Slovenska pilotka, ki je v moškem poklicu orala ledino

Z Mirom Majcnom sva obiskala Marjano Dežnak, ki je pilotom in slovenski letalski družini dobro poznana, a premalokrat izpostavljena. Z Mirom pogosto iščeva posameznike, ki so se izkazali tako ne nebu kot na zemlji, redko kdo pa je premagal toliko ovir in polen kot Marjana, ki je večino življenja preživela v letalih. Kot ženska, sploh v letalstvu, v katerem še vedno prevladuje moška roka, je preživela številne ovire in doživela nešteto prigod. V ta pogovor smo jih vnesli samo nekaj, saj preprosto ni dovolj prostora za vse. Prav tako nisva spreminjala poteka pripovedi, saj je Marjana izjemno nadarjena govornica ...

To je njena zgodba

Leta 1975 sem začela šolanje za jadralno letalo v Lescah in julija sem imela tudi prvi samostojni let in moje prve 'korake' v nebo. Leta 1976 sem se odločila, da grem v Zagreb v letalsko šolo, kjer je bila centralna šola za celotno nekdanjo Jugoslavijo. Moj oče je bil zelo proti temu, da se vpišem v letalsko šolo, kar mu po eni strani dajem prav, saj je bilo 99,9 odstotka možnosti, da ne bom dobila službe. Bil je približno tako trmast kot jaz in mi ni želel dati nobenega denarja. Rekel mi je, da če bom študirala v Ljubljani, bom dobila vse, če pa bom vztrajala v Zagrebu, ne bom dobila ničesar.

Seveda sem odšla v Zagreb in tako sem živela eno leto v sobi brez gretja. Bilo je zelo težko, a se mi zdi, da me je to tudi potegnilo naprej. Nimaš denarja, nimaš družbe, nikamor ne greš, tako da sem se posvetila študiranju in letenju. Med šolanjem sem naredila licenco za motorno letalo in z njo sem tudi lahko vozila potnike. Ker v Lescah izvajajo turistične lete, najpogosteje nad Bledom, Bohinjem in Triglavom, so izbrali tudi mene, da bi jih vozila in kaj zaslužila. Takrat sem bila stara 19 let in vsi so mi govorili, da sem videti še mlajša.

In prvi v seriji, zdaj se mi zdi že smešnih dogodkov, se pripeti ravno na domačem letališču.

'Kdaj pa pride pilot?'

Po prihodu na letališče so mi rekli, da je spodaj skupina treh moških, ki bi rada poletela na Triglav. Rekla sem, da pridem takoj dol, kajti prvo sem morala preveriti količino goriva, saj so bili tile moški bolj "močni", in če je letalo še polno natankano, bi težko dosegli Triglav. Preveriti sem morala, ali moram prej leteti malo sama, da porabim nekaj goriva, a se je izkazalo, da lahko poletimo takoj. Takrat je bila procedura, da moram vzeti odrezke kart, nato sem jih vprašala, če se bodo oni peljali do Triglava. Peljala sem jih do letala, jim pokazala, kako se pravilno priveže in kakšne so posebnosti letala. No, si lahko predstavljate, kakšni so bili pogledi, ko sem se pripela na levi sedež (sedež, ki je namenjen letečemu pilotu).

Pogledala sem procedure, prižgala motor in ošvrknila ogledalo, ki je omogočalo, da smo si ogledali potnike v kabini. Čista tišina, le ta zraven mene jim je nekaj mahal z roko, ampak nihče ni ničesar komentiral. Prosim za dovoljenje za premik na ploščadi in nato da lahko zapeljemo proti stezi. Ravno začenjam dodajati moč motorju, ko se potnik, ki je sedel zraven mene, opogumi: Čakajte malo, čakajte malo, ampak mi se želimo peljati z letalom! Pa sem odvrnila, da se bomo, da gremo! Njega je še naprej zanimalo, kdo bo pilotiral.

Jaz vas bom peljala, je bil odgovor, ki ga niso pričakovali, zato je prišlo do manjšega upora in peljati sem morala nazaj proti ploščadi. To so bili moji prvi potniki v življenju in nikakor niso upali poleteti z menoj. Vsi kolegi na letališču, jadralci, padalci, so navijali zame, za moj prvi let s potniki, ki ni uspel. Tile trije pogumni moški so še cel dan čakali na letališču, da bo prišel pilot, saj so se hoteli peljati na Triglav. Bolj smo jim razlagali, da sem samo jaz na voljo, bolj so vztrajali, da bodo počakali na pilota.

