(Prepozno) obžalovanje 'poguma': Ko bi le tisti dan ne bil sedel v avto ...

Dr. Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije, je več kot tri desetletja preživela na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, kjer se je srečala s številnimi, ki so preživeli izjemno hude prometne nesreče. Danes sodeluje z Zavodom varna pot pri programu psihološkega svetovanja žrtvam prometnih nesreč.

S strokovnjakinjo smo ob dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč govorili o Slovencih za volanom, vedenju, ki ga iz običajnega življenja prenašamo na ceste, o težkih trenutkih, ki jih po tragedijah preživljajo žrtve, njihovi svojci in povzročitelji pa tudi o davku, ki ga zaradi krvavih cest plačuje celotna družba, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Žal je na slovenskih cestah veliko nesreč, tudi tistih z najhujšimi posledicami. Kakšni smo Slovenci za volanom? Se morda določiti psihološki profil slovenskega voznika?

Profil morda ne, bi pa rekla, da se da izločiti nekaj trendov. Slovenci smo obremenjeni z agresijo. Izhajamo iz vzgoje, ki pravi, "bodi pohleven, skromen, ponižen, daj prednost drugim, ne izpostavljaj se ...". Po drugi strani pa smo trčili s kulturo tekmovalnosti, ki pravi "postavi se zase, uveljavi se, bodi močan ...". Hkrati torej občudujemo moč, zato smo razdvojeni. In lahko se pojavi skupina ljudi, ki ima veliko potrebo po tem, da se uveljavi, a čutijo, da se ne morejo. In potem dobijo močan avto. Skozi avto si skuša spoštovanje v očeh drugih dvigniti lep del Slovencev. Ko imamo pod seboj veliko konjev se čutimo močnejše, z močnim avtom gremo čez svoje sposobnosti.

Veliko je odvisno tudi od starostnega obdobja. Če mladostniku ne damo dovolj možnosti, da se pozitivno uveljavi, hkrati mu pa samo "močno mašino", potem delamo pogoje, da nekdo postane tvegan.

Potem pri nas obstaja "spoštovanje" do tistih, ki se pohvalijo, da so od Ljubljane o Lendave prišli hitreje kot v dveh urah. Takšni "podvigi" so v Sloveniji nekaj pomembnega.

Še posebej zaskrbljujoče pa je, da se znan politik v intervjuju pritožuje, da je zamudil, ker so ga "gnjavili" policisti, ker je tam, kjer bi moral voziti 40km/h, vozil 100 km/h. On očitno ne vidi svoje odgovornosti, ker ni spoštoval predpisov, pa tudi okoli njega se nad tem ni nihče zgražal. To je izjemno slabo sporočilo družbi. Med takšna sporočila spadajo tudi nepravilnosti v avtošolah, kjer se da očitno določene stvari kar kupiti. Z denarjem se ne nadomesti zavesti.

Slovenci tudi za volan ne sedemo le zato, da bi prišli iz kraja v kraj, ampak tudi za sprostitev. Premalo se zavedamo, da se v avtomobilu počutimo močnejše in preveč tvegamo.

Slovenci torej nismo slabši vozniki, imamo pa težavo, da mižimo pri določenih zadevah in s tem dvigujemo tveganje.

Kako pa se za volan prenese človekov siceršnji značaj? Mislim, da večina pozna sicer umirjene ljudi, ki so živčni vozniki, ki trobijo, se glasno jezijo na druge udeležence v prometu ...

Predvsem pa je velik vpliv razpoloženja. Če je oseba v tistem času doživela neko osebno diskreditacijo, jo veliko bolj moti, če jo prehitevajo, zato pogosto pospeši in si misli "ti me pa že ne boš prehitel, ker imam močnejši avto".

O kod pa prihaja ideja iskanja samopotrditve za volanom?

Ogromno je ljudi, ki se jim zdi, da je njihov največji dosežek v odrasli dobi, neke vrste iniciacija, vozniški izpit. Pridobitev vozniškega izpita je bila za večino dragocen trenutek uspeha. Trenutek vstopa v odraslost. Kako odraslo so se potem dejansko vedli, je pa že drugo vprašanje.

