mu zdijo argumenti za reformo, ki naj bi povečala konkurenčno spodobnost, na trhlih nogah. Kot primer navaja evropsko predelovalno industrijo, ki v veliki meri uporablja sladkor, a dosega izjemno velike dobičke, torej ji "visoka cena" ne dela težav.
