Slovenski potrošnik: 'Naivnež in cenovni fanatik'

Pravite, da je slovenski potrošnik obseden s ceno. Zakaj?

Praviloma velja, da nižje ko so cene živil, manj kakovostna so živila. Nizke cene se lahko dosežejo tudi s kršenjem določenih prehranskih načel, povezanih s kakovostjo, poreklom, vsebino, recepturami, tehnološkimi postopki in transparentnostjo. Bolj ko je proizvajalec usmerjen v nizko ceno, več kompromisov mora sprejeti in zagotovo je ta hrana poceni tudi zato, ker je manj vredna in ima več negativnih vplivov na okolje, proizvedena je v velikih, zelo intenzivnih obratih, skratka ni nič od tega, kar slovenski potrošnik govori, da želi. Izrazi, kot so lokalno, tradicionalno in zdravo, so v primeru slovenskega potrošnika samo leporečenje. Govori nekaj, dela pa nekaj drugo.

Kje se skriva vzrok za takšno razhajanje med željami in našim početjem?

Predvsem zaradi izrazito intenzivnih komunikacijskih kampanj s strani trgovcev. Potrošnik se težko ali pa se ne more ubraniti tega intenzivnega komuniciranja in rešetanja slovenskega uma s sporočilnimi gesli trgovcev.

Lahko navedete kak primer?

Cena sadnega soka ne more biti 80 centov, če dva kilograma jabolk, kolikor jih porabiš za liter soka, staneta več, brez da se uporabljajo razne kemijske metode, ki jih živilska industrija na pritiske trgovcev zna uporabiti. Če trgovec reče, daj mi najcenejšo robo in kupci to kupujemo, potem bo živilec to naredil. Če kupec kupuje pofl, ga bosta trgovina in industrija znali zadovoljiti.

Je hrana kljub podražitvam še zmeraj prepoceni?

Pri Združenih narodih so objavili oceno, da plačamo samo tretjino stroška celotne prehranske verige. Druga tretjina odpade na družbene stroške kot denimo zdravljenje zaradi bolezni, povezanih z nezdravim prehranjevanjem, tretja tretjina pa je povezana z uničevanjem okolja.

V svetovni ekonomiji se po epidemiji covida-19 in zdaj z izbruhom vojne v Ukrajini čedalje bolj izpostavlja vojne dobičkarje. Govorimo o špekulantih z glavnimi energenti in elektriko. Države rešujejo energetska podjetja z dokapitalizacijami. Ali se kaj podobnega obeta tudi v živilski industriji, torej da bodo podražitve hrane še višje, kot je rast cen surovin?

Na področju agroživilstva v tem trenutku ni vojnih dobičkarjev. Kar opažam, je, da so se cene kmetijskih surovin dvignile bolj kot stroški kmetov oziroma njihove pridelave. Zdaj je torej za kmete čas debelih krav. Hvala bogu. Prvič pa vidimo, da se v trgovinah stroški zadržujejo na nižji ravni, ne rastejo tako hitro, kot so se podražili vhodni stroški, torej surovine in energenti. Trgovinski sistemi z zadrževanjem cen na nižji ravni potrošnike ščitijo.

Kaj bo s prehransko varnostjo, če se denimo zaprejo meje držav, kot se nekateri bojijo, da bi se lahko zgodilo pri distribuciji zemeljskega plina?

Zaenkrat sem še zmeraj zadržan do izrazov, kot sta varnost in samooskrba, ker je to za naše okolje težko verjetno. Čeprav se svet tako noro spreminja, premikamo se v nepredstavljivo nore scenarije, da to ni več tako nerealno. Pri nas bi morda raje govoril o prehranski suverenosti. Pri nas verjetno ne bo trenutkov, da ne bi mogli dostopati do živil, zagotovo pa se bi lahko zgodilo to, kar se po malem že dogaja. To pa so zdrsi v živila manj kakovostne sestave. Po drugi strani pa Slovenija že 20 let ni storila nobenega koraka naprej k večji prehranski suverenosti. Če pa pride do pretrganja tokov z energenti, od katerih je odvisen tudi agroživilski trg, pa pomanjkanje ni več tako daleč. Ampak tukaj ne bi rad sejal strahu, kljub temu ostajamo pozorni.

Okoljevarstvene organizacije opozarjajo, da pojemo preveč mesa. Živinoreja je eden glavnih dejavnikov poganjanja podnebne krize. Zakaj ne bi površin, namenjenih pridelavi krme, preprosto spremenili v površine za pridelavo hrane, neposredno namenjene prehrani ljudi?

