'Snemali so, fotografirali, gledali pod avtobus in se celo smejali'

Z nepredstavljivo tragedijo se je v prestolnici končal prejšnji konec tedna. Na križišču Poljanske ceste in Kopitarjeve ulice je okoli 14. ure voznik polno natrpanega mestnega avtobusa med zavijanjem desno spregledal peško in jo povozil. 48-letni voznik avtobusa je v šoku, življenje mladega dekleta je končano.

Medtem ko pristojni še ugotavljajo, kaj vse je botrovalo tragediji, pa se bo morala vase zazreti tudi družba. Ogledalo ji je nastavil mladi reševalec Ajdin Kovačević, ki se mu je prizor globoko vtisnil v spomin - ne le zaradi žrtve, ampak predvsem zaradi reakcije nekaterih očividcev, ki jo je težko opisati drugače kot grozljivo.

"Sprašujem se, ali smo kot družba prišli do tega, da je nekaterim posnetek za družbena omrežja pomembnejši od dostojanstva žrtve. Nesreča ni predstava, žrtev ni vsebina za TikTok. Malo človečnosti bi moralo biti nekaj osnovnega," pravi v posnetku, ki bi moral služiti kot alarm.

Ker smeh, obsedeno snemanje in lov za posnetki preprosto ne sodijo na kraj tragedije.

Ob tem sicer ne gre za nov pojav. Že vrsto let strokovnjaki opozarjajo, da tragedije, nesreče in nasilje v dobi pametnih telefonov vse pogosteje postajajo tudi predmet snemanja, deljenja.

Pisalo se je zdaj že daljno leto 2012, ko je svet pretresel strelski napad v ameriškem Koloradu. Medtem ko so ljudje v šoku bežali iz kina, nekateri krvavi, prestrašeni in v popolnem kaosu, so drugi že snemali z mobilnimi telefoni. Prav ti posnetki so takrat odprli razpravo o tem, kako tragedije v dobi pametnih telefonov vse pogosteje postajajo tudi predmet digitalne potrošnje.

Od takrat so se družbena omrežja le še bolj razširila, telefoni pa so postali bolj zmogljivi. 

V Sloveniji so "raj za naslajanje nad tujo nesrečo", kot pravi znanec, ki pogosto sodeluje v intervencijah - ceste. Fotografije prometnih nesreč, tudi najhujših, pogosto zaokrožijo po spletu še preden na kraj sploh prispejo intervencijske ekipe.

Posebej pretresljive so zgodbe, ko svojci za tragedijo izvedo celo kasneje kot internet, prek fotografij na družbenih omrežjih. Po eni od hudih nesreč na slovenskih cestah je fotografija kraja dogodka po spletu zakrožila še preden so policisti uspeli obvestiti družino. V drugem primeru je fotografija avtomobila, ukleščenega pod tovornjakom, pristala na Facebooku še pred prihodom reševalcev. Podobnih primerov je ogromno. 

Posebej boleče je vse skupaj za svojce. Se kdo vpraša, ali bo fotografijo videl otrok ali partner ponesrečenca? 

Strokovnjaki in prvi posredovalci ob tem opozarjajo, da ne gre le za vprašanje pietete, ampak tudi za vprašanje varnosti. Radovednost voznikov ob nesrečah pogosto povzroča dodatne zastoje, včasih celo nove nesreče. Ljudje upočasnjujejo, snemajo skozi okna avtomobilov, objavljajo, komentirajo ...

V nekaterih primerih pristojni celo dodatno zastrejo prizorišče, da ga zaščitijo pred nepoklicanimi pogledi. A vedno to ni mogoče. 

Strokovnjaki razlagajo, da ljudje nesreče snemajo iz zelo različnih razlogov. Psihologi že dolgo opozarjajo, da ljudi močno privlačijo tragedije, nesreče in nevarnost - zaradi kombinacije bioloških, psiholoških in družbenih mehanizmov.