Skok s padalom, ki bi skoraj končal kariero

Tudi začetki v Lescah niso bili enostavni (smeh). Takrat so ravno spremenili predpise, da ti ni bilo treba skočiti s padalom iz letala, da bi uspešno opravil izpit za jadralca, a si še vedno moral narediti tečaj. In saj veste, kakšno je rivalstvo med padalci in jadralci. Saj to ni težko, saj to lahko vsak naredi in še danes ne vem, zakaj sem privolila, da so me fantje spravili v letalo in prepričali v skok. Jaz se še naprej norčujem in šalim, da ne bom skočila, pa na koncu vseeno dobim čelado in padalo. Poletimo in človek pred menoj skoči, tako da sem bila nato na vrsti jaz. Veste, niste še bili prestrašeni, če niste stopili ven iz letala in občutka varnosti, ki ti ga ponuja.

Letalo za skok je imelo posebno stopnico in drog, za katerega si se prijel in pripravil na skok. Jaz sem se droga držala kot klop in kričala na pilota, da ne bom skočila. "Ti, pilot, kar pelji naprej in pristani, jaz se bom držala do pristanka, jaz se ne premikam!" Inštruktor za skoke, ki je bil z menoj je rekel: "Daj Marjana, vsi te gledajo, celo letališče se ti bo smejalo". Kaj me briga, jaz se tukaj držim in nikamor ne grem! Pilot me je imel hitro dovolj, saj je delal kroge, da bi se le ohrabrila in je močno cuknil s krmilom, zato sem izgubila ravnotežje in začela padati.

S starimi padali si moral skočiti na trebuh, da so se pravilno odprla, saj je posebna vrv padalo potegnila iz nahrbtnika. Jaz sem padala na hrbet in pri odpiranju me je vrv močno udarila po glavi, da mi je čelada padla na oči. Na smrt sem bila prestrašena in sem hkrati začutila, da se je padalo odprlo. Končno sem se opogumila in odprla oči, a ker mi je čelada padla čez oči, sem videla le temo. "A tako je, ko umreš?" sem pomislila (smeh).

Ker sem nerodno padla iz letala, so se vrvi zapletle, tako da se padalo ni uspešno odprlo. Inštruktor je kričal preko megafona: "Marjana, Marjana, odvij se, prehitro padaš!" Se odvijem in pripravljam za pristanek, a sem si nekako zvila gleženj. Odšla sem domov in mama me je takoj zaslišala, zakaj šepam. Uspešno sem prikrila razlog, dokler niso z letališča prispeli fantje, ki so malo tudi popili: "Gospaaa, Marjanca je danes iz letala skočila!" Z mimiko sem poskušala pokazati, naj bodo tiho, a prepozno, dobila sem trimesečno prepoved obiska letališča.

Potem ko sem skočila oziroma padla iz letala, sem pri letenju z jadralnim letalom sicer imela padalo, a sem si zabičala, da iz letala ne grem. Z letalom do tal, pa bo, kar bo. Sem pa bila ponosna nase, ker skočiti s padalom ni kar tako, a nikoli več, in to še danes ponavljam.

"Poslušaj ti, a ti ne znaš kuhati ali kaj?"

Jaz sem skoraj orala ledino za ženske v prometnem letalstvu v takratni Jugoslaviji. Pred mano je bila samo ena ženska, ki ni naredila prvega letnika, tako da sem bila jaz prva prometna pilotka v Jugoslaviji. Ampak morate vedeti, da se je v prejšnji državi veliko žensk ukvarjalo z letalstvom, predvsem v lokalnih klubih. Kot je rekel moj oče, sem bila jaz edina dovolj nora, da sem se odločila to početi profesionalno. V šoli sem pogosto dobila mešane občutke. Recimo, pri opravljeni pisni teoriji, ko smo potem morali trije kandidati opraviti še ustni zagovor ...

Prvi kandidat ni vedel odgovora, drugi kandidat ni dobro odgovoril, pride izpraševalec do mene in dobi dober odgovor. Mi ni verjel in je rekel, tovarišica, morate mi malo bolj pojasniti, ker nisem prepričan, da razumete snov. Takšen odnos do mene kot do edine ženske je bil sploh v začetku pogost. Tudi v praktičnih vajah se je izkazalo, da so se drugače obnašali, če sem bila jaz v igri. Inštruktorji se z menoj niso želeli preveč ukvarjati, češ, kaj bomo čas izgubljali z njo, saj tako ali tako ne bo naredila.

