V oddaji 24UR ZVEČER smo gostili specializantko urgentne medicine Lauro Petek, ki je v podzemni stabilizacijski točki na ukrajinski fronti oskrbovala najtežje ranjene vojake. Gre za območje, ki se razteza od nasprotnikove linije in nato okoli 20 kilometrov v notranjost države, kamor sežejo vsi kratkodosežni droni in artilerija nasprotnika. "Tu je seveda nevarnost za smrt največja," pojasnjuje sogovornica.
Stabilizacijska točka, v kateri je bila nameščena in v katero pridejo vojaki naravnost s fronte, mora biti navzven takšna, da je skoraj ne vidiš: "To je kot majhno stanovanje velik prostor, izkopan v zemljo, podprt z lesenimi tramovi in folijo v notranjosti, da nate ne pada zemlja. Nad glavo je nato še pol metra zemlje in šavje po vrhu."
Prostor, v katerem je delala, je majhen - človek se mora po njenih besedah naučiti stisniti med steno in posteljo pacienta. "K sreči nam samega medicinskega materiala ni toliko primanjkovalo. Je pa to delo, ki ga ni konec. Ena ekipa brez menjave dela tukaj dneve in noči, dela pa se, dokler pacienti prihajajo," opisuje.
Ves čas delajo pod zemljo - ona je tam brez izhoda na površje preživela mesec dni. Nekateri iz njene ekipe so bili pod zemljo več mesecev ali tudi pol leta.
- Laura Petek, dr. med., na prostovoljnem delu v Ukrajini Zdravniška zbornica Slovenije
- Laura Petek, dr. med., na prostovoljnem delu v Ukrajini Zdravniška zbornica Slovenije
- Laura Petek, dr. med., na prostovoljnem delu v Ukrajini Zdravniška zbornica Slovenije
"Večino časa se dela. Počiva se običajno takrat, ko je okoli tebe tako nevarno in pada toliko bomb, da bi bilo prenevarno, da se paciente pripelje do tebe. Takrat imaš morda dan počitka po treh zaporednih dneh v pogonu. Istočasno pa se nate sipa prst, okoli tebe se trese zemlja," pravi.
In v tem okolju se je srečevala z izjemno hudimi poškodbami ter tudi smrtjo. Po njenih besedah je bilo največ poškodb zaradi eksplozij - raztrganin in odtrganih udov - ter ran od šrapnelov in opeklin. Nekateri vojaki so se do njene ekipe dobesedno priplazili, spet drugi so imeli "srečo", da je bilo nebo nad njimi dovolj varno, da je ponje prišla evakuacijska ekipa.
Kot najbolj pretresljiv primer medtem opisuje gospoda, ki je stopil na mino, razneslo pa mu je obe nogi: "Takrat si je čisto blizu trupa zategnil pas in na pomoč čakal 20 ur."
In kako se sooča s tistimi najtežjimi trenutki, kot je na primer smrt, da lahko nadaljuje z delom? "Tega ne moreš izbrisati. Mislim, da nisi človek, če lahko to kar pozabiš. Te pa poklic nauči, da v dani situaciji preklopiš in se posvetiš nalogi pred tabo - rešiti tisto življenje, ki ga morda še lahko," je jasna.
Na fronto se je sicer odpravila, ker je občutek, ko delo opravljaš nekje, kjer v primeru tvoje odsotnosti najdejo zamenjavo in rešitev, povsem drugačen, kot če delaš nekje, kjer brez tebe pomoči za paciente ni "in se morda kdo brez tebe ne bi vrnil domov k staršem".
Konec meseca se tako vrača tja, žene pa jo ekipa, ki ostaja na fronti. "Na začetku me je gnala neka želja pomagati tistim, na katere je svet malo pozabil, zdaj pa grem tja zaradi ljudi, s katerimi si dal skozi najhujše in ki so še vedno tam. Ko se jaz sprehajam po Mariboru, vem, da so oni še vedno pod zemljo in da bi jim prav prišla pomoč," še zaključi.
