Slovenski učitelj na Švedskem: brezplačna kosila, učbeniki in dolgo brez ocen

25-letni Kristjan Veber, vzgojitelj predšolskih otrok in pedagog, kmalu pa tudi psiholog, je v drugi polovici avgusta, ko so slovenski učenci še uživali na počitnicah, odprl vrata svoje učilnice. Letošnje leto je zanj posebno, predvsem pa odgovorno, saj je prvič v vlogi razrednika.

Morda ste ga zasledili že na TikToku, kjer utrinke iz šolskih klopi in življenja na Švedskem deli s svojimi sledilci. Z vedno nasmejanim učiteljem smo se ob začetku šolskega leta pogovarjali o razlikah med švedskim in slovenskim izobraževalnim sistemom, prednostih in slabostih, pa tudi o poklicu učitelja, njegovi vlogi v današnji družbi ter o življenju na Švedskem, ki je vse prej kot poceni.

Moja obsesija s Švedsko je bila že od nekdaj prisotna. Spomnim se, da korenine segajo v leto 2014, ko je nasproti Tine Maze tekmovala švedska smučarka Frida Hansdotter. Bila mi je tako simpatična in tako všeč, da sem potem nekako preko nje spoznal Švedsko in vse, kar ta ponuja. Se pravi, od Abbe do njihove čudovite narave in vsega. Ta ljubezen do Švedske je z leti rasla in rasla in potem se je pojavila ideja, da bi šel tja na izmenjavo za leto dni in začel nekaj delati v smeri bralne pismenosti, ker imajo tam močno raziskovalno področje. Potem sem se odločil, da grem za eno leto na šolo in vrtec, da izvedem raziskavo bralne pismenosti švedskih in slovenskih otrok.

Kot je znano, so rezultati slabi, in pri enih in pri drugih. Bralna pismenost je v zelo, zelo velikem upadu, kar je zanimivo, sploh glede na to, da so naši otroci v tem trenutku najbolj izpostavljeni različnim tipom besedil, telefonom in televiziji. Vsepovsod so neka besedila, ki jih beremo na vsakem koraku, pa če je to prometni znak ali knjiga receptov. Je pa kakovost stvari, ki jih otroci berejo, vprašljiva.

Da. Težava je, da berejo manj, tiste knjige, ki jih berejo, pa niso dovolj kakovostne in posledično več časa preživijo na tablicah in zaslonih. Enačba je čisto preprosta. Na koncu dobiš otroka, ki ni sposoben uporabljati lastne domišljije, ni sposoben uporabljati besed, se izražati. Ker največja težava bralne pismenosti ni ta, da otrok ni sposoben nekaj napisati. Težava je, da otrok ni sposoben prebranega, napisanega razumeti. Otroci morajo obvladati štiri vrline: da so sposobni poslušati, pisati, govoriti in, kar je zelo pomembno, razumeti. Kaj je napisano, kaj je pripovedovano, kaj so poslušali ... In tu nastane problem. Zakaj? Ker bomo dobili generacije otrok oz. odraslih, ki ne znajo razmišljati. Odličen primer je raziskava PISA iz leta 2022 (Intervju je bil opravljen pred objavo najnovejših rezultatov iz leta 2025, op. a.).

V matematični pismenosti smo dobri, najbolj zanimivo pa je, da smo po drugi strani zelo slabi v bralni pismenosti. Recimo pri matematičnih nalogah otroci ne razumejo besedilne naloge. Zanimivo je, kako se vse med seboj prepleta in povezuje. Otrok ne razume besedilne naloge, zna pa rešiti matematični račun. Tukaj bi se morali prižgati alarmi. To je treba spremeniti, zato moramo otrokom čim več brati, pripovedovati. Veliko kulturnih ustanov prav tako ponuja kakovosten otroški program, naj se poslužujejo igre, igrišč, gledališč in podobno.

Že od nekdaj sem vedel, da bom delal v šolstvu.

Zelo pomembno je, da imamo dobro in kakovostno javno šolstvo, kar Slovenija definitivno ima. Vem, da se zelo radi primerjamo, ampak se mi zdi, da premalokrat vidimo, kakšen dragulj imamo doma.

