Slovencem primanjkuje varnostne in obrambne vzgoje

Varnost je bila v preteklosti jasna: sovražnik je čez mejo in želi priti k nam, želi vzeti, kar je naše. Danes, v času hibridnih stilov vojskovanja, terorizma, podnebnih sprememb in tudi migracij, to ni več tako enostavno. Te krize trajajo zelo dolgo, lahko pojenjajo, znova izbruhnejo, in velikokrat cilj ni dobrina, ampak zgolj ustvarjanje strahu. Sovražnik ni jasno določen in varnostna kultura ter dojemanje nevarnosti se morata v kratkem spremeniti. O izzivih, ki nas čakajo v prihodnosti, smo se pogovarjali s profesorjem in obramboslovcem, dr. Vladimirjem Prebiličem.

Številni izzivi zadnjih desetih let so pri nas povzročili tako politične kot družbene posledice. Ali je bilo to nepričakovano?

Poudariti je treba, da se je znotraj teh desetih let zgodila tudi zelo pospešena globalizacija. Vse interakcije med državami, še posebno med ZDA, Rusko federacijo in Kitajsko, so se stopnjevale, in to seveda ima svoje posledice. Vedno znova poudarjam, da če smo včasih lahko grožnje bolj suvereno napovedovali oziroma se na njih bolj pripravljali, danes ni več tako, in ravno zaradi tega se mi zdi, da moramo razmišljati o zavarovalni polici. Če je bila včasih vojna napoved stvar nekega normalnega gentlemanskega dogovora, kot je bila prva svetovna vojna, danes takšnih napovedi ni več.

Obstajajo grožnje in tako imenovani konflikti nizkih intenzivnosti, ampak nizke intenzivnosti izključno skozi prizmo uporabljene sile, ne pa tudi posledic. Če se pogovarjamo o količini sile, ki jo nekdo uporabi, da povzroči neko posledico, lahko ugotovimo, da je ta posledica večkratnik uporabljene sile. To je značilno za teroristične napade in druge oblike groženj, med katere sodijo tudi migracije. Trdim, da smo teh vmesnih deset let bili v Sloveniji, pa tudi v zvezi Nato, v marsičem nepripravljeni. Nekako smo se uspavali z dejstvom, da je varnost zagotovljena, stabilna in izzivi nekje daleč stran. Danes ugotavljamo, da ni tako in bo treba imeti ogromno sile in volje, da se bodo te zadeve začele izboljševati.

Kaj pa je razlog za takšno uspavanje?

Ljudje smo bitja, ki na neki način delujemo na osnovi vztrajnosti, in tudi še danes, če pogledamo slovensko javno mnenje, terorizma ne zaznavamo kot neposredne najpomembnejše grožnje v našem okolju, ampak druge, ki niso nepomembne. Teh groženj, kot je terorizem, še ne zaznavamo za zelo resne in zaradi tega imajo politiki težko nalogo in velik izziv dopovedati ljudem, da je lahko, čeprav je danes še vse tako, kot mora biti, že jutri vse narobe. Po eni strani je tukaj potrebno več dela politikov, ki morajo ljudem pojasniti potrebe v prihodnosti. Ne pozabimo, živimo v demokraciji, in to ni stvar enkratnega dejanja, ampak daljše debate in pojasnjevanja.

Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, pa smo na njej popolnoma odpovedali, je  varnostna nepismenost. Danes v Sloveniji praktično ne zaznavamo in ne dojemamo, da je za varnost nekaj treba narediti. Imamo že takšne bizarne zgodbe, da mora policija po radiu obveščati, da ob odhodu iz hiše te ne pozabite zakleniti. Tako nizko varnostno kulturo imamo, da potem, ko vse to seštejemo, tudi v razumevanju širšega konteksta, ni nobena čudežna stvar, da se ljudje danes pogovarjajo o izstopu iz Nata, o ukinitvi Slovenske vojske in še nadaljnjem zmanjševanju sredstev, namenjenih za varnost. To je velik izziv, ki bi se ga morali lotiti na strateški ravni, in to ni naloga sam za eno ministrstvo, ampak za celotno vlado.

