Rihterjeva je pred približno dva tisoč obiskovalci dejala, da Ljubelj ne sme ostati le kraj tihega spomina, temveč se mora tu vsakič znova oglasiti tudi glasen protest, in sicer proti krivicam sveta, proti poskusom potiskanja v kot tistih, ki imajo vso pravico biti glasni in jezni.
Ob tem je opozorila, da si občina in država še kar podajata papirje, prizadevni organizatorji slovesnosti pa se vsako leto znova srečujejo z istimi zagatami. Obljubila je, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da se bo pospešilo tako reševanje statusa spominskega parka kakor tudi upravljanje z muzejsko zbirko. "Če Slovenci edinega nacističnega taborišča na naših tleh nismo sposobni spremeniti v dostojen opomin prihodnosti, tedaj bo že čez deset ali dvajset let nekatere reči našim otrokom bistveno teže razložiti," je dejala.
Koncentracijsko taborišče Mauthausen je bilo ustanovljeno 8. avgusta 1938 kot podružnica taborišča Dachau. Marca 1939 je postalo samostojno, imelo pa je več kot 40 podružnic. V taborišču in podružnicah je izgubilo življenje okrog 120.000 ljudi. Koncentracijski taborišči Ljubelj sever in jug sta bili podružnici taborišča Mauthausen. Južno taborišče so zgradili civilni delavci do maja 1943, prve internirance pa so pripeljali 3. junija. Severno taborišče je bilo postavljeno do konca oktobra, ko so vanj vselili prve internirance. Dokončano je bilo šele poleti 1944. Taborišči so obdali z bodečo žico in šestimi stražnimi stolpi.
V edinem slovenskem koncentracijskem taborišču je bilo sicer največ internirancev, in sicer 1300 v avgustu 1944, med njimi veliko Francozov, Poljakov, Rusov, Norvežanov, Italijanov in Jugoslovanov. Bolne in onemogle so vračali v Mauthausen, tako da je bilo na Ljubelju pravzaprav malo smrtnih žrtev. Te so bile največkrat ustreljene med begom. Mrtve so prav tako sprva vozili v Mauthausen, pozneje pa so ob taborišču poleg potoka postavili zasilni krematorij.
Območje taborišča, ki je bilo organizirano kot klasično nemško nacistično koncentracijsko taborišče, so po ukinitvi 7. maja 1945 uredili kot spominski park, v katerem so ohranjene terase z ostanki temeljev taboriščnih barak in drugih objektov, spominska klet z vklesanimi imeni evropskih taborišč ter krematorij.