Kot je zapisala Lada Stipić Niseteo v današnjem Vjesniku, so govorice, da je bilo res govora o vetu, potrdili viri iz bruseljskih misij obeh članic Unije. Slovenija in Italija sta pravilno prebrali neprikrito ambicijo hrvaškega vrha, da si poleg statusa kandidatke želi tudi datum pogajanj in si s tem dobili dovolj manevrskega prostora. Slovenija je na lastni koži preizkusila, kolikšno moč imajo zahteve članic EU in kako je Unijini združbi pravzaprav nepomembno, ali se ji bo pridružila država več ali manj, še piše v Vestniku.
V času prve Berlusconijeve vlade se je Slovenija morala odločiti: ali popustiti ali pa povsem ustreči zahtevam, ne glede na to, ali so legitimne in v nasprotju z domačimi interesi. S t.i. španskim kompromisom se je Sloveniji odprla pot v EU.
"Kompromis" je le naziv, saj vsebuje glavnino vsega, kar je zahtevala Italija, slovenski vrh pa je dobil malo prahu, da ga je lahko natresel v oči državljanom, zadovoljnim, da so dobili zeleno luč za naslednjo fazo priključevanja EU. Zahteve in izsiljevanja so normalen, ne pa moralen del poti vsake države v EU, tako je tudi Slovenija izkusila težo zahtev sosede, poudarja Vjesnik.
V primeru ekološko-ribolovne cone (ERC) se je Evropska komisija na vse kriplje prizadevala, da bi se izognila kakršnemukoli vmešavanju v sosedski spor. Ko so ji končno le namenili vlogo "posrednika", so pravni strokovnjaki komisije iznašli formulo, da lahko sodelujejo, ne da bi sodelovali. In to tako, da bi brez aktivnega sodelovanja pripomogli k lažji poti do dogovora.
Sprejet zapisnik nikogar ne obvezuje, razen to, da je črno na belem zapisano, da se bodo pogajanja nadaljevala v trikotniku "z Evropsko komisijo v evropskem duhu" in da bo ERC veljala za ves svet, razen za države članice EU. S tem si je Zagreb rešil obraz, ker ni stisnil repa med noge, ker je ERC preživela, sosedi pa so prišli do svojega, ker cone za njih ni, je med drugim še zapisala novinarka Vjesnika.