Spomnim se prvega leta v nadzorovanem zračnem prostoru nad Zagrebom in mojega (radijskega) javljanja. Pripravila sem se, pripravila govor in ga zrecitirala. Nič. Zrecitiram še enkrat. Nič. A sem radio narobe nastavila? Končno se sliši glas na frekvenci: "Poslušaj ti, a ti ne znaš kuhati ali kaj?"

Srečo sem imela, da je bilo v Lescah veliko pilotov, ki so za Adrio leteli in sem jih vedno spraševala o podrobnostih, teoriji in letenju. Vsi so me spraševali: "Marjana, a se tega ne učiš v šoli?" Pa sem jim le govorila, da inštruktor poleg mene sedi kot vreča krompirja in čaka konec leta. No, inštruktorji in učitelji so se le omehčali v mojem zadnjem letu šolanja, da so me začeli jemati bolj resno.

V življenju moraš imeti nedosegljive cilje

Zakaj in kaj me je gnalo naprej in me še danes? Vedno moraš imeti nedosegljive cilje in jaz sem že v šoli vedela, da nikoli ne bom pilotirala potniškega letala, saj je bilo zelo malo možnosti, da mi uspe. Pa sem! (smeh) Enkrat smo na letališču, ki smo ga obiskali, videli boeing 747 in jaz sem rekla: To bom pilotirala! Kolegi so se takrat zabavali, a veliko let kasneje so me opomnili, da sem že takrat govorila, da bom letela jumbo jeta. In predstavljajte si, zame je takrat tekom šolanja bila ta misel takšna, kot da bi rekla, da bom letela raketoplan.

Tudi kasneje, ko sem letela za Martinair in sem še upravljala z MD-80, se spomnim dogodka na letališču, ko smo parkirali poleg 747. Mi v majhnem letalu in ogromen jumbo jet poleg nas. Pa sem si zopet rekla, no, Marjana, vidiš, pa si vsaj blizu prišla in še v istem podjetju! Da bi ga lahko letel, si moral v podjetju napredovati po izkušnjah in letih za pilotskih krmilom. Vsako leto imaš na voljo, da vpišeš, kaj bi želel leteti in jaz sem vedno vpisala 747, čeprav sem vedela, da ne bom izbrana. A kot sem že povedala, moraš imeti nedosegljive cilje, drugače ne boš napredoval.

"Bodite veseli, da ste kot ženska dobili, kar ste dobili." 

Poleg ciljev moraš imeti tudi nekaj sreče in jaz sem jo imela. Šolo sem končala v času, ko je Adria potrebovala 16 pilotov in nas je bilo, če se prav spomnim, samo 11. Prav tako so v Adrii leteli fantje, ki so pogosto obiskovali Lesce, so me poznali in so zame dali veliko dobrih besed in le prepričali druge, da so me vzeli. So stali za menoj in mi pomagali, da sem vse uspešno naredila. A če bi končala šolo leto prej ali leto pozneje, me ne bi vzeli, ker ne bi potrebovali pilotov.

Prvih nekaj let sem letela kot kopilotka z MD-80 in DC-9, a se je potem začela kalvarija. Pisalo se je leto 1985/86 in imela sem že dovolj ur, da bi lahko šla za šolanje za kapetana. A ker smo bili v Jugoslaviji, je bilo malo težje. Nisem dobila najvišjega zdravniškega spričevala, potrebnega za kapetana, ker mi ga v Beogradu niso želeli podeliti, saj naj bi imela slabe oči. Nobena dokazila iz tujine niso pomagala in do danes ne bom pozabila odgovora tega zdravnika iz Beograda. Pokazal mi je vrata in rekel: "Bodite veseli, da ste kot ženska dobili, kar ste dobili." 

Bila sem trmasta in vztrajna, zato so mi rekli, no, ko boš imela toliko ur in teorije, ti bomo dali pravi zdravniški certifikat. Vse to sem naredila in postavljali so mi le nove pogoje. Jaz sem takrat imela dovolj, saj so me v karieri prehitevali fantje, ki so bili slabši piloti kot jaz in sem dala odpoved. To se je zgodilo leta 1988 in prav tako sem bila med prvimi, ki so dali odpoved pri Adrii. Pustiti dobro plačano službo, ki si jo imel zagotovljeno do upokojitve, je bilo neverjetno.

