Slovenska država je formalno svoj prvi zunanjepolitični strateški cilj začela uresničevati takoj po osamosvojitvi, leta 1992 s prošnjo za sklenitev Evropskega pridružitvenega sporazuma. Toda prava pogajanja so se začela šele leta 1998.
Glavna ovira je bila zahteva Italije po posebni pravici italijanskih državljanov do nakupa slovenskih nepremičnin, kar je na koncu uredil tako imenovani španski kompromis. Sledilo je, v primerjavi z drugimi kandidatkami sprva dokaj počasno, zapiranje 30 poglavij, s katerimi je Slovenija sprejela evropski pravni red. Največji preboj je pogajalska ekipa pod vodstvom glavnega pogajalca Janeza Potočnika dosegla leta 2001, Slovenija je vodstvo ohranila vse do decembra lani, ko je na Danskem ugodno končala petletna pogajanja, kar so na referendumu slovenski volivci in volivke potrdili s kar 90 odstotki za vstop. Referendum bo do jeseni imelo še sedem pristopnic.
Sledila bodo načeloma gladka potrjevanja v parlamentih, toda zapleti nikoli niso povsem izključeni. Če ratifikacija ne uspe v državi, ki pristopa, ta samodejno izpade iz širitve, ostale pa gredo naprej. Če pa pristopno pogodbo zavrne že samo eden od parlamentov starih članic, kar je malo verjetno, širitev 1. maja 2004 ne bi bila mogoča. Sicer pa pristopna pogodba natančno opredeljuje pogoje članstva. Ker gre za največjo širitev Unije doslej, je to s skoraj 5000 stranmi v enem samem jeziku tudi najobsežnejša mednarodna pogodba v zgodovini. Prevedena je v 22 bodočih uradnih jezikov unije, tudi v slovenščino. Osnovni in uvodni del pogodbe je kratek, glavnino pa predstavlja 18 prilog, med katerimi jih deset odpade na prehodna poglavja, ki so si jih države izborile na pogajanjih.