Zatavaš v napačno ulico in ugotoviš, da je vseeno prava

Kot sodček bernardincu mu okoli vratu visi temu namenjena rumena torbica, v katero lahko varno pospravi kozarec, kadar ga nima v rokah. Ni bil edini, ki je ugotovil, da je to priročen pripomoček za pohajkovanje po zavitih uličicah, kjer se je na vsakem koraku skrivala nova priložnost za nazdravljanje, pomenek, ples.

Nekaj metrov naprej od Nejca nazdravlja vesela družba iz Savinjske doline, za razliko od njega pa so v Šmartno v času martinovega prišli prvič. Vedno pa martinujejo: "Štanjel, Prekmurje, Metlika, vsako leto gremo drugam," pravijo. "Všeč nam je ta strnjen kraj, vse je na kupu, povsod se nekaj dogaja in zelo širok nabor ponudnikov je, vsega mogočega, tudi hrane," se navdušujejo.

In res je bilo vsega. Stojnice, ki so se nizale vzdolž ozkih uličic, so se šibile pod težo domačih izdelkov in pridelkov, žlahtne kapljice, ki so polzele po grlih, "pivnale" suhe mesnine, fuže s tartufi, ragu s klobaso, njoke z jurčki, velika uspešnica je bil tudi topli sendvič z mortadelo, pistacijo in stracciatello.

V Brda so se v teh dneh zgrnili ljudje od blizu in daleč – degustacije po vinskih kleteh najboljših slovenskih vinarjev so se začele že sredi tedna, vrhunec dogajanja pa je bilo dvodnevno množično martinovanje v Šmartnem.

Vsekakor najboljša in najpametnejša poteza organizatorjev je brezplačni avtobus, ki v soboto od zgodnjega popoldneva do poznega večera kroži po Brdih in pobira obiskovalce po posameznih vaseh in jih tja tudi varno vrača. Ceglo, Medana, Dobrovo, Vipolže, Kozana.

Kdor je že obiskal to gričevnato pokrajino na skrajnem zahodu Slovenije, ki se že prepleta z Italijo, ve, da razdalje na zemljevidu sicer niso velike, vendar pa ozka cesta brez pločnikov ves čas vijuga gor in dol, zato množična nočna tavanja proti domu zagotovo ne bi prinesla nič dobrega.

Druga linija pa prevaža obiskovalce iz doline, iz Nove Gorice. "Kadarkoli je kaj organiziranega v Brdih, pridemo, mi gremo na vsako pasjo procesijo," se smeji domačinka Ula. Čeprav imajo Novogoričani Brda čisto pred nosom, se jih ne naveličajo. "Imajo svoj čar, nikoli se jih ne prenajemo," nežno doda.

Enako pravijo tudi tisti, ki živijo na drugi strani meje. Zadnje žarke sonca s pogledom na svojo domovino v daljavi uživajo Raffaele, Devid in Giulia. Pravijo, da se v Brdih počutijo popolnoma domače, za lokalne prebivalce imajo samo lepe besede.

Praznik svetega Martina sicer praznujejo tudi v Italiji, vendar pravijo, da je dogodek neprimerljiv, zato se na ta datum raje odpravijo na slovensko stran. Tudi v iskanju zabave.

O martinovanju v Šmartnem je bilo sicer v zadnjem letu prelitega kar nekaj črnila. V zadnjem času je postalo zelo prepoznaven in množično obiskan dogodek, krajani pa so trdili, da je šlo lani čez mero. Združili so se v civilno iniciativo. Njena članica, domačinka Sonja Erzetič, je za 24ur.com opisala, kaj jih je tako zmotilo, da so se obrnili tudi na medije. "Trije didžeji, preveč naglas, stekla so dobesedno vibrirala. Prav bobnelo je, nisi se mogel pogovarjati," zmaje z glavo.

Ker so menili, da je dogajanje preseglo mejo, so se po koncu lanskega martinovanja z elektronsko glasbo organizirali v civilno iniciativo ter se obrnili na občino in Zavod za turizem Brda. "Sledilo je kar nekaj sestankov in nazadnje smo vsi malo popustili, da smo dosegli kompromis," pojasnjuje sogovornica. "Prireditev se je skrajšala za dve uri, ni didžejev, ni ozvočenja, tudi program je drugačen in to bolj sodi v srednjeveško vasico," našteva.

