V poplavi mesa in mesnih izdelkov s tujih trgov sta pri nakupu slovenskemu potrošniku pomembna, od kod je in cena. Čeprav imamo lastnega mesa povečini dovolj, ga veliko uvažamo. Konkretno piščančjega in govejega, kar agrarni ekonomist, Aleš Kuhar, označuje za paradoks. "To pomeni, da je ta fenomen, ki ga nikakor ne moremo razumeti, da se visokokakovostno meso in izdelki izvažajo, po drugi strani pa se uvažajo izdelki, ki so namenjeni manj zahtevnim kupcem. Ti so cenejši, pa tudi nižje, drugačne kakovosti," pravi Kuhar.
Leta 1992 je bilo uvoženih dobrih 20 tisoč ton svinjine, leta 2021 pa trikrat več, več kot 60 tisoč ton. Povečal se je tudi izvoz. Pri perutnini je uvoz osemkrat večji, podobno tudi pri govedini in izvozu živih živali. Zakaj smo tako zanimivi za tuje izdelke? Naš trg je majhen, bolj odprt in zato tudi bolj ranljiv, pravi Kuhar. "Slovenski trg je zelo ranljiv, ker ni neke zdrave, dolgoročne koalicije med vsemi členi v verigi kmetijstvo, živilskopredelovalna industrija in trgovina," dodaja.
Proizvajalci pa izpostavljajo še eno težavo. Toni Balažič, glavni izvršni direktor Panvite, komentira, da je problem ta, da potrošnik nima možnosti hitro ugotoviti, od kod prihaja sveže blago. "Sam sistem označevanja je mogoče premalo transparenten, da bi potrošnik lahko hitro prepoznal, kateri izdelki so iz lokalnega okolja," pove Balažič in doda, da je sistem označevanja naloga države.
"Prednosti domačega je veliko. Kontrola je slovenska, verige so kratke, pa tudi veliko manjša poraba antibiotikov," ocenjuje Kuhar, ki je prepričan, da je v Sloveniji uporaba antibiotikov pri vzreji živali trikrat manjša kot pri konkurentih iz bližine. Pri tem izstopajo Madžarska, Poljska, Španija in Italija, doda.
V Sloveniji sicer pojemo nadpovprečno količino mesa. Slovenec v povprečju poje skoraj 90 kilogramov na leto, medtem ko je povprečje Evropske unije 70 kilogramov.
KOMENTARJI (86)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.