"Biti na lokaciji, kjer okoli tebe padajo bombe, je izkušnja, ki je nismo vajeni. In odločitev, ali boš po osmih, devetih dneh dela, polnih krvi, umazanije in znoja, šel pod tuš ali ostal na nekoliko bolj varnem, je vsakič težka."
To so besede Laure Petek, dr. med., 30-letne specializantke urgentne medicine, ki se je pred kratkim vrnila iz Ukrajine. Tam je kot zdravnica prostovoljka delala v podzemni stabilizacijski točki v neposredni bližini fronte, na območju, ki ga zaradi nenehne nevarnosti obstreljevanja in napadov z droni imenujejo tudi cona smrti, so sporočili z Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS).
Delala je v kraju Novomikolajevka, približno med Zaporožjem in Doneckom, slabih deset kilometrov od fronte, so pojasnili. Bila je del ekipe, ki kot prvi zdravstveni odziv poskrbi za ranjene vojake. "Težko si je predstavljati situacije, ko nate pade bomba, si zategneš povoj, da ne izkrvaviš, nato pa s hudimi ranami v bolečinah 20 dni ležiš v mokri zemlji in čakaš na pomoč. Ti ljudje gredo skozi resnične grozote. To, kar smo kot zdravniki tam doživeli mi, je v primerjavi z njihovim trpljenjem mala malica," je pripovedovala po vrnitvi.
V stabilizacijsko točko so prihajali ranjenci s poškodbami po eksplozijah, minah, šrapnelih, s strelnimi ranami, hudimi opeklinami, poškodbami obraza, pljuč, rok in nog. Nekateri so imeli odtrgane ude. Grozljivih razmer si nekdo, ki živi v miru, niti predstavljati ne more. "Zgodi se, da imaš ranjenih več, kot imaš postelj. Nekateri ležijo na vozičkih, drugi na nosilih na tleh. Pri nas bi si mislili: prideš na urgenco, manjkata ti dve nogi, seveda si prvi na vrsti. Tam pa je ranjenih toliko, da lahko tudi tak človek čaka. Če ima pravilno nameščen turniket, ki ustavi krvavitev in ga reši pred izkrvavitvijo, takrat lahko pomagaš nekomu drugemu, ki je še bolj življenjsko ogrožen," je pripovedovala srčna zdravnica, ki ima izkušnje s številnih kriznih območij. Delovala je v Ugandi, Indiji, Libanonu in Iraku.
Od tam, pravi, je bila vajena strelnih ran, ne pa tudi vojne. Vojna, ki jo je videla, je vojna zračnih napadov, topništva, dronov in raket, so zapisali na ZZS in dodali, da je prav zaradi dronov evakuacija ranjencev izjemno težka. Čakati morajo na trenutek, ko je nebo vsaj za kratek čas dovolj varno, da jih lahko evakuacijska ekipa pobere s fronte.
"Tam govorijo o 'umazenem' in 'čistem' nebu. Ko ni zaznano veliko dronov ali raket, se komaj odpre trenutek, ko lahko lokalna evakuacijska ekipa pride do ranjenca, ga naloži v vozilo in pripelje do nas," je povedala Laura Petek.
Urgentno medicino je izbrala, ker ta poklic zdravnika pripravi na delo v najbolj nepredvidljivih razmerah. In prav takšne je doživela v Ukrajini. Pomagali so kljub pomanjkanju opreme, v prostoru pod zemljo, ob zračnih alarmih in eksplozijah: "Ko slišiš pokanje, veš, da ne gre za novoletne ognjemete. To so prave bombe, ki padajo zelo blizu. Zemlja se trese, nate se usipa prst in veš, da nas ne bi bilo več, če bi padle le nekaj metrov bližje."
Pravi, da je bila to izkušnja, ki človeka ne zapusti, ko se vrne domov. Po vrnitvi v Maribor jo še vedno presenetijo zvoki in prizori, ki so za druge povsem običajni: "Občutek, ko se sprehajaš po Mariboru, vidiš otroke, ki v parku za zabavo spuščajo drone, slišiš pok motorja in se za sekundo ustrašiš, da bi moral v zaklonišče. Potem pogledaš ptice na nebu in se spomniš, da to niso droni. Da je moje nebo varno. Njihovo pa ni. To mi je najtežje," je še povedala v pogovoru, ki so ga z njo opravili na ZZS.
In prav zato, pravi, se bo v Ukrajino še vrnila. Težko ji je namreč biti doma na varnem, medtem ko so ljudje, s katerimi je delala, ostali tam.