Eden najstarejših pojavov je tako imenovani "rubbernecking". Gre za skoraj nagonsko potrebo, da ob nesreči pogledamo, kaj se je zgodilo. Človeške možgane namreč močno privlačijo situacije nevarnosti, smrti in kaosa, ker jih podzavest dojema kot pomembne za preživetje. Zato ljudje upočasnjujejo ob prometnih nesrečah, gledajo prizore tragedij ali klikajo na šokantne novice.

Del tega je tudi potreba, da bi razumeli grožnjo. Ko opazujemo nesrečo, možgani pogosto nezavedno preverjajo: "Bi se to lahko zgodilo tudi meni?" Prav zato ljudi tako močno pritegnejo zgodbe o katastrofah, nasilju ali tragedijah.

A strokovnjaki opozarjajo, da so družbena omrežja ta impulz močno okrepila. Tragedija ni več le dogodek, ki ga ljudje opazujejo, ampak pogosto tudi vsebina, ki jo snemajo, delijo in komentirajo. Šok je postal valuta pozornosti. Bolj kot je prizor brutalen ali pretresljiv, večja je možnost ogledov, delitev in viralnosti.

Psihologi ob tem opozarjajo tudi na nevarnost otopelosti. Ko so ljudje vsak dan izpostavljeni posnetkom nesreč, vojn, nasilja in smrti, lahko tragedija postopoma izgubi težo resničnega človeškega dogodka in postane le še ena slika na zaslonu.

Težava pa ni le moralna. Snemanje in zbiranje ljudi okoli nesreč lahko ovira reševalce, povzroča dodatni kaos in upočasni pomoč poškodovanim. Na nevarnost takšnega vedenja že leta opozarjajo tudi organizacije za pomoč žrtvam prometnih nesreč. 

Pri irskem združenju Irish Road Victims' Association so medtem snemanje žrtev prometnih nesreč označili za "ogabno početje" in opozorili, da ljudje vse pogosteje namesto pomoči najprej izvlečejo telefon.

Podpredsednik združenja Leo Lieghio, ki je leta 2005 v prometni nesreči izgubil hčer, je dejal, da ga vedenje ljudi šokira.

"Prva stvar, ki jo nekateri naredijo, je, da izvlečejo telefon, snemajo in nato posnetke delijo po Facebooku. Ob tem pa sploh ne pomislijo na ljudi v nesreči in bolečino, ki jo povzročajo družinam," je dejal. "Nesreča ni zabava. To je najhujši dan v življenju neke družine morda celo zadnji dan nekoga."

Po njegovih besedah pri tem ne gre več le za radovednost, ampak tudi za kulturo družbenih omrežij, kjer so pozornost, všečki in viralnost za del ljudi postali pomembnejši od osnovne empatije.

"Danes je vse v všečkih. Prva stvar bi morala biti pomoč. Če že vzameš telefon v roke, potem pokliči reševalce," je dejal.

Mnogi vedenje opravičujejo s tem, da morajo dogodek dokumentirati. Posnetki lahko namreč pomagajo policiji, zavarovalnicam ali preiskovalcem pri razjasnjevanju okoliščin nesreče. 

V komentarjih pod takšnimi vsebinami se dosledno pojavi očitek - "kaj pa vi delate?!"

Drži, tudi novinarstvo temelji na dokumentiranju resničnosti, tudi kadar je ta neprijetna, nasilna ali tragična. Javnost ima pravico vedeti, kaj se dogaja. A klasično novinarstvo pri tem vsaj načeloma temelji na pravilih: preverjanju informacij, javnem interesu, uredniški presoji in predvsem vprašanju dostojanstva žrtev. Večina resnih medijev zato ne objavlja najbolj brutalnih prizorov, prekriva obraze, opozarja na občutljivo vsebino in skuša tehtati med pravico javnosti do informacij ter spoštovanjem človeka.