Omenili ste vpliv razpoloženja. Kako pa torej na vedenje za volanom vpliva kriza?

Zelo negativno. Ob klimi ki se ustvarja, češ da je vse brezupno, da bo samo še slabše, ima človek občutek, da bo apokalipsa. In če bo apokalipsa, potem je dovoljeno več kot sicer. Potem je en majhen prekršek kaplja v morje, saj si lahko privoščimo vse. V vedenju na cesti se odrazijo dogodki v osebnem življenju, družini, službi in družbi.

Ste zagovornica visokih kazni za cestne prekrške?

Zelo mi je žal, da moram kot psiholog na to odgovoriti pritrdilno. Navsezadnje psihologi verjamemo v dobro v ljudeh, v sposobnost učenja, empatije, čustvene zrelosti … A v praksi je drugače.
Bila sem zgrožena, ko sem ljudi spraševala, ali so pripravljeni v skrajnem primeru slabega telesnega ali psihičnega počutja tisti dan opustit vožnjo. Večina je rekla ne. So se pa zaradi grožnje kazni vožnji pripravljeni odpovedati tisti, ki so preveč spili. Zato me ne bo nihče prepričal, da denarna kazen pri nas ni učinkovita. Slovenci očitno potrebujemo kazen, ker smo navezani na denar, pa nas tovrstna tudi najbolj prizadene. Seveda je potrebna ob kaznih tudi vzgoja. Samo vzgoja pa ni dovolj.

Vidite tukaj razlog za relativno neučinkovitost preventivnih kampanj?

Preventivne akcije so medijsko odmevne, opozarjajo in imajo smisel, a učinkujejo na dolgi rok. Zdi se mi pozitivno, da društvo invalidov pripravlja predavanja po šolah. Opozarjajo na nevarnost in posledice.

Kaj pa prikazovanje najhujših posledic prometnih nesreč kot preventiva?

Sem nasprotnik krvavih plakatov in oglasov, ker menim, da drugega kot da vzbudijo nelagodje, ne prinašajo, to pa je lahko nevarno. Tesnoben previden voznik lahko postane pretirano previden in ovira promet, voznik, ki mu je vseeno bo morda zaradi agresivnega prizora še pospešil, za tiste, ki so to že doživeli pa je stresno. Mislim, da ni cilj ljudem kazati "poglejte, kaj se vam bo zgodilo", ampak vozniku dopovedati, da je ne glede na moč avtomobila, predpise in pogoje na cesti, še vedno on tisti, ki je v 90 odstotkih odločujoč dejavnik varne vožnje – ne glede na to, koliko "kretenov" vozi po cesti.

Dober voznik lahko prepreči, da bi napaka drugega postala katastrofa. Cesta je prostor za sodelovanje, ne za tekmovanje, to je bistveno v prometu – da bomo zmogli iz tekmovalnosti v sodelovanje.

Pri vzgoji voznikov so pomembne avtošole, a že tudi starši, ko 3-letniku razlagajo promet. Poleg tega manjka osveščanje o samorefleksiji, s katero spremljamo, kaj smo storili prav in kaj ne. Namesto tega pa vsi mislimo, da smo odlični vozniki, kar nam poveča pogum, ko gremo za volan.

Slovenijo je pretreslo več primerov, ko so se vožnje v napačno smer končale tragično. Pogosto smo dobili vtis, da ni šlo ne za nesrečno naključje, ampak za objestnost, morda celo samomor.

Začeli smo živeti virtualni svet v praksi. Ta družba me skrbi. V šole bi uvedli paintball? Od tu je samo še korak do tega, da ljudje dobijo občutek, da takšno početje ni nič nenavadnega. Risanke, kjer junaki preživijo vse napade, so za otroke, ne pa kot igre za odrasle, ki se zavedajo dokončnosti smrti!
Zgrožena sem bila v primeru Maček, ko naj bi se voznik v lokalu hvalil, da bo po avtocesti zapeljal v napačno smer. Tudi tisti, ki so ga poslušali nosijo del odgovornosti, tudi če so molčali, so ga z molkom vzpodbujali.

Ko gre za samomor pa je to dejanje agresije in je prav tako neprimerno kot prenašanje virtualnega v realno. Morda je za koga takšen način samomora način, da po smrti pride v medije, za številne najbrž to, da je smrt precej gotova. Gre pa za nesprejemljivo dejanje. Strojevodje in vozniki tovornjakov, ki so najpogostejše žrtve v tem primerih, saj njihova vozila služijo kot orožje, nato pogosto težko opravljajo svoje delo in težko živijo s tem dogodkom.

Ko pride do nesreče. Kje je meja, ko ta povzroči psihične posledice?

Ko nekdo umre, je to seveda tragedija brez primere. A tudi navzdol pravzaprav ni omejitve. Sem delala z ljudmi, ki se zgolj zaradi zvoka razbite pločevine niso več upali na cesto.

Koliko ljudi pa po prometnih nesrečah poišče pomoč psihologa?

Tega podatka nimam. Z udeleženci se srečujemo psihologi, psihiatri, duhovniki, sodelavci, sorodniki, prijatelji in jim nudimo psihološko oporo.

Včasih je iskanje strokovne pomoči že zelo daljna stopnja v preseganju bolečine, saj se na začetku zdi vse izgubljeno. Takrat ne želiš pomoči, ampak nekoga, ki ti bo vrnil svojca. Pogosto pridejo z jezo. Češ, kdo si ti, da si drzneš verjeti, da se lahko izkopljem iz te bolečine.

Veliko se govori o trpljenju žrtev in njihovih svojcev, manj o življenju s krivdo, ki doleti storilce ...

Ljudje smo veliko bolj pripravljeni biti opora tistemu, ki je nekaj izgubil. Čeprav je nesreča večkrat splet nesrečnih okoliščin, radi verjamemo, da je bila cesta pač varna, dokler ni prišel "bedak". Če ga izobčimo, bo spet varno. Žal ni tako enostavno, ampak stopnja družbene marginalizacije je tako velika, da ti ljudje najtežje iščejo pomoč in njihova obramba je, da o dogodku ne govorijo, lahko padejo celo v zasvojenost – alkohol, droge … Sama sem jih srečala malo. Večinoma so jih poslale matere ali partnerke, ki so opazile, da so se po dogodku spremenili.

Breme krivde je torej težko?

Zelo malo je razumevanja. Morda bo koga užalila že sama ideja o razumevanju. Zato si očitajo. Pogosto slišimo, "ko bi le tisti dan ne bil sedel v avto …" Najhuje je, ko se v nesreči poškodujejo ali umrejo najbližji. Prometne nesreče naredijo neskončne bolečine, to je nasilna smrt in nobena ni smiselna.

Nasilne smrti vzbujajo nejevoljo, jezo, bes, lahko željo, da bi poravnali račun … Na obeh straneh nastanejo obrambni mehanizmi, ki jih ljudje razvijemo, da preživimo – eni bolj, drugi manj konstruktivne.

Spomnim se primera, ko je obtoženi, ki je povzročil nesrečo, na sodišču rekel, "nisem kriv, ker ga nisem videl". Se pravi, da ni imel v zavesti, da pri 120 ali 140 km/h niti ni imel česa videti, kaj šele reagirati. To je tipičen obrambni mehanizem in ta človek absolutno, dokler ne bo razumel, ne bi smel biti v prometu. Zame je ključna točka, da razumeš, kaj si naredil. Če si razumel imaš možnost, da spreminjaš vedenje. Ni treba, da se popljuvaš, da si najslabši človek, prav tako se za nazaj ne da nič popraviti. Dejstvo je, da nič ne pomagajo občutki krivde, če nisi sprejel odgovornosti in med obojim je velika razlika.

Pa je za povzročitelje najhujših nesreč obvezno srečanje s strokovnjakom, ki bi pomagal razumeti?

Ni obvezno, kar je nepojmljivo, po drugi strani pa še tisto, kar je obvezno, da se vrnejo na cesto, očitno kar kupijo, kar pomeni, da še odgovorni ne razumejo. Pomanjkanje odgovornosti je največji slovenski problem.