Kakšne ukrepe oziroma korake k večjemu razumevanju varnostne kulture imate v mislih?

Že od malega je treba vedeti, da varnost ni dana sama po sebi in je za njo treba delati in tudi nekaj dati. Tudi otroke in mladostnike je treba vzgajati na tak način, da bodo potem tudi v smislu prispevanja sodelovali, bodisi finančno ali z lastnim vložkom. Mi imamo težavo z odgovornostjo in jo vedno prelagamo na druge, in to začnemo že v osnovni šoli, kjer so za slabe ocene krivi učitelji ali sošolci. To nadaljujemo potem v politiki, kjer imamo prav tako težave z odgovornostjo. Če boste danes prižgali televizijo, boste videli, kako ministri med seboj prelagajo odgovornosti za neko dejanje ali projekt. Treba bo narediti rez in začeti delati tako na osebni kot kolektivni odgovornosti, in ko bomo to dojeli, bodo stvari lahko stekle.

Dojeti moramo tudi, da grožnje niso več črno-bele. V prihodnje bodo vse bolj nekonvencionalne, torej govorimo o nevojaških grožnjah, za katerimi ne stojijo organizirana struktura, država ali organizacija. To so predvsem grožnje, ki so povezane s spremembo okolja, kot bi bila vodna varnost, saj vse več vojn ustvarja pomanjkanje pitne vode. Potem bi lahko govorili o prehranski varnosti, ki bo v prihodnje vse večji problem zaradi podnebnih sprememb.

Ampak za Slovenijo se ne pričakujejo drastične spremembe?

Res je, a če se vrneva na začetek in spomniva na točko o globalizaciji. Svet dojemamo zelo omejeno, do našega dvorišča, in če imamo "vode dovolj" in ta trenutek v trgovinah dovolj hrane, je to za nas dovolj prepričljiva informacija. Ne razumemo, da je hrana nekod morala biti pridelana in od nekod pripeljana, kar spet nakazuje na pomanjkanje varnostne vzgoje. Skratka, oblike groženj bodo vse bolj očitne, povečevale jih bodo podnebne spremembe. Imamo cel kup nekonvencionalnih groženj, ki nam že trkajo na vrata, ampak verjeli ali ne, ljudje danes o tem ne razmišljajo. Ne razmišljajo, ker smo preveč odvisni od instant dojemanja. Imamo generacijo, ki je sposobna razmišljati od danes na jutri, do pojutrišnjem pa več ne, ali pa še huje, da kmalu še do jutri ne bo sposobna razmišljati.

Razmišljanje, kako danes stvari delujejo in naj takšne tudi ostanejo, je neodgovorno početje, ki je prisotno tudi v politiki. Pri politikih in odločevalcih težko najdemo strateško razmišljanje, kjer bi razmišljali in postavljali strategije za prihodnost, oddaljeno 10 ali 15 let. Bojim se, predvsem glede na to, kako stvari napredujejo, da bomo znova nepripravljeni, in potem nam ne bo lahko.

Kako pa Slovenija in politika dojemata Nato? Redko je slišati politike, da bi to zavezništvo omenjali.

Gre za napačno dojemanje Nata oziroma nerazumevanje delovanja kolektivne varnosti, in to se vleče že od prvega dne. Če se boste spomnili ali pa pogledali v knjige, boste ugotovili, da je bilo vstopanje Slovenije v Nato razumljeno, kot da mi vstopamo v ta klub, ker bomo dobili to in to. Napaka, saj mi ničesar ne bomo dobili, ampak si moramo to zaslužiti, ustvariti, in takšno razmišljanje se še vedno pojavlja. Mislimo, da bo Nato, kadar bomo imeli težave, k nam pohitel in poskrbel za nas, in to je velika napaka, saj Nato vojske nima oziroma ima takšno moč, kot jo imajo države članice, ki razpolagajo s temi kapacitetami, in če se bomo vsi tem kapacitetam odpovedali ...