Pogledala sem onkraj meja in šla v Egipt. Začela sem leteti z Američani, ki so učili Egipčane, kako leteti z letali DC-9 in bila sem zelo zadovoljna, dokler nisem videla, kako so egiptovski kolegi leteli. Vprašala sem Američana, da zakaj jim ne pove, kako se pravilno leti in popravi njihove napake, a mi je odgovoril, da on ni tukaj, da jih bo učil leteti, ampak da jim razloži, kako upravljati letalo. No, v Egiptu sem ostala leto in pol, dokler me niso hoteli ubiti (smeh).

Terrain! Terrain! Pull up!*

Enkrat sem kot potnica letela v Zürich, ker sem potem letela v Ljubljano. Letela sta vodja pilotov in kopilot inštruktor in poleg mene je bil še italjanski mehanik, ki je po incidentu na letališču jokal, da naj ostanem z njim in naj ga ne zapustim. Nad Zürichom je bila nizka oblačnost in le vrhovi gora so se videli, ki gledajo nad oblaki. Mi smo pričeli s spuščanjem in naredila sem popolnoma nelogično zadevo, a mi je bilo vseeno, saj smo bili v moji glavi mi tako ali tako že mrtvi.

Že takoj pri spuščanju, že nad oblaki, iz prve vrste slišim, kako se v kabini oglašajo opozorila za bližajoči teren. Jaz sem si mislila, pa ne me hecat, a to je zdaj to? Konec? Sirena tuli Terrain! Terrain! Pull up!* (*Teren! Teren! Dvigni nos!), mi pa se še kar najprej spuščamo. Jaz odpnem varnosti pas in poletim v pilotsko kabino, sploh nisem razmišljala, kaj bi sploh lahko naredila. Pogledam inštrumente in vidim, da letimo prehitro, namesto 170 vozlov jih je bilo preko 300. Pilotu sploh ni padlo na pamet, da bi poletel nazaj na varno nad oblake.

Sirene so kričale, ker smo bili v zavoju in prehitri in še danes ne vem, kako blizu hribov smo bili. Preverim inštrumente, pogledam višino in nekako položaj letala in si mislim, no ja, saj mogoče pa bo in se usedem nazaj v prvo vrsto v potniški kabini. Po pristanku sem med prvimi zapustila letalo in morala 15 minut počakati na pilota, in v tem času se je v meni nabrala prvinska jeza. Ko sta se spuščala po stopnicah, sem skočila iz kombija in ju nadrla, da če se sploh zavedata, kaj sta naredila. Po incidentu sem seveda dala odpoved.

Odhod na Nizozemsko

Po odpovedi v Egiptu sem po nizu zanimivih dogodkov in naključij pristala na Nizozemskem v Martinairu, kjer sem delala do upokojitve. Zaradi kalvarije, ki sem jo imela v Jugoslaviji zaradi zdravniškega spričevala, še vedno nisem napredovala do kapitana. Na Nizozemskem so mi rekli, da če naredim popolno licenco za pilota komericalnega letala, da bi me tudi redno zaposlili in ne več preko drugega podjetja. Takrat mi je stara licenca veljala še samo mesec dni in pol in se je že res mudilo.

Ker sem vedela, da Nizozemci priznavajo ameriško licenco, sem si zabičala, da jo bom v mesecu in pol tudi naredila. Klicala sem v Ameriko po različnih šolah, seveda bi vse sama plačala, in govorila, da moram narediti polno licenco v mesecu dni in pol, a so mi vsi govorili, da je nemogoče in me zavrnili. Vsi so mi trdili, da je najhitrejše možno licenco narediti v štirih mesecih. Končno sem našla šolo na Floridi, ki me je sprejela in tako sem se ponovno vrgla za knjige, 10 let po šolanju.

Inštruktor mi je priznal, da sem ga zelo presenetila in da je tudi ženi govoril o 'nori' ženski, ki bi rada naredila licenco v mesecu dni in pol. Res sem se morala učiti kot nora, saj po toliko letih že malo pozabiš vso teorijo, ki smo jo imeli v šoli. Štiri tedne časa sem si vzela, da naredim teorijo, nič več, saj če je ne bi naredila, bi tako ali tako vse propadlo in ne bi prišla na praktičen test. A me je že po parih dnevih zanimalo, na kakšnem letalu bom sploh morala delati praktični izpit.

Gospod inštruktor, kaj dela ta ročica?