Ne glede na vse, menim, da ima učitelj še kar dobro vlogo. Jaz sem velik zagovornik načela, da je vse odvisno od tvoje miselne naravnanosti. To je težava, ki jo opažam kdaj pri kolegih v Sloveniji. Da se preveč ukvarjajo z drugimi: kaj bodo drugi mislili, kaj bodo rekli ... Ampak treba se je zavedati lastne avtonomije, ki jo imamo kot učitelji, da imamo dovolj znanja, dovolj kompetenc, da zadevo izpeljemo tako, kot mi mislimo, da je najboljše, pa hkrati tudi najboljše za otroke. Vem, da marsikateremu učitelju povzročajo težave tudi starši, kar je logično, ker znajo biti naporni. A zdi se mi, da je treba biti do otrok dosleden in strog, prav tako do staršev. Jaz vedno rečem, da se je treba zavedati, da ko dobiš razred otrok, dobiš zraven tudi starše. Zdaj imam v razredu 30 otrok, zraven še 60 staršev, se pravi, zavedati se moram, da imam v razredu 90 ljudi, med katerimi je treba znati manevrirati, z njimi komunicirati in katerim je treba jasno postaviti meje, cilje, načine in metode dela. Jaz sem velik zagovornik tega.

Znan sem kot strog učitelj. Po eni strani sem nežen in sočuten, res se trudim razumeti starše in otroke, spodbujati njihov čustven razvoj, inteligenco. Imam pa tudi ta svoj "vojaški del", kjer pa ne popuščam. To so stroga rutina, stroga pravila.

Ravno zdaj sem imel dve in pol ure dolg sestanek z dvema staršema (smeh). Jaz bi rekel, da so še bolj vpeti na Švedskem, ker je tudi šolski sistem tukaj bistveno drugačen. Imamo t. i. ekipo za učenca, v kateri je zelo veliko različnih oseb, od psihologa do socialnega pedagoga, podravnatelja pa medicinske sestre. Skratka, ekipa, ki se s težavo, ki jo recimo starš otroka naslovi, resno ukvarja. Švedi so nasploh poznani po tem, da želijo vsem ustreči in se res zelo trudijo. Na vsakem koraku se želijo povezati z drugimi in se mi zdi, da je vključenost staršev na Švedskem zato še toliko večja.

Spomnim se, da so nas na faksu učili: čim manj vključujte starše oz. vključujte jih v tiste pomembne stvari, ker oni dajo otroka v šolo ali vrtec, zato da vi naredite večinsko delo. Več kot boste dali staršem za delati, manj odziva boste dobili, tako nekako. Tu na Švedskem pa je drugače, veliko vključujejo starše, tudi preventivno. Veliko je neformalnih dogodkov, recimo od piknikov do praznovanj. Res se vidi ta kolektivna povezanost, ni takšne stroge meje med šolo in družino. Je pa res, da imamo tudi mi izredne primere, tako kot jih imajo v Sloveniji, ampak to se mi zdi, da je vsepovsod tako.

Vedno rečem, da ni idealnega sistema, tudi tukaj ne, vemo pa, da posameznik ustvarja sistem. Vsak posameznik se lahko odloči, kaj bo iz tega naredil. Včasih bi kdo od kolegov rekel, ja, to pa ne gre, tega se ne da izvesti. Na primer, poučevanje na prostem. Pa saj ni treba nikamor iti! Lahko recimo uro izpelješ na šolskem igrišču. To je samo od tebe odvisno.

Osebno menim, da je švedski sistem eden boljših. Zelo velik fokus je na učencu, še večji kot v Sloveniji. Kot sem že rekel, to dosegajo s to podporo učencem, z ekipo, ki jo ima vsaka šola. Pozitivne lastnosti, ki bi jih rad izpostavil, so še, da je šola na Švedskem res brezplačna oz. je vse krito z davkoplačevalskim denarjem. Kaj to pomeni?

Vse šolske potrebščine, torbe, peresnice, zvezki, delovni zvezki, učbeniki od prvega do devetega razreda so kriti s strani države oziroma občine. Podobno je s srednjo šolo. V večini primerov so stroški kriti od prvega do četrtega letnika. Otroci dobijo tudi v višjih razredih osnovne šole računalnike oziroma tablice, da z njimi delajo, da se učijo digitalnega opismenjevanja.

