Smrdljivke k nam prišle iz Italije, populacija na Primorskem do osemkrat višja

Neprijetne in nadležne, polna so jih pročelja hiš. Še posebej v jesenskem času marmorirane smrdljivke in azijske harlekinske polonice pogosto najdemo tudi v notranjih prostorih, kjer zaradi toplejših toplejših temperatur iščejo primeren prostor za prezimovališče.

Prava invazija teh tujerodnih žuželk se je pri nas pričela z letom 2017.

"Marmorirana smrdljivka sodi v družino ščitastih stenic, je invazivna vrsta, njen izvor pa je Azija, najbrž Kitajska," uvodoma pojasnjuje Jože Miklavc, vodja oddelka za Varstvo rastlin pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor. V desetih letih se je razširila tako v Združenih državah Amerike, kot tudi v Evropi. Vzroke gre pripisati trgovskim potem oziroma uvozu pridelkov iz teh dežel.

Temu prikimava tudi Mario Lešnik, profesor na mariborski Fakulteti z kmetijstvo in biosistemske vede, pristojen za področje Varstva rastlin. "Običajna pot teh škodljivih žuželk je s pošiljkami rastlinskega materiala, ki krožijo po svetu, med celinami. Ker se lahko skrijejo v katerokoli blago in potujejo z letali, ladjami, kot 'slepi potnik' pridejo v naše okolje," razlaga.

Te stenice pa imajo izjemen potencial za širjenje, že prva tri leta po pojavu so strokovnjaki opažali zelo intenzivno povečevanje populacije.

"Marmorirana smrdljivka je zelo dober letalec – odrasla žužela lahko na dan preleti tudi do dva kilometra," ponazarja Miklavc in dodaja, da si torej lahko predstavljamo, kako hitro se širi. Hkrati se je popolnoma prilagodila naši klimi, ki je očitno podobna tej, kot je bila v njeni izvorni deželi. Prav tako nima dovolj učinkovitih naravnih sovražnikov, ki bi uspešno regulirali populacijo. Lešnik sicer računa, da se bo ta sčasoma stabilizirala in da bodo naravni sovražniki vseeno "opravili svoje delo".

Ker smrdljivke izločajo snov z močnim in izrazito neprijetnim vonjem, so seveda nadloga v naseljih. Sive lase pa povzročajo predvsem kmetom – škoda na pridelkih je lahko zelo velika, po besedah Lešnika so izgube pridelka (recimo pri sadju) lahko tudi med 60- in 70-odstotne.

Stenice imajo namreč sesalo, s katerim sesajo sokove oziroma rastlinsko tkivo. Na mestih, kjer insekt plod nabode, pride do kvarnih procesov, infekcij gliv ... "S tem povzročajo različna razbarvanja na kožici plodov, posledica sesanja so tudi deformacije. Takšni plodovi so sicer še zmeraj užitni, primerni za prehrano oziroma predelavo, ne sodijo pa več v prvi kakovostni razred. In ker niso vizualno privlačni, so tržno nezanimivi," ponazarja tudi strokovnjak s Kmetijsko gozdarskega zavoda. "Enostavno povedano: tega ne morete prodati, ker nihče ne bo kupil."

Škodo v kmetijstvu v zadnjih letih letih je po njegovih besedah težko oceniti – odvisno od kulture. "V trajnih nasadih jablan, ki so večinoma pod mrežo, je škoda omejena predvsem na zunanje vrste. Nekateri sadjarji pa so pa te mreže spustili že čisto do tal in tam je škoda manjša."

Zelo so lahko škodi podvrženi nasadi breskev, hrušk, tudi oljk – ta je odvisna tudi od leta in bližine drugih gostiteljskih rastlin. "Gre za žuželko, ki se hrani z zelo velimi številom različnih rastlin – kmetijskih, okrasnih, gozdnih," pravi Lešnik. "Za marmorirano smrdljivko je značilno, da ima preko 300 gostiteljskih rastlin. Zelo dobra gostiteljska rastlina je soja, tudi leska. In če so takšne kulture v bližini, bo najprej na teh, ko jih bo zmanjkalo, pa se bo selila drugam," prikimava tudi Miklavc.

Na pridelkih škodo sicer lahko povzročajo različne vrste stenic – imamo tako tujerodne, kot domorodne vrste. Zelena smrdljivka je bila nenehno prisotna v našem okolju, vendar je s spremembo klime (zime so čedalje toplejše, pomladi vedno bolj zgodnje) odstotek preživelih stenic, ki prezimijo, bistveno večji, kot je bil v preteklosti. Prav zaradi tega je pomladi in poleti več teh žuželk, ki posledično povzročajo tudi večjo škodo.

Na voljo je tudi kemični način varstva – učinkoviti insekticidi, ki stenice zatirajo. "A tukaj moramo vedeti, da se s tem zatira predvsem nižje razvojne stadije, odrasla žuželka pa, ko začuti, da se škropi (s pršilnikom v nasadu ali s poljsko škropilnico), običajno odleti stran. Nižji razvojni stadiji še nimajo kril in ostanejo na pridelku oziroma kulturi, smrtnost je tukaj zelo visoka. A težava je, ker insekticidi, ki jih imamo v Evropi registrirane, nimajo rezidualnega oziroma dolgotrajnega delovanja. Delujejo torej nekaj dni in ker so stenice dobro migratorne, se pač lahko vrnejo spet nazaj," pojasnjuje Jože Miklavc.

Tretja možnost je uporaba naravnih sovražnikov. "Tudi komercialno je na voljo vrsta jajčnega parazitoida, ki napada jajčeca smrdljivke. Tega lahko kmetje, ki vstopajo v ukrepe biotičnega varstva, kupijo in uporabljajo kot eno vrsto zaščite. Seveda pa to ne more biti edina možnost," pove Miklavc.