Želela sem samo pol ure poleteti s tem letalom, da vidim, kaj me čaka. Ne spomnim se, kakšno letalo je bilo, le da je bilo dvomotorno propelersko. Potrebno je bilo nastavljati kot propelerja, česar še nikoli nisem počela. Inštruktor mi je predal 'navodila za uporabo plovila', da se jih naučim pred prvim letom, in sem takoj vedela, da za dodatno učenje nimam časa. Naslednji dan me je inštruktor vprašal, če sem prebrala in se naučila navodila in sem rekla, da nisem imela časa. Priznala sem, da zdaj delam teorijo in da mora biti vse narejeno zelo hitro.

Koliko ur letenja je potrebno za minumum, da bo prišel izpraševalec? – Ja, šest ur. – Super, jaz vam plačam sedem ur plus dodatno uro danes, pojdimo! Nekako sem ga uspela prepričati, da se vsedemo za krmila in postavljala sem takšna vprašanja, da mu je obraz zapuščala vsa kri. Vedela sem približno, kakšne hitrosti so potrebne za letenje, a to je bilo to. Spraševala sem inštruktorja: Kaj je ta modra ročka? (kot kraka propelerja) Kaj je ta črna ročka? (dovod goriva v motor) Popolnoma v šoku me je pogledal in rekel: Are you serious? (A ste resni?). Jaz sem res samo želela malo leteti, da vidim, kako se letalo obnaša. Verjetno, ker je bil v šoku, sem ga uspela prepričati, da je on upravljal z močjo motorja in koti propelerja, in tudi, da mi je govoril hitrosti za pristajanje.

Ko sva pristala, je takoj priznal, da sploh ne ve, zakaj je pristal na to, in rekel, da ni bilo tako slabo. – Nekaj vas moram vprašati, Marjana? Vi ste letalka, a ne? – Sem, ja. – Kolikor ur pa imate? – Joj, ne vem, mislim da okrog 9.000. Koliko pa jih imate vi, gospod inštruktor? – 920 ur. Izpit sem naredila in končno sem se sprostila, stresa ni bilo več toliko, a takoj naslednji dan sem dobila vročino z 41 stopinjami.

Dosegla svoje sanje: postala pilotka boeinga 747

V podjetju sem dolgo časa letela z različnimi letali, a vsako leto sem izbrala 747 kot tistega, s katerim sem želela leteti. Nisem bila še dolgo v podjetju, da bi dobila to čast, a neuresničljive sanje so tisto, kar te mora gnati naprej. To se mi je tudi uresničilo in spomnim se prvega poleta kot pilotka s 747. Po simulatorskih testih te prvič posedejo v pravo letalo in prispeš v kabino, papirologija in predpriprava.

Prvič gre vse počasi in vse preveriš, da se ja ne bi zmotil. Končno se pripravim, pokličem kontrolo in prosim za dovoljenje za premik in prvič dobro pogledam iz kabine in padem v šok, hudiča, kako visoko smo. Šele, ko sediš v pilotski kabini, se zaveš, kako veliko in visoko letalo je to. Pred ogromnim nosom 747 sem videla takšna majhna letala in sem si mislila, no, kar umaknite se, tokrat velja pravilo večjega (smeh).

Včasih sem z dvemi prsti dvignila 400 ton, zdaj komaj 80 kilogramov

Leta so šla mimo in postajalo je vse težje leteti. Dolgi leti izmozgajo človeka in časovni zamiki se 'nabirajo'. Če bi ljudje vedeli, kako utrujeni smo piloti bili, nekateri z nami verjetni ne bi želeli leteti. Ko sem šla v pokoj, sem potrebovala štiri leta, da sem se navadila na normalen ritem. Pogrešam letenje, a se vedno spomnim slabih stvari, ki jih letenje na dolge razdalje prinaša. Tudi danes, ko hudo pogrešam letenje, si skuham kavo, se usedem na teraso in gledam letala, ki letijo na modrem nebu. Pomislim si, joj reveža, verjetno sta na pol poti in imata še ogromno ur do domače postelje. 

Danes Marjana ostaja v domači Sloveniji in uživa na tleh, čeprav vedno išče tiste nedosegljive cilje, ki ji dajejo energijo za trmoglavost, po kateri je poznana. Pri petdesetih letih se je odločila za wakeboarding, danes, pri šestdesetih pa se je odločila, da bo začela dvigovati uteži. Ne majhne uteži, ampak tekmovalne, težke uteži, takšne, ki si jih ne bi sramovali ljudje v dvajsetih letih.

"Če lahko jaz, ki sem celo življenje sedela, danes dvignem 80 kilogramov, jih lahko vsak. Včasih sem samo z dvemi prsti dvignila 400 ton, danes se pa trudim z desetinami kilogramov, a vztrajala bom še naprej, moram imeti nedosegljive cilje."