Med našim pogovorom se sliši zvok harmonike. "Poulični glasbeniki niso težava, ozvočenje je bilo problem," je jasna. "Vedno se je treba postaviti v kožo tistega, ki živi tukaj in si predstavljati, kako bi bilo njemu, če bi imel pred hišo tak trušč. V Šmartnem so ozke ulice in vse odmeva," poudarja. Letos je dobila vtis, da se je zaradi spremenjenega koncepta prireditve spremenila tudi struktura gostov, da več kupujejo: "Mislim, da bodo stojničarji in ponudniki bolj zadovoljni kot prejšnja leta," je zadovoljna tudi sama.

Na ulicah je letos tudi predsednik sveta vaške skupnosti Božidar Slivnjak, ki je lansko dogajanje zamudil, saj je bil ravno na potovanju. Je pa nato velikokrat sestankoval na to temo in tudi on je zadovoljen, da se je našel kompromis. Prvi test, kako v Šmartno nemoteče vpeljati množičen dogodek, je bil že spomladanski praznik Brda in vino, ki je bil dobro izpeljan in je zato pomenil dobro osnovo za organizacijo jesenskega martinovanja, pripoveduje.

"Dejstvo je, da so Brda vinska destinacija. Za martinovo se želimo tudi poveseliti, zahvaliti za celoleten trud in delo naših vinarjev. Hkrati pa preko vinske kapljice tudi promoviramo naše kraje širom sveta. Šmartno je turistični kraj, Brda so turistična regija, o tem ni dvoma," pa opominja direktorica Turizma Brda Tina Novak Samec. Vsi kraji v Brdih so namreč kot celota vpeti v območje, v katerem je turizem močna gospodarska panoga, zaradi katere domačinom v denarnico kane marsikateri evro. 

Ker pa je vas Šmartno posebna vas, je strnjeno naselje, pri organizaciji vseeno posvečajo pozornost vstopanju v njihov prostor, dodaja. Zato so domačinom tudi prisluhnili.

"Naše martinovanje je tradicionalno, v Šmartnem poteka že nekaj desetletij. Letos smo morda res nekoliko spremenili program, a osnova ostaja enaka – vinarji, predstavitev vin, degustacije, izjemno bogata kulinarična ponudba. Je pa nekoliko drugačen glasbeni program, saj smo – lani morda res preglasne – didžeje zamenjali za poulične glasbenike, pevske zbore, folklorne skupine, ki prihajajo tudi iz naših pobratenih občin v tujini. Prav tako ne posegamo več v nočni čas, program se zaključuje ob 22. uri, da se nato vas lahko počasi lepo izprazni," našteva sogovornica.

Ali je bila odločitev o tišji različici prireditve, zaradi katere se niso tresla stekla, optimalna, bodo povedale številke in izmenjava vtisov, ko bodo organizatorji in domačini spet staknili glave na enem izmed naslednjih sestankov.

Med vsemi temi razlagami pa so obiskovalci, ki si želijo le tega, da bi se lepo imeli. In glasba vsekakor je del te njihove percepcije, kar je bilo razvidno iz gneče povsod tam, kjer so bili poulični glasbeniki.

Ti so se poleg stalnega odra na trgu premikali gor in dol po vasici, kjerkoli je začel nato odmevati zvok harmonike ali drugih glasbil, tja so se nagnetli ljudje. In si hkrati želeli, da bi jih bilo še več. Kajti prav to je čar Šmartnega, glasba povsod, so pripovedovali.

In pa čar, da se lahko ločiš od prijateljev, se med vračanjem izgubiš in zatavaš v napačno uličico, potem pa pokukaš v katerikoli prostor ter povsod najdeš nove prijatelje in naletiš na neko živahno dogajanje, zaradi katerega se ljudje iz vseh koncev Slovenije v času martinovega tako množično zgrinjajo med briške griče.