Slovenski alpinisti preplezali 1100-metrsko steno v Himalaji, ki je ni še nihče

Sprva so bili Matija Volontar, Bor Levičnik in Žiga Oražem prepričani, da so prvi, ki so tudi stopili na vrh Pomlace, imenovane tudi Ngole East. S tem podatkom so jim namreč postregli tako lokalni prebivalci kakor tudi kronisti nepalskih odprav (Himalayan Database) v Katmanduju. A kasneje so ugotovili, da to ne drži. "Po več urah brskanja po spletu in kontaktiranju različnih ljudi sem le prišel do informacije, da nismo prvi, ki smo osvojili ta vrh. Francoska ekipa je leta 2005 že stala na vrhu. Drži pa, da smo prvi, ki smo preplezali zahodno steno," je pojasnil vodja odprave Matija Volontar, čigar besede nam je posredovala Planinska zveza Slovenije (PZS). "To seveda ničesar ne spremeni. Glavna motivacija za plezanje je bila nova smer, čez nepreplezano steno. Novo osvojen vrh bi bil le jagoda na torti. Razlog, da so predstavniki Himalaya Database prvotno potrdili deviškost vrha, je ta, da so iskali pod napačnimi gesli in zapisa o osvojenem vrhu niso našli v svoji bazi," je še razložil.

'Pot do vznožja gore smo med seraki iskali pet ur'

Volontar, Levičnik in Oražem so po besedah PZS izkušeni plezalci, ki so že plezali skupaj, in sicer tako doma, v slovenskih gorah, kot v Južni Ameriki. Poleg tega so vsi nekoč pripadali Slovenski mladinski alpinistični reprezentanci (SMAR). "Precej presenetljivo je najti še tako neraziskani vrh v priljubljeni dolini Khumbu, a prvi razlog je, da je Pomlaca v senci veliko večjih vrhov. Drugi razlog je, da je težko najti pot do vznožja gore. Pet ur smo iskali pot med seraki. A nepoznana gora nas je omrežila in odpovedali smo se osnovnemu cilju, na katerega smo se pripravljali več mesecev, ter osredotočenost preusmerili na novo goro," je dejal Volontar.

Začetek njihovega podviga v Nepalu se je začel v mokrem, nič kaj obetavnem vzdušju – v dežju, blatu in nervoznem čakanju na izboljšanje vremena. "Notranji let je bil odpovedan in tako smo si podaljšali pot v bazo za štiri dni. V bazi je po 12 dneh dež končno ponehal in začeli smo se aklimatizirati. Prvič smo si imeli tudi možnost ogledati hribe, ki obdajajo dolino Thame. Kmalu je našo pozornost pritegnila zahodna stena šesttisočaka Pomlaca. Motivacija za popolnoma nedotaknjeno in plezalsko zanimivo steno je bila večja od načrtovanega cilja, tako smo se odločili za poskus," je Levičnik opisal, kako je padla odločitev.

Pet ur dostopa, nato bivak, potem več kot osem ur plezanja

Ker se je ekipa dobro aklimatizirala, je plezala izjemno hitro. Dobrih osem ur v steni in stali so na vrhu. "Prva tretjina stene je precej strma oz. navpična. Večinoma smo plezali po zbitem snegu, ledu in nekaj tudi po skali. Ves čas je bilo med 70 in 90 stopinj naklona. Srednji del stene je bil malenkost položnejši, vendar nas je iskanje primernih prehodov dodobra zaposlilo. Za premagovanje vršnega grebena smo večinoma plezali po skali, z izjemo zadnjih 50 metrov, ko se je teren postopoma položil in nas pripeljal na vrh. Po dobrih osmih urah plezanja smo tako stopili na vrh. Izjemen občutek!" se je sreče na vrhu spomnil Volontar. 

Sestopili so po drugi poti, ki sledi grebenu proti vzhodu prek bolj ali manj izpostavljenih snežnih in skalnih vesin. "Razmere v steni so bile, z izjemo kratkega odstavka v srednjem delu, zelo dobre, kar nam je omogočilo hitro napredovanje in izvedbo ture v dveh dneh. Pripravili smo se namreč na tridnevno turo," je opisal Volontar. Ekipa se je nato vrnila v svojo bazo, v vas Thyangbo.

Smer so poimenovali 'Screaming Barfies', kar bi v slovenščino prevedli kot občutek, ki ga dobiš v prstih, ko po otrplosti od mraza ponovno začne krožiti kri in takrat prsti zelo bolijo. "Smer ponavadi dobi ime po prigodi, ki se zgodi med samim plezanjem. Tokrat je bil med plezanjem peklenski mraz, ki je povzročil krike ob vračanju krvi v ude," je podoživel Volontar.

 'Živčnost, ki smo je navajeni, dostikrat zamenjajo preprost nasmeh, skomig z rameni ter misel: Ah, 'belček', nikamor se ne mudi'

In kakšni so splošni vtisi z odprave? Matija Volontar je vesel, da jih je pri odločitvi o zamenjavi cilja premamila negotovost, ki je zavladala zaradi novo zastavljenega izziva. "To nam je omogočilo, da smo se znebili vseh morebitnih predsodkov in samo uživali v podvigu. Mogoče uspe, mogoče ne. Na koncu se je naš skok v neznano obrestoval. In to močno. Splezali smo prvenstveno smer po deviški steni v dobrih razmerah. Še zdaj ne morem popolnoma dojeti, koliko stvari se je moralo izpolniti, da nam je to uspelo," je bil navdušen.

Boru Levičniku odprava v Himalajo predstavlja doživetje, ki se mu bo vtisnilo v spomin za zelo dolgo časa: "Med spomine štejem tako majhna zmagoslavja kot spodrsljaje, s katerimi sem se redno spopadal. V tej deželi velikanov sem imel naenkrat ogromno časa za posvečanje svojim mislim, kar je precejšen šok za nekoga, ki ima vsak dan komaj kaj časa pogledati na uro. Tam pa je najmanjša časovna enota dan. V goratih vasicah se celotno življenje vrti okoli te miselnosti. Živčnost, ki smo je navajeni, dostikrat zamenjajo preprost nasmeh, skomig z rameni ter misel: Ah, 'belček', nikamor se ne mudi."

"Ni nam šlo vse tako, kot smo si zamislili, ampak smo se prilagodili, spremenili prvotne načrte in uspeli. Na poti smo imeli par nesoglasij, ki smo jih uspešno premagali," je strnil Žiga Oražem.

A prav v vsem tem sta smisel in čar alpinizma, za katerim hlastajo plezalci.