Za pozitivni bilančni dohodek potrebuješ na desetine hektarjev poljščin, da za eno delovno mesto ustvariš dovolj prihodka. V Sloveniji takih kmetij nimamo. V govedoreji s prirejo mleka denimo lahko kmet že na travinju ali z intenzivno pridelavo krme ali tudi uvozom krme zagotovi paritetni dohodek. Pri nas bi morali zapreti dve tretjini kmetij in njihovo zemljo razdeliti med večja kmetijska podjetja, da bi dosegli takšno spremembo. To je neizvedljivo, to so nebuloze, moje razmišljanje je iracionalno. V ozadju je preprosta ekonomika. Zato nisem pristaš konceptov, kot so prenehajmo z živinorejo z danes na jutri, ampak moramo najprej pripraviti transparenten in jasen načrt, kako posodobiti kmetijstvo v smeri ekonomske vzdržnosti.

Brez širše podpore to verjetno ne bo mogoče, a tudi širša podpora takim ukrepom je verjetno neuresničljiva, glede na to, kako zelo radi imamo Slovenci meso?

Glavni sodnik in odločevalec je kupec. Če bi kupec priznal višje stroške pridelave hrane, ki je naravi prijaznejša, potem bi to uspelo. Če bi denimo subvencije v kmetijstvu preusmerili v subvencioniranje dražje, ekološke hrane, bi bilo super, ampak to so vse futuristična razmišljanja. Zato zagovarjam najprej prehod k večjemu profesionalizmu v kmetijstvu.

Agroživilski trg je očitno zelo zapleten sistem, ga je mogoče nadzirati z uvedbo živilske košarice, kot si je to zamislila slovenska vlada?

Ta košarica kljub dobronamernosti vlade in ministrstva nekega konkretnega učinka na ljudstvo ne bo imela. Zdaj bi bilo treba ljudem odpirati oči v smislu kakovosti, ne pa drvenja v najcenejše izdelke.

Ali to pomeni, da bo še več uvožene in manj kakovostne hrane?

V tem načinu zmagujejo trgovci, katerih prehranski portfelj temelji na uvoženi hrani iz hiperprodukcijskih sistemov. S tem, ko usmerjamo ljudi v take ponudbe, pa delamo škodo tudi slovenskemu gospodarstvu in kmetom. Vsem tistim torej, za katere se isto ministrstvo bori, da bi jim šlo bolje. Medtem ko pojasnjuješ, da vzpodbujaš konkurenco, trgovci pa spremljajo popisovalce po trgovinah, mislim, da je izrazito vprašljiva kompetentnost tistih, ki te popise delajo. Po eni strani popisi nimajo učinka, po drugi strani pa dajejo privid, da država nekaj počne, čeprav nima nobene koristi. Jaz bi to popisovanje ustavil.

V kakem stanju je slovensko kmetijstvo pričakalo recesijo?

Kmetijska politika je zmedena. Ker se na vrhu menjavajo karakterji in liki, ki so, bom rekel, zanimivi. Najbolj pa me skrbi, da politične stranke kmetijstva ne vidijo kot prioriteta. To velja tudi za stranke desnega pola, ki so tradicionalno bližje kmečkemu prebivalstvu. Pred volitvami sem pregledal programe strank in tako brezzveznega odnosa do kmetijstva in popolnega nerazumevanja sodobnega konteksta proizvodnje hrane in distribucije še nisem videl. Prav sramotno je. Nobene strokovne podpore. Da je stanje slabo, vidimo že po tem, s kakšno težavo so našli ministrico. Ni rdeče niti, kmetijstvo pa je rigidno, spremembe so počasne in ko se enkrat začrta pot, je kakršna koli sprememba zelo težka.

Kaj poganja inflacijo cen hrane? Na letni ravni se je septembra povzpela na 14,4 odstotka.

Globalna osnova je covidna kriza, ki je presekala in pretresla močno prepleten svet oskrbnih verig, za katere si nihče ni znal predstavljati večjih prekinitev in problemov v ustaljenih načinih obratovanja. Prehranski sistem je vznemirila do te mere, da se je pregrel, stroškovni pritiski pa so se začeli kazati naknadno, ko se je normaliziralo povpraševanje. Sredi lanskega leta so začele rasti cene surovin in goriv, potem pa je letos v že tako preplašen sektor zarezala še rusko-ukrajinska norija z velikimi energetskimi tveganji. Proizvodnja hrane je primarno odvisna od energije. Ob tem pa sta Rusija in Ukrajina tudi veliki ponudnici gnojil ali komponent za gnojila. Prišlo je do popolnega koktejla za cenovno eskalacijo.

Kako to vpliva na kmete?

Stroškovno-prihodkovna bilanca še nikoli ni bila tako ugodna, kot je zdaj. Kmetije, ki so vključene v prehranske sisteme, imajo pogodbe in so prisotne na veleprodajnemu trgu, tem gre v tem trenutku zelo dobro, kljub temu da so se cene surovin in energije tako povišale, ker so odkupne cene kmetijskih pridelkov še višje. A takih kmetij pri nas je manj kot tretjina. Ostale kmetije so samooskrbovalne, niso del realne ekonomije in so v popolnoma drugačnem položaju. To so kmetije, kjer delujejo upokojenci, ki nimajo sklenjenih pogodb, in gospodinjstva, ki kmetujejo in porabijo pridelek v pretežni meri zase. To so zelo občutljive, zastarele kmetije, ki prej spadajo v sektor socialnih politik kot kmetijski. Skratka, to niso kmetije, ki so del tržne realnosti. In takih je več kot polovica.

