Sneg, tišina, svoboda ... in tveganje

Zunaj še trdna tema, budilka pa že boža bobniče s svojo prijetno "bachovsko melodijo" bujenja. Človeka res zamika, da bi ji obrnil hrbet in jo prepričal, da današnji prosti dan res ni najbolje izbrala za zgodnje vstajanje. A tisti, ki so vsaj malo okusili končni rezultat zgodnjega odhoda v hribe, vedo, da poklop budilke nikakor ne pride v poštev. In tudi jaz nisem bila izjema. Minuli večer sem se namreč odločila, da se podam v zimsko idilo, že kar precej oblečeno v spomladanske barve, pa kljub temu dovolj belo, da bodo moje turne smuči našle svoje zadoščenje. Vabila me je Zelenica, v šestdesetih in sedemdesetih letih eno najživahnejših smučišč v Sloveniji in pomembna valilnica smučarskih šampionov, kot so Bojan Križaj, Andrej Jerman in deskar Žan Košir. Ko pa je smučišče pred 14 leti propadlo, je Zelenica postala zatočišče številnim planincem, turnim smučarjem in pohodnikom. Zelenica je priljubljeno izhodišče za različne težavnostne ture. Na Begunjščico, Stol, Vrtačo, Suho ruševje, Palec... Jaz sem se odločila, da grem kar za nosom. Verjetno le do Doma na Zelenici (navsezadnje le nisem tako redna turna smučarka, pa še kamera za potrebe prispevka 24UR Inšpektor me je rahlo časovno ovirala). Morda v najboljšem primeru skočim do Palca, sem razmišljala, čeprav, roko na srce, me je skrbelo, da smučem ne povzročim kakšnih bolečih kamnitih potegov po njihovi drsalni površini. Sonce je namreč kar vztrajno masiralo snežno odejo že nekaj tednov in iz belih planjav ponekod so že kukale sive kamnite zaplate in zeleno ruševje.

Turni smučarji nekako lovimo dve sezoni. To je tista prva, ko zapade prvi sneg in vsi lovijo "pav-pav", torej puhasti sneg, ki si ga verjetno večina predstavlja ob omembi smučanja v gorah. A ujeti to idealno kombinacijo je velikokrat tudi tvegano, saj sneg še ni dovolj sprijet, takšno smučanje pa zahteva veliko izkušenj in nenehnega preverjanja snežne odeje. Tista druga sezona pa se turnim smučarjem odpre spomladi. Je precej bolj varna, saj je zaradi preobraženega snega snežna odeja stabilnejša. Zjutraj je sneg pomrznjen, čez dan pa popusti in nastane, malo za šalo, malo zares "veselc". Ni "cevc", kot smučarji imenujemo na novo zapadli sneg, a se je po njem vseeno veselje spuščati, če ga sonce dovolj ogreje, da smučar s smučmi vanj zareže kot bi zarezal z nožem v zmehčano maslo. Je pa treba biti precej bolj previden na pomrznjenih terenih, kjer hitro pride do zdrsa, kar je tudi najpogostejši vzrok posredovanja gorskih reševalcev. Tako poleti kot tudi pozimi.

"V idealnih razmerah je lahko vzpon tudi na kakšne bolj zahtevne vrhove čisto enostaven, ampak se lahko v trenutku zadeva spremeni. En teden je vse super, naslednji teden so lahko razmere povsem drugačne. In to, kar nam je recimo nek kolega povedal, kako je bilo prejšnji teden, je lahko veliko bolj nevarno ta dan, ko se odpravljamo mi," na zahtevne in nepredvidljive razmere v gorah opozarja predsednik Gorske reševalne zveze Gregor Dolinar, velik ljubitelj snega in turnega smučanja.

V starih turnosmučarskih vodnikih je nekoč pisalo, da se ne bi turno smučalo pred marcem, ker je preveč snega, da pa sta april in maj idealna meseca. To danes že dolgo ne drži več. "In zato je tudi možnosti za nabiranje prepotrebnih izkušenj manj," opaža Dolinar, "včasih se zatakne že pri osnovni opremi kot je lavinski trojček. Si lahko predstavljate, da nekoga blizu vas zasuje plaz. Vi imate vso opremo, pa mu ne znate pomagati. Ne vem, kako bi se počutili. In zato so tako pomembni obnovitveni tečaji, nenehno preizkušanje svojega znanja in jasno, nabiranje izkušenj."

Turno smučanje mi je dolgo, dolgo nazaj približal moj takratni fant. Še iz študentskih dni. Izkušen hribolazec, turni smučar, gorski vodnik. Včasih nisem vedela, ali sem na prvem mestu jaz ali gore. A gorski svet človeka zna začarati, tako da konec koncev človek takšna ljubezenska razmerja skorajda razume. "Na, tukaj imaš pancarje, smuči in "pse"," mi je dejal nekega dne, ko me je pripeljal do smučišča Soriška planina, "boš videla, turna smuka je nekaj najlepšega v zasneženih hribih." Po 10 letih smučarskega premora sem vseeno pogumno nataknila vso opremo in ob pohvalah, kako dobro mi gre, ker ne dvigujem nog, ponosno drsela ob smučišču proti Možicu, vrhu nad smučiščem. Kaj je bilo potem, ko sem prišla na vrh in zategnila svoje smučarske čevlje ter se ozrla v strmino, ne bomo. Lahko pa rečem, da sem prišla do doline v enem kosu. Pa tudi to, da bi smučarji tisti dan, če bi na strmini med smrekami bili pozorni na majhno črno pikico, ki se smeji, kriči, pa hkrati joka, da ne bo več šla nikamor, lahko imeli krasno predstavo. A točno to je turno smučanje. Prvi stik za nikogar verjetno ni bil najbolj idealen. To je šport za vztrajne, za tako velike ljubitelje narave, tišine in premagovanja lastnih meja, da so pripravljeni tudi kaj požreti. In potem ni več poti nazaj. Tudi zame ni bilo. Ko sem v dolini končno odpela pancarje sem dejala: "Uf, še!"

Vas zanima, kako se je končala moja odprava na Zelenico, pa potem drug dan na Lajnar in na Dravh, vrhova nad smučiščem, kjer se je nekoč začela moja turnosmučarska zgodba? O tem danes v 24UR Inšpektorju, pa tudi o tem, zakaj veliko smučišč turnih smučarjev ne mara, kako dostopna je oprema oziroma kako globoko moramo seči v žep in na kaj moramo biti kot obiskovalci gora pozorni. Morda pa drugo leto turnosmučarska klientela dobi  kakšnega novega člana...