Družbena omrežja pa delujejo drugače. Tam ni urednikov, ni filtrov in ni premisleka o posledicah. Posnetek tragedije lahko v nekaj minutah postane viralna vsebina, ki jo ljudje delijo zaradi šoka, pozornosti ali ogledov. Algoritmi pri tem pogosto nagrajujejo prav najbolj ekstremne, brutalne in čustveno nabite prizore.

In prav tu se začne brisati meja med pričevanjem in spektaklom. Med dokumentiranjem dogodka in digitalnim voyeurizmom.

Razlika ni nujno samo v tem, kdo drži kamero, ampak predvsem zakaj jo drži. Ali nekdo snema zato, da pomaga razumeti, kaj se je zgodilo? Zaradi dokazov? Javnega interesa? Ali pa zato, ker tragedija prinaša klike, pozornost in občutek vključenosti v nekaj "velikega"?

Prav zato številni strokovnjaki opozarjajo, da tehnologija sama po sebi ni problem. Problem postane trenutek, ko človek pred seboj ne vidi več žrtve ali tragedije, ampak predvsem potencialno vsebino.

Velik del problema je tudi v tem, da družbena omrežja takšnih vsebin pogosto ne odstranijo ali pa jih odstranijo šele, ko so že dosegle milijone ogledov.

Platforme, kot so TikTok, Instagram, Facebook ali X, sicer uradno prepovedujejo posebej nazorne posnetke smrti, hudih poškodb ali nasilja. V praksi pa sistemi moderiranja pogosto delujejo počasneje od same viralnosti. Posnetek tragedije se lahko v nekaj minutah razširi po tisočih profilih, preden ga algoritmi ali moderatorji sploh zaznajo.

Težava je tudi v tem, da družbena omrežja težko ločijo med dokumentiranjem dogodka v javnem interesu in senzacionalističnim širjenjem tragedije. Posnetek nesreče je lahko dokaz, novinarski material ali opozorilo javnosti, lahko pa je tudi zgolj šokantna vsebina za nabiranje ogledov. Algoritmi te razlike pogosto ne razumejo.

Ob tem strokovnjaki opozarjajo še na en neprijeten paradoks: platforme živijo od pozornosti uporabnikov. Bolj kot je vsebina šokantna, več reakcij pogosto sproži. Več komentarjev, delitev in ogledov pa pomeni več časa na platformi.

Zato se tragedije pogosto širijo hitreje kot opozorila o spoštovanju dostojanstva žrtev.

Družbena omrežja na eni strani zatrjujejo, da želijo zaščititi uporabnike in omejevati nasilne vsebine. Na drugi strani pa prav najbolj ekstremni prizori pogosto postanejo najbolj viralni del njihovega ekosistema. In na koncu - podobno ko gre za širjenje lažnih novic - pogosto prevlada želja po viralnosti, ki prinaša denar, kot to, kaj bi bilo prav. 

Strokovnjaki opozarjajo, da problem ni omejen le na mlade, čeprav so prav mlajše generacije odrasle v okolju, kjer je snemanje vsakodnevnega življenja skoraj avtomatski refleks. Telefon je postal podaljšek odziva nekaj, po čemer ljudje posežejo skoraj instinktivno, tudi v trenutkih šoka ali tragedije.

In psihologi poudarjajo, da pri takšnih prizorih pogosto ne gre nujno za zlobo ali pomanjkanje osnovne morale. Ljudje se na stres in travmo odzivamo zelo različno. Nekateri zamrznejo, drugi začnejo snemati, tretji se vedejo nenavadno ali neprimerno. Tudi smeh je lahko v določenih situacijah obrambni mehanizem organizma ob šoku, nelagodju ali psihični preobremenitvi.

To seveda ne pomeni, da takšno vedenje ni boleče ali neprimerno, posebej za svojce žrtev, reševalce ali očividce. Pomembno je torej razlikovati med namerno brezčutnostjo in človekovimi kaotičnimi odzivi v ekstremnih situacijah.