Kakšna je torej slika slovenskega kmetijstva v globalnem smislu?

Slovenija si že desetletja ne želi transparentne slike. Pojma nimam, ali gre tukaj za interese posameznih skupin ali nesposobnih in nerazgledanih politikov, ampak nimamo jasne slike o kmetijstvu. Resnih analiz nismo videli že nekaj desetletij. Nočemo si privoščiti diagnoze, s katero bi lahko zastavili natančnejšo intervencijo. Ministrica je v prvih tednih ministrovanja sicer večkrat ponovila, da potrebujemo resne analize, jaz pa sem si zadal cilj, da bom opominjal na to, da slučajno ne bi pozabila.

Ministrico torej čaka težko delo?

Ministrovanje ali uradovanje je zelo težko, saj zelo hitro trčijo ob razne interesne skupine in potem pozabijo, kaj so v prvih dneh svojega mandata obljubili. Skratka, če kar koli v tej državi želimo narediti s kmetijstvom, obrniti na bolje, opraviti strukturne spremembe, rabimo podatke in analize, tega prej 20 let ni nihče rekel, zato upam, da ministrica ne pozabi ali obupa. Kmetijska slika v Sloveniji je katastrofalno slaba, zaskrbljujoča.

Kako vzpodbuditi slovensko kmetijstvo, da se začne razvijati v konkurenčno smer?

Razvoj kmetijske politike mora temeljiti na dejstvih, šele nato se lahko odločimo, katerim kmetijam bomo nudili pomoč, katerim pa podporo. Od socialnih kmetij ne moremo pričakovati kaj več kot to, da v družbi ne bomo imeli dodatnih socialnih stisk. Po drugi strani pa si tržne kmetije ne želijo natakniti oznake, da so uspešne, ampak želijo še naprej dajati vtis ubogih slovenskih kmetov v družbi socialnih kmetij, ker računajo na ugodnosti kmetijske politike. In take miselnosti ali nerazvojne paradigme živ bog ne more razumeti, ne vem, zakaj je tako. Takšne kmetije pa potrebujejo podporo.

Pogosto opozarjate, da sistem subvencioniranja kmetijstva ni ustrezen. Ste nasprotnik subvencij?

Jaz sem za subvencije, ki so usmerjene v razvoj in predvsem nas mora zanimati, kako te subvencije učinkujejo. To je pa druga kritična točka, da ne spremljamo ukrepov, niti ne merimo učinkov teh ukrepov. Se pravi v zadnjih 30 letih so šle v kmetijstvo debele milijarde evrov, ne vemo pa, kakšni so učinki. Družbe to ne zanima, v kmetijstvu je to nespodobno vprašanje. V promocijo ekološke hrane denimo smo pred desetimi leti investirali milijon evrov. Kakšen je učinek? Kako se je denar porabil? Ne vemo.

Ampak ekološko kmetovanje je trajno, bolj zdravo in vrednejše, ne bi vendarle morali vzpodbujati ekološko pridelavo?

Jaz sem velik ljubitelj ekološke hrane, ampak ne razumem ekoloških kmetov, ki nas prepričujejo, kako so živila zdrava, kako je v tem perspektiva, v isti sapi pa se pritožujejo, da imajo premalo denarja, da se po ekoloških živilih premalo posega. Skratka, sem za subvencije, vendar morajo te subvencije temeljiti na analizah in dejstvih in absolutno je treba spremljati učinke teh subvencij. Vendar to merjenje učinkov ne sme biti postavljeno tako, da če ne bo rezultatov, bo kaznovan kmet. Merjenje učinkov je namenjeno državi, da se nauči bolje načrtovati ukrepe. Zdaj se kmetje bojijo poročati o rezultatih, ker bodo v primeru negativnih morali vračati denar.

Ob poplavi ponudbe, razlik v cenah, agresivnih oglaševalskih kampanj in drugih dejavnikov, ki vplivajo na izbiro, je slovenski potrošnik verjetno tudi zmeden in ne ve več, kako izbirati pametno. Kaj je pravzaprav dober nakup? Se vi ravnate po kakšnem načelu?

Absolutno najprej vedno pazim, da kupujem slovensko. Ne hrvaško, srbsko, avstrijsko ali nemško, le izdelke slovenskih kmetij in podjetij. Predvsem pa skušam kupovati enostavno hrano, ne predelano. V Sloveniji namreč hiperprocesirane hrane ne znamo proizvajati. Izdelki, kot so prigrizki, omake, namazi in ne vem kaj še vse, nimajo zdrave osnove. Pazim, da kupujem osnovna živila, torej sir, meso, mleko, kruh, sadje in zelenjavo. Nič drugega ne rabimo, ker v Sloveniji še vedno kmetujemo okolju bolj prijazno kot drugje, četudi ni vse ekološko.