V osnovni šoli je obvezno tudi brezplačno kosilo za vse otroke. Tu lahko govorim iz lastne izkušnje, ker je bila moja mama kuharica na šoli in je videvala otroke, ki so bili lačni. Še dandanes se to dogaja in res fino je, da na Švedskem lahko to zagotovijo vsakemu otroku, vsaj en brezplačen topel obrok v dnevu.

Še ena stvar, ki bi si želel, da se jo čimprej uvede v slovenski prostor, je da vsi odmori potekajo zunaj. Otroci gredo tukaj ven v vsakem vremenu, vedno pravijo: ni slabega vremena, je samo slaba oprema! Tako da imamo veliko igre na prostem.

Načeloma domačih nalog na Švedskem ni oz. so zelo redke. Če so, so po navadi s področja matematike ali švedščine. Pa še to imajo otroci čas, da jih naredijo v določenem obdobju, denimo pri nas v prvem razredu imajo čas en teden. Mi učitelji imamo navodilo oz. zaželeno je, da je naloge le toliko, da otroci vadijo, ne sme pa biti preobsežna in mora vsebovati stvari, ki so se že delale pri pouku in so otroku jasne.

Jaz se s tem zelo strinjam in sem velik nasprotnik domačih nalog, iz enega konkretnega razloga: ne moremo namreč zagotoviti, da bi imeli vsi otroci enake pogoje doma. Vemo, da starši prihajajo iz različnih okolij in imajo različna znanja in ni njihova naloga, da bodo otroke učili določene stvari. Meni se zdi, da v nekaterih slovenskih šolah dobivajo absurdno količino domače naloge. Naloga je pomembna, sploh pri jeziku, pa recimo pri matematiki. Ampak kaj in koliko to je, pa je drugo vprašanje. Se pravi, da naloga pripomore k razvoju otroka, ne pa da je toliko poudarka na nekem suhoparnem ponavljanju.

Na Švedskem se ocene običajno začnejo šele v oz. po šestem razredu. Načeloma se lahko ravnatelj sam odloči, kdaj, kajti tukaj so zelo avtonomni. Zdi se mi super, da se lahko v teh prvih nekaj razredih osnovne šole bolj fokusiramo na pridobivanje znanja. Res je, da tak sistem prinaša izzive, saj je potem mogoče pritisk oz. stres malo večji, ampak menim, da je vseeno bolje, kot da bi ocenjevali že v tretjem razredu.

V prvih letih izobraževanja je veliko poudarka na pridobivanju znanja, veliko je projektnega dela in dela v skupinah oz. dvojicah.

Zelo zanimiv je podatek, da je na Švedskem veliko zasebnih šol. Ker pa mora biti šola brezplačna, ne smejo zaračunavati šolnine, razen kakšnih akademij ali internatov.

Starši tudi sami izberejo, na katero šolo bo hodil njihov otrok. Torej, ne pripada ti samodejno šola, ki je v tvojem okraju, ampak lahko kot starš sam izbereš, kje jo bo obiskoval. To se mi zdi zelo spodbudno, saj potem šole "ne zaspijo". Zdrava konkurenca je vedno pozitivna. Šole tako med sabo tekmujejo, katera bo ponudila boljši program. Meni se zdi to pozitivno, je pa seveda to moje subjektivno mnenje.

Na naši šoli imamo urejeno tako, da imamo razred A in razred B v vsaki generaciji. A razred vedno poučuje švedsko govoreči učitelj. Moram pa povedati, da tu, sploh v mednarodnih šolah, nimaš enega učitelja razrednega pouka, ki bi pokrival vse predmete, ampak poučuje le določene. V mojem primeru torej A razred uči švedska učiteljica, B razred imam jaz v angleščini, predmetnik pa si razdeliva. Ona ima čez švedščino, družboslovje, jaz imam matematiko, angleščino in naravoslovje. Šport, likovno vzgojo in glasbo pa poučujejo drugi učitelji.

Na Švedskem se šola začne prej, ker se tudi prej zaključi. Pouk se začne nekje med 17. in 19. avgustom, šole si lahko same izberejo datum, zaključi pa se okoli 14. junija.

Švedski otroci imajo tudi bistveno več počitnic in prostih dni, med božičnimi prazniki so denimo tri tedne doma. Imajo še enotedenske krompirjeve počitnice, enotedenske zimske, enotedenske velikonočne in tako naprej. Zanimivo je tudi, da ko imamo učitelji konferenco, jo imamo cel dan, kar pomeni, da se šola zapre za vse otroke, varstva ne zagotavljamo.