A dejstvo je, da družbena omrežja po mnenju številnih strokovnjakov ustvarjajo okolje, v katerem se meja primernega vedenja postopoma premika. Tragedija postane nekaj, kar se opazuje skozi ekran, ne pa resničen dogodek, v katerem trpijo resnični ljudje.

Ali družbena omrežja ubijajo empatijo? Odgovor ni preprost. Raziskave si pri tem niso povsem enotne. Nekatere kažejo, da so intenzivni uporabniki družbenih omrežij manj empatični, druge pa ravno nasprotno – da so ljudje, ki veliko uporabljajo družbena omrežja, v določenih okoljih lahko celo bolj povezani z občutki drugih.

A ključno ni le vprašanje, koliko časa nekdo preživi na spletu. Ključno je, kako ga uporablja.

Družbena omrežja so bila prvotno predstavljena kot prostor povezovanja. Omogočila so, da ostanemo v stiku z ljudmi, ki jih ne vidimo vsak dan, da spremljamo njihova življenja, rojstva otrok, selitve, potovanja, izgube, zmage in padce. V najboljšem primeru lahko širijo solidarnost, zbirajo pomoč, opozarjajo na krivice in povezujejo ljudi, ki se sicer nikoli ne bi srečali.

Toda isti mehanizem ima tudi temno stran.

Ko se človeška bolečina preseli na zaslon, se med gledalcem in žrtvijo ustvari razdalja. In prav v tej razdalji se lahko začne izgubljati empatija, ki nato ostane izgubljena tudi v realni situaciji. Vse smo že "videli" - zakaj bi se nas dotaknilo?

Empatija ni samo občutek. Je sposobnost, ki se razvija v odnosu z drugimi ljudmi. V pogledu, v tišini, v zadregi, v neposredni bližini drugega človeka. Na spletu pa pogosto ni obraza, ki bi nam vrnil pogled, telesne govorice iz katere bi razbrali, da smo nekoga prizadeli. Ni tiste neprijetne človeške posledice, ki nas v resničnem življenju pogosto ustavi, še preden rečemo ali naredimo nekaj krutega. In izpostavljenost temu človeka sooblikuje. 

Ko ljudje komentirajo smrt na neprimeren način, delijo posnetke nesreč, se norčujejo iz trpljenja, to postaja del njih, del normalnosti. 

Pri tem imajo pomembno vlogo tudi algoritmi. Družbena omrežja ne nagrajujejo najgloblje, najbolj odgovorne ali najbolj človeške vsebine. Nagrajujejo tisto, kar zadrži pozornost. Šok, kri, jeza, groza in škandal imajo v takšnem sistemu veliko vrednost. Bolj ko je prizor ekstremen, večja je možnost, da bo sprožil odziv. In več odzivov pomeni več dosega. Tako se tragedija spremeni v digitalno valuto.

Psihologi opozarjajo tudi na povezavo med pretirano uporabo družbenih omrežij, narcisističnimi vzorci in slabšim stikom z lastnimi čustvi. Ne zato, ker bi bil vsak uporabnik družbenih omrežij narcističen. Ampak zato, ker platforme spodbujajo vedenje, ki je pogosto usmerjeno vase: kako sem videti, koliko odzivov sem dobil, ali sem bil prvi, ali je moj posnetek postal viralen.

V takšnem okolju se lahko zgodi nevaren premik. Namesto vprašanja "kaj ta človek potrebuje?" se pojavi vprašanje "kaj lahko jaz iz tega objavim?"

In to je morda najbolj boleč del zgodbe. Pri nesrečah, nasilju ali smrti je lahko posnetek pomemben dokaz. Lahko pomaga policiji, razkrije resnico, celo zaščiti žrtev pred lažmi. Toda ko nekdo snema zato, da bo imel "dobro vsebino", ko se ob tem smeji, približuje kamero,  odriva reševalce, ovira policiