V okviru spominskega programa je sorodnike teharskih žrtev nagovoril nekdanji generalni tožilec Anton Drobnič, ki je povedal, da se že dvanajsto leto v teharskem taborišču spominjajo žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja. Drobnič je slovenski državi oz. oblasti očital, da preteklosti ni raziskala, ko gre za množične umore, čeprav ji to nalagajo ustava, zakoni in mednarodne konvencije.
V spomin na žrtve teharskega taborišča so somaševali predstavniki vseh treh slovenskih škofij. Mariborski pomožni škof Anton Stres je v pridigi povedal, da je Teharje eno izmed najbolj žalostnih krajev v Sloveniji, od koder so bili tisoči odpeljani v smrt in pomorjeni. Teharje po mnenju Stresa s svojo grozoto prav nič ne zaostajajo za drugimi svetovno znanimi kraji prav tako žalostnega in ogorčenega spomina, kakor so Auschwitz, Dachau, Srebrenica in drugi.
Taborišče v Teharjah pri Celju so zgradili Nemci leta 1943 za predvojaško vzgojo, obsegalo pa je šest stanovanjskih in približno deset pripadajočih funkcionalnih barak, ki so sprejele okoli 500 ljudi. Ob koncu vojne so imeli Nemci tam ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja, po koncu vojne pa je bilo taborišče nekaj časa opuščeno. Partizani so domobrance, ki so bili dotlej nastanjeni v zavezniških taboriščih na Koroškem, pripeljali v Teharje konec maja in v začetku junija 1945. 31. maja so v Teharje pripeljali celoten Rupnikov bataljon, 1. junija je prišlo 3000 domobrancev, nekaj pa jih je prišlo še 2. junija. Skupaj naj bi bilo v Teharje pripeljanih približno 5000 domobrancev.