Pouk se na Švedskem začenja odvisno od šole do šole. Osrednji del pouka je med 8.30 in 14. uro. Morate pa se zavedati, da imajo res veliko odmorov, vsega skupaj več kot uro in pol. Zjutraj imajo polurni odmor, enako tudi popoldne in še pol ure vmes za kosilo.

Ne, vrtec ni brezplačen, je pa to drobiž. Mislim, da starši plačajo za hrano in varstvo na mesec do 180 evrov. To je maksimum. Če nisi sposoben plačevati, pa plačaš manj. Zanimivo je tudi, da če oba starša delata, otroku pripada 100 odstotkov vrtca, če pa je eden od staršev nezaposlen in je doma, pa le 50 odstotkov. Se pravi, samo 50 odstotkov časa lahko preživijo v vrtcu, kar se mi zdi tudi prav.

Na Švedskem ni enotne državne plačne lestvice za učitelje, tako da se lahko vsak za plačo pogaja. Meni se to zdi super, ker nikoli ne bo vsak učitelj prinesel isto na pladnju. Enemu bo recimo samo cilj, da oddela tisto obvezo in gre domov, kdo drug pa bi se rad dokazal tudi na drugih področjih, vodil projekte, aktivnosti. On se lahko izpogaja za boljšo plačo. Marsikdo bi rekel, da to ni fer, ker nekateri nimajo pogajalskih sposobnosti. Si ali pa nisi. Če pa kaj, se pa moraš zase v življenju potruditi. Tako da meni je res spodbudno, da se vsak interno dogovori za svojo plačo. In kar je še najboljša stvar - tisti, ki bodo to brali, bodo razumeli. Najboljše je, da ni treba zbirati točk za napredovanje. Plača je takšna, kot je, vsako leto se zviša glede na inflacijo. Če pa nisi zadovoljen, se vedno lahko pogajaš.

Kakšen je standard? (smeh). Trikrat premisliš, preden ješ meso, ker določene stvari so tu res drage, sploh meso. Bi pa rekel, da ostalo ni bistveno dražje kot v Sloveniji, kar je zanimivo, sploh glede na to, da imamo tu bistveno višje plače. Spomnim se letošnjega poletja, ko sem med obiskom v Sloveniji šel v trgovino. Kako vi to zdržite? Ker cene so res visoke. To je res fascinantno za videti. So pa denimo storitve na Švedskem precej drage, recimo moško striženje stane od 60 evrov naprej. Pa trikrat pomisliš, preden boš šel jest v restavracijo. Drugače pa je življenje tu zelo lepo.

Švedi so zelo prijazni, ne bi se strinjal, da so hladni. Je res, da so posebni na svoj način, nekoliko sramežljivi, zadržani. Ampak to sprejmeš, sprejmeš to njihovo kulturo, saj sem jaz ta, ki je prišel v njihovo državo, ne oni v mojo. Jaz sem tisti, ki se mora prilagoditi.

Nimam pa nobene časovne omejitve, koliko časa bom ostal. Dokler bom čutil, da želim. Res mi je super, mislim, da v tem trenutku tega življenja ne bi zamenjal za nič.

V bistvu ga ne. Zelo je zanimivo, da ga nisem začutil še niti enkrat. Se mi zdi, da se tu zelo domače počutim. Pa vedno imam ta 'mindset', da če bo kadarkoli hudo, lahko vedno spakiram kovček in se vrnem. Pri meni je vse odvisno od miselne naravnanosti.

Na začetku sem si TikTok profil naredil predvsem zaradi sebe, ker sem si rekel, da si želim shraniti te spomine in utrinke. Vse, kar se je dogajalo in se še dogaja na določeni točki, in to se mi zdi super.

Zdaj se je oblikovala že zelo dobra skupnost, res me spremlja veliko pozitivnih ljudi, ki mi kaj lepega napišejo, so pa tudi takšni, ki napišejo kaj manj lepega, a se z njimi ne ukvarjam.

Tako da sem vesel, da imam to skupnost, in zdi se mi, da je treba neke pozitivne stvari v življenju vedno izpostavljati.