Druga težava, po mojem mnenju, je tudi na Natovi strani, saj bodo morali, če bodo želeli nasloviti sodobne varnostne grožnje, zelo hitro začeti delati spremembe in nadgradnje, ker nekaterih varnostnih groženj, ki so že tukaj, Nato ne naslavlja. Obvladovanje migracij je vsekakor relativno nov fenomen, kjer se mi zdi, da bi lahko Nato s konsenzualnim pristopom in proaktivno držo tudi na tem področju doprinesel več, kot je do zdaj. "Krivica", da danes Nata ne čutimo, ne razumemo in se zanj ne zanimamo, je zagotovo na obeh straneh. Torej morata ukrepati narod, ki misli, da je varnost zagotovljena sama po sebi, in organizacija, ki misli, da se ljudje vedejo enako, kot so se pred 30 ali 40 leti.

 Kakšno je bilo dojemanje varnosti v preteklosti, kje so bile razlike?

Takrat so bile grožnje popolnoma drugačne in tudi varnostna kultura ljudi je bila veliko višja, to pa ravno zaradi groženj, ki so obstajale. Pri politikih manjka vztrajnosti. Poglejmo si samo ukrajinski primer nedopustnega in nikoli dovoljenega poseganja v teritorialno integriteto neke države. Po mednarodnem pravu je to zločin in se ne bi smel zgoditi in dopustiti. To je podobna agresija, če smem biti ciničen, kot jo je izvedel Hitler leta 1939, ko je napadel Poljsko. Večina se je prehitro sprijaznila s tem in si začela dopovedovati, da to ni naš problem in naj se sami dogovorijo.

To ni bilo prav ne v preteklosti ne danes. To ni dober vzor za ljudi. Če se bodo politiki vedno odločali kot pri ukrajinskem ali pred tem gruzijskem primeru, ki postane nujna novica za teden dni, nato pa razvodeni in se dopušča oziroma "pozabi" na hudo kršitev mednarodnega prava, ne preseneča, da ljudje teh politikov ne jemljejo resno. Mislim, da je izvirni greh pri odločevalcih, ki bi morali biti vztrajnejši in odločnejši in bi morali te zadeve bolje skomunicirati z državljani. Ljudje vedno sledijo vzorcem in tudi stvarem, ki se dogajajo v državi, in ti vzorci niso spodbudni. Žal.

Ne bi bil rad preveč kritičen do politikov, ki imajo težjo nalogo, kot so jo imeli v 80. letih, kjer so s prstom pokazali na mejo in rekli: "Tam je nasprotnik." To so ljudje lažje razumeli, a zdaj so nasprotniki drugačni, spreminjajo svoj način delovanja in jih je težko "jasno opredeliti". Zato menim, da bi bilo temu treba posvetiti več časa in več energije, kajti danes se je ne vlaga dovolj. Pozornosti glede varnostnih vprašanj bi morali imeti več, a mislim, da jo imamo vse manj. Bojim se, da bomo prišli do točke, ko se bo zgodila nekakšna kriza in bo naša družba na to popolnoma nepripravljena. V tem primeru bodo posledice bistveno večje.

Jugoslavija, recimo, je imela zelo dober sistem družbene samozaščite oziroma splošne ljudske obrambe, kjer so ljudje zelo dobro poznali delovanje obrambnega in varnostnega sistema, imeli predstavo, kje je njihova vloga znotraj tega sistema, in uspešno zadeve tudi dopolnjevali. Danes, pa bom zdaj znova ciničen, ne bi fantje, če bi jim dali puške v roke, te sploh znali repetirati. Tako nizka varnostna kultura, kot jo imamo, ni v redu, sporočilo, ki ga pošiljamo vedno znova, pa je, da bo nekdo drug poskrbel za nas. Tudi profesionalizacija vojske v tem pogledu ni šla v pravo smer. Ljudi smo razbremenili služenja vojaškega roka, nismo pa jim dopovedali, da boš, če ne boš imel tega služenja, moral opraviti druge zadeve, da bomo lahko zagotovili varnost. Dobili smo sistem, v katerem mislimo, da je varnost stvar ljudi, ki to počnejo za plačo, pa še to bi radi plačali minimalno, če sploh.