Podobno omeni tudi Lešnik, ki razlaga, da so bile posebne parazitoidne osice že sproščene pri sistemu biotičnega varstva v okviru raziskovalnih projektov. "To so majhne osice, ki odložijo svoja jajčeca v jajčeca stenice, ličinka pa tega nato uniči. Kupijo jih lahko kmetje in kmetijska podjetja, pa tudi gospodinjstva za sproščanje na vrtovih. Težava pri njihovi uporabi pa je, da se v kmetijskih pridelovalnih sistemih uporablja velika količina pesticidov in insekticidov, s čimer se zatre tudi te žuželke." Strokovnjak sicer pričakuje, da se bo v nekaj letih populacija parazitoidnih osic v našem okolju namnožila do te stopnje, da bodo kolikor-tolikor držale v šahu populacije škodljivih stenic.

Miklavc sicer omeni tudi metodo množičnega ulova s pomočjo feromonske vabe. Takšno (le v precej manjši obliki) imajo za monitoring številčnosti populacije tudi na mariborskem Zavodu – v okviru delovanja javne službe Varstva rastlin namreč spremljajo nalet čez celo rastno dobo žuželke. "Ugotavljamo, kdaj začnejo pomladi zapuščati zimska bivališča – konec aprila, maja; jeseni pa, kdaj si začnejo iskati zavetje. Seveda to ne gre iz dneva v dan, temveč traja daljše časovno obdobje," ponazarja.

In ker si stenice v jesenskem času začnejo iskati prostore, kjer bodo ob ugodnejših temperaturah prezimile, je število ulovljenih na feromonsko vabo primerno nižje. "V severovzhodni Sloveniji jih na teden ulovimo po sto, medtem ko je na Primorskem ta faktor 800 na teden. Tam je populacija bistveno večja, ker je ta vrsta stenice k nam prišča iz Italije. Severovzhod tako pravzaprav še 'čaka' na škodo, ki jo marmorirana smrdljivka že povzroča tam," opozarja Miklavc.

Vabo za metodo množičnega ulova si sicer povsem preprosto lahko izdela vsak sam doma. Kmetijsko gozdarski zavod Novo mesto je pripravil video predstavitev, kako pripraviti 'past':

Miklavc priporoča postavitev pasti pomladi in jeseni, ob robu nasada. "S tem se privabi precejšnje število stenic, ki se tam ulovijo in posledično ne povzročajo škode. V videu je to sicer prikazano na primeru 1000-litrskega soda, se pa lahko past naredi iz manjšega vedra, treba je samo kupiti ta feromon," pravi.

Druga nadloga, ki domala 'leze iz vsakega kota', pa so azijske harlekinske polonice, imenovane tudi harlekinke. Te so prišle – kot že ime pove – iz Azije.

Kot pomemben plenilec uši so bile za potrebe biotičnega varstva v rastlinjakih načrtno najprej prenesene v Ameriko, potem še v Evropo. "Uporabljale so se za nemene zatiranja listnih uših v rastlinjakih v zahodni Evropi, od tam pa se je ta polonica razširila po celotni celini," pravi Miklavc.

Tudi ta žuželka je zelo invazivna in ima izjemno velik potencial prerazmnožitve, s svojo številčnostjo pa izpodriva domorodne vrste. "Ta polonica je v prvi vrsti plenilec, ki se hrani z listnimi ušmi in tudi nekaterimi vrstami pršic, ko te 'hrane' zmanjka, pa se lahko prehranjuje tudi z drugimi vrstami polonic in zmanjša njihovo številčnost," razlaga.

Miklavc sicer pravi, da na pridelkih zaradi njih sicer ne opažajo tolikšne škode kot v primeru smrdljivk. "Pogosto na območjih, kjer pride do njihove prerazmnožitve in kjer se prehranjujejo z listnimi ušmi ali s krvavo ušjo, opažamo, da se ličinke teh polonic zabubijo na plodovih, bubne zibelke pa povzročajo poškodbe na kožici plodov. In na takšnem plodu je, čeprav lahko doraste povsem normalne oblike, videti majhno poškodbo in ne sodi več v prvi razred."

Da se ta žuželka lahko hrani tudi z rastlinskimi organi, na primer plodovi pri sadju, kar ni bila njena navada v domovini, od koder izvira, je nedavno presenetilo tudi raziskovalce. "Kaže na možne negativne učinke biotičnega varstva, kjer tujerodni organizem naselimo v naše okolje, ne moremo pa popolnoma predvideti njegovega obnašanja," pa ob tem ponazarja Lešnik. Po njegovem gre tako za večplastne učinke: je pozitivna s stališča biotičnega varstva, ker zatira uši, negativna pa, ker se hrani s plodovi določenih kmetijskih pridelkov in povzroča na njih škodo.

Tudi polonica človeku neposredno ni nevarna, poleg sadjarjev in zelenjadarjev pa škodo lahko povzroči tudi v vinogradništvu. "Če se jo stisne z grozdjem, oziroma po domače povedano 'spreša', izloči strupene snovi, ki vplivajo na senzorične lastnosti vina. To vino pa je tudi zdravstveno oporečno," razlaga Lešnik.

Kot dodaja, je to sicer ekstremen primer, kaj se lahko zgodi zaradi tujerodne vrste. "Zavedati pa se moramo, da ko enkrat naselimo nek tujerodni organizem, nad njim nimamo več nobenega nadzora – da bi lahko regulirali njegovo populacijo. Ko se enkrat odločimo za naselitev, poti nazaj več ni in pojava več ne moremo izbrisati," še sklene profesor.