Slovenska potniška ladja, starejša od Titanika, gre na uničenje

Novica, da je potniška ladja Laho v zadnjem trenutku rešena pred razrezom, je pomirila številne, ki so jih na potovanja po slovenski obali vezali lepi spomini, še najbolj pa njeno petčlansko posadko. V ponedeljek dopoldne je bilo v okolici ladje živahno in na prvi pogled se je zdelo, da ladjo pripravljajo za novega lastnika. Pa temu ni bilo tako. Viko Kveder, ki je ladjo kupil pred 33 leti, nam s težkim srcem pove, da si je kupec premislil.

"Ne bi niti komentiral nič, to vse skupaj preveč boli. To je samo sol na rano. Ko ti nekdo da malo upanja in potem iz tega ni nič, to boli še bolj. Morali bi se dobiti v petek popoldne, da bi podpisali pogodbo, vendar mi je nato sporočil, da si je premislil."

Poveljnik ladje Gvido Potočnik že od samega začetka ni imel zaupanja v kupca, ki se je pojavil v zadnjem trenutku. "Če greš kupiti avto, ki stane dosti manj, ga boš malo pogledal, če je vozilo v dobrem stanju. Ta pa ni storil nič od tega, samo dejal je, da ga bo kupil."

Po 122 letih plovbe na severu in jugu Evrope se tako ladja Laho poslavlja. 37 metrov dolga ladja je bila izdelana davnega leta 1903 na Nizozemskem. Preživela je obe svetovni vojni kot vojaška ladja v nemški mornarici, kjer je delovala kot kamuflirna ladja. Spredaj ima luknjo za mine in luknjo za torpeda, pove njen lastnik. Ladja je bila nato predelana za visokomorski ribolov v Severni Nemčiji. "Torpedni kompresor se nahaja v piranskem muzeju. Ko smo ladjo pripeljali leta 1992, smo jim predali to in še nekaj starinskih zadev." Kveder pojasni, da je bila ladja v zelo dobrem stanju, ko so jo prevzeli na začetku devetdesetih let, saj je bila zaradi vojaške službe, ki jo je opravljala v Severnem morju, zelo dobro vzdrževana.

"Kupili smo jo zato, ker je bila točno taka, kot smo si jo predstavljali za turiste. Imela je dovolj prostora, tudi če je na njej 100 gostov, ni videti, da je velika gužva." Ladjo so nato prenovili in jo preuredili. Nekdanja vojaška in ribiška ladja je postala prostor za druženja, izlete, iskanje delfinov, poroke, 'team buildinge' in druge dogodke. Vsako sezono so na turo odpeljali približno 15.000 gostov. 30–35 odstotkov je bilo slovenskih, ostalo so bili tujci. Na vožnje z njo so prihajali tudi nekateri znani gosti, med njimi tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan.

Toda stroški vzdrževanja so se v zadnjih letih zelo povečali, k čemur so prispevali pandemija, inflacija ter rast davkov in prispevkov. "Vedno smo želeli ponuditi najboljšo in cenovno dostopno izkušnjo, ampak na žalost je to postalo nemogoče." 

Plovbo so začeli spremljati veliki stroški. "Stroški so taki, da ti na koncu celo sezono delaš samo za to, da boš potem ladjo popravljal," pove Potočnik in dodaja, da so danes za tovrstna popravila le še redki usposobljeni. Najbolj nujno popravilo bi bilo popravilo podvodnega dela. Gre za ogromen strošek, pojasnjuje Kveder. "Stroški so nekje med 200.000 in 300.000 evrov. Tega denarja nimamo. Šel sem okrog, da bi našel kakšnega investitorja. Ko te stroški pojejo, enostavno nima več nobenega smisla naprej opravljati dejavnost. Raje grem na zavod, imam minimalno plačo in vsaj vem, da jo imam. Tukaj pa nikoli ne veš." Kveder sicer dodaja, da so se javili nekateri, vendar je bilo vse skupaj premalo za tako velik strošek. Ta bi bil sicer lahko še večji, saj bi za natančen znesek izvedeli šele, ko bi ladjo dvignili. Potočnik sicer pravi, da je ladja plovna in da bi zdržala še nekaj sezon, če bi bilo na voljo dovolj sredstev za vzdrževanje in nujna popravila. 

"Z občino smo se pogovarjali, da bi ladjo dali gratis, pod pogojem, da tukaj ostane v smislu nekega muzeja," pa pripoveduje lastnik. "Vendar so nam odgovorili, da je nimajo kam dati in da nimajo dovolj sredstev za njeno vzdrževanje. Isti odgovor je bil iz muzeja, s pomorske šole, fakultete. Obrnili smo se tudi na ministrstvo, da bi jo razglasili za kulturno dediščino, glede na njeno starost, vendar ni bilo nekega navdušenja nad tem. Bila je sicer neka ponudba, vendar ni bila sprejemljiva za nas."

"Če nam noben ne pomaga in nobenega ne zanima, potem nima smisla vse skupaj," otožno pove Kveder, ki na vprašanje, kaj mu pomeni ladja, odgovarja: "Življenje. 35 let. Je hudo, ni enostavno, odločitev vem, da je prava, a je hudo. Da jo imaš tukaj in nimaš za jest, nima nobenega smisla. Nihče nam ni šel vsaj malo na roko, zavrnili so nas povsod v petih minutah." Kljub temu pa je pričakoval, da bo enkrat ta dan prišel, pravi. "Vsaka zgodba ima svoj začetek in konec. Vedno upaš, da bo še kakšno leto trajalo. Vendar ko pride ta trenutek, se zaveš, kako hudo je to. Tudi če bi se nekdo sedaj javil, ga ne damo. Sedaj je konec. Preveč boli."

Službo že ima. Najprej si bo vzel dva meseca miru, potem pa bo šel nazaj delat. "Imam še tri leta do penzije. V Luki Koper potrebujejo profile, ki jih na trgu praktično ni." Kveder je po izobrazbi pomorski inženir.

Tudi Potočnik, ki zase pravi, da "od vseh najmanj govori", že ima novo službo. Toda po več kot treh desetletjih na Lahu čuti praznino. "Za mene je en del življenja. Moja žena ali hči, ki dejansko nimata veze z ladjo, sta bolj prizadeti. Skoraj do penzije sem preživel tukaj."

Poveljnik nam tudi pove, da sam razrez ni enostavna zadeva in da bo stal okrog 15.000 evrov, kar seveda plača lastnik. "Vse dokumente moraš imeti urejene, ker ni vsaka ladjedelnica za to usposobljena. Dobili smo ladjedelnico v Pulju, ki je blizu in so tam usposobljeni gospodje, ki to delajo."

V četrtek bo Laha petčlanska posadka odpeljala na zadnjo plovbo proti ladjedelnici v Pulju, kjer ga čaka razrez. Zadnje slovo bo težko, a kot pravijo, je Laho "ladja, ki je povezovala ljudi, ustvarjala zgodbe in spomine, ki jih čas ne bo izbrisal".