Kaj pa žalovanje svojcev, kako se oni soočajo z izgubo?

Poznate planinsko polje? Poplavi, potem ta voda odteče, ampak poplavi pa vsako leto. Pri njih je ta plima in oseka. Enkrat je bolečina blažja, enkrat hujša. Živijo s tem, ampak izguba je trajna in dejansko enakega življenja po nesreči – čeprav zveni patetično – ni nikoli več.

Se pa pogosto premalo zavedamo, koga vse krvni davek na cestah prizadene …

Smrt prizadene starše, stare starše, tete, strice … Zelo pa tudi sorojence. V družini se pojavi kult izgubljenega, preživeli ostanejo v senci. "Ti maturiraš, on ne bo nikoli. Ti se poročiš, on se ne bo nikoli. Ti imaš otroke, on jih ne bo imel nikoli." Nekateri najstniki prevzamejo položaj odgovornega starša in skrbijo za žalujoče starše. Sami ne žalujejo, morda so jezni na umrlega, na žalujoče …

Nesreča postane spremljevalec družine. Nekaterim pomaga vera v Boga, za druge izguba trenutek, ko se z njim sprejo. Tudi strokovnjaki zanje nimamo enoznačnega odgovora. Včasih smo samo tihi spremljevalci, da čez bolečino ne gredo sami.

Zanemarljivo pa ni niti družbeno breme.

Je grozno veliko. Mislim, da ima družba velik negativen obrambni mehanizem, ker skuša to ignorirati. Sem jezna, ko govorimo o številkah, ker mislim, da je dovolj že ena žrtev. Na ta način se izgublja ogromno potenciala. Ljudi, ki bi ustvarjali, ljudi, ki so imeli modrost in znanje, da bi mlade učili … Slovenija je tako majhna, da je vsak posameznik žlahten. Mislim, da stroški slabih bank niso niti desetina tragedije, ki jo imajo posledice prometnih nesreč.

Veliko se govori o žrtvah, ki umrejo. A dejstvo je, da nesreče pogosto življenje za vedno spremenijo tudi tisti, ki preživijo, a so hudo poškodovani.

Ti morajo pogosto začeti čisto znova. Mlajši imajo prednost, ker so energijsko boljši. Pridejo z idejo, da se bodo vrnili in počeli vse kot pred nesrečo. Ampak pogosto so ta nova življenja zelo drugačna od tistega, kar je bilo prej.

Eni sicer živijo zelo polno in kakovostno, naredijo ogromno tudi za druge, dosežejo velike uspehe, ampak zdaj morajo v te dosežke vlagati veliko več napora.

Sem si ravno dopisovala s fantom, za katerega bi rekla, da je ogromno dosegel po hudi nesreči, v kateri je izgubil mišljenje, gibanje, govor in koncentracijo, a je s časoma in z veliko pomočjo matere in rehabilitacije nadaljeval šolanje, končal gimnazijo, študij, bil na izmenjavi v tujini … Ampak zdaj pravi, da se noče več boriti, da bi rad živel. In živeti pomeni, se zabavati, imeti dekle, otroke … To je tragika. Mi teh ljudi ne vidimo, jih spregledamo. So le "malo drugačni". Zelo veliko jih je med nami.

Kako pa njihovo težko stanje sprejmejo svojci?

Gredo skozi različne faze razumevanja in dojemanja. Čez obdobja upanja, strahu, obupa … Najhuje je, ko starši rečejo, da si ne upajo umreti, saj ne vedo, kdo bo poskrbel za tega otroka.

Koliko jih v tem trenutku za vedno prekine svoje življenje in se zapre v situacijo skupaj s poškodovanim?

Preveč. Pogosto jim razlagam, da transfuzija življenja ne obstaja. Ampak socialni kontekst Slovenije materam, ženam in sestram nalaga veliko breme. Ustvarjamo indijske vdove, ki so jih nekoč zažgali z mrtvim možem vred.

Idealna predstava bi bila, da nesreča poveže. Češ, zdaj so vsi srečni in prispevajo k obrobiti svojca. A znotraj družine so različne perspektive, pričakovanja. Srečne so družine, ki cesti še niso plačale davka!