Na vrhu teh je problem trgovanja z ljudmi, predvsem z ženskami, ki jih trgovci z belim blagom zasužnjijo in silijo v prostitucijo, ter občasne prekoračitve pooblastil policistov pri uporabi sile. State Department meni, da večjih kršitev človekovih pravic v Sloveniji ni, da delitev oblasti v Sloveniji deluje, da je slovensko sodstvo neodvisno, vendar pa ponovi kritiko iz prejšnjih let, da pri medijih obstaja samocenzura zaradi političnih in gospodarskih pritiskov. Perečega problema izbrisanih se poročilo loteva nevtralno in opisuje le dejstva.
Med problemi, ki so se pojavljali tudi v prejšnjih poročilih, je nasilje nad ženskami in delna diskriminacija Romov. Vprašanje denacionalizacije in vračanja cerkvene lastnine, ki so v preteklosti jemala največ prostora v poročilu State Departmenta, so opredeljena kot "tik pred dokončno ureditvijo". Tudi glede policijskega nasilja poročilo ne izgublja preveč besed, ampak omenja, da si kakšen policist kdaj ob aretaciji privošči kakšno zaušnico, brco ali udarec. Zapori so v skladu z mednarodnimi normami, le da so malce prenapolnjeni.
Od posebej razvpitih primerov poročilo omenja primer koprskega župana Borisa Popoviča, raziskavo primera napada na novinarja Mira Petka in izbrisane. Glede Popoviča poročilo pravi, da je bilo njegovo pridržanje pred sojenjem malce nenavadno, vendar je trajalo le, dokler ga vrhovno sodišče ni razglasilo za neveljavnega, nakar so Popoviča izpustili na prostost. Poročilo tudi navaja, da je mariborsko tožilstvo aretiralo devet ljudi v povezavi s primerom Petek, parlamentarna komisija pa še naprej raziskuje ustreznost ukrepanja državnih organov.
Glede medijev poročilo pravi, da so aktivni in neodvisni, vendar pa ne predstavljajo širokega dela političnih in etničnih interesov. Pri tiskanih medijih prihaja do brisanja meje med reklamami in novinarskimi prispevki, kar je posledica gospodarskih pritiskov oglaševalcev.
Glede cerkve poročilo omenja, da še naprej poteka razprava o verouku v šoli, pa tudi da katoliška cerkev ne kaže "topline" do tujih verskih skupin, ki v Sloveniji iščejo nove vernike. Omenja tudi zaplete okrog gradnje džamije in islamskega kulturnega centra v Ljubljani, kar je pri določenem delu prebivalstva naletelo na odpor in vzpodbudilo zahteve po izvedbi referenduma.
State Department omenja tudi dejstvo, da imata v Sloveniji le italijanska in madžarska manjšina priznan avtohtoni status in sta zastopani v parlamentu, čeprav v državi živi veliko več pripadnikov manjšin iz republik nekdanje Jugoslavije. Odbor za odpravo rasne diskriminacije je 2. junija lani priporočil Sloveniji naj poskrbi za ustrezno politično zastopanost drugih manjšin.
Poročilo našteva uradne podatke o reševanju statusa tujcev, ter pravi, da nekateri prebivalci nekdanjih jugoslovanskih republik med letoma 1991 in 1992 niso izkoristili šestmesečnega roka, da zaprosijo za slovensko državljanstvo. Njihovi podatki so bili nato izbrisani iz registrov, vendar pa je ustavno sodišče aprila odločilo, da so deli zakona iz leta 1999, ki urejajo pravni status prebivalcev nekdanje Jugoslavije neustavni, ker ne upoštevajo celotnega obdobja, ki so ga ti ljudje preživeli v Sloveniji, niti jim ne daje možnosti, da zaprosijo za stalno prebivališče. Poročilo pravi, da je vprašanje občutljivo in da ga skuša vlada rešiti s sprejemom novega zakona.
Največ prostora zavzame opisovanje problema trgovine z ženskami, ki jih kriminalci prevažajo prek Slovenije iz balkanskih držav in iz srednje ter vzhodne Evrope v zahodno Evropo, Kanado in ZDA. Slovenija nima zakona, ki bi posebej prepovedoval trgovanje z ljudmi, vendar policija pri preprečevanju uporablja določila drugih zakonov. Slovenija je predvsem tranzitna država, vendar del žensk ostane tudi v njej, poleg tega pa se majhno število Slovenk prodaja po zahodni Evropi. Državni uradniki v trgovino niso vmešani, vendar pa naj bi obstajala namigovanja, da nekateri lokalni uradniki zamižijo na eno oko. Vlada še vedno nima dodelanega sistema zaščite žrtev in prič, čeprav ženske na splošno niso obravnavane kot kriminalci, vendar jih po pričanju ponavadi izženejo iz države.
Poročilo State Departmenta omenja tudi delovanje nevladne organizacije Ključ, ki s pomočjo nekaterih ministrstev in EU vodi prvo zavetišče za ugrabljene ženske. Ključ ima podpisan dogovor z ministrstvom za notranje zadeve, da žensk v zavetiščih ne bodo preganjali in da jim bodo ponudili začasno prebivališče, delovno dovoljenje in dostop do socialnih služb. Prostitucija je v Sloveniji prepovedana, vendar pa naj bi bilo po državi okrog 80 barov in klubov, kjer ta dejavnost cveti. Poročilo ugotavlja, da v Sloveniji na splošno ni diskriminacije žensk, čeprav zaslužijo v povprečju 89 odstotkov moške plače, večji problem pa naj bi bil to, da Slovenija nima zakona, ki bi prepovedoval spolno nadlegovanje. Tovrstne primer obravnavajo v skladu z drugimi zakoni, kot je zakon o prepovedi spolne zlorabe in podobno.
Besedilo poročila je objavljeno tudi na spletni strani Sate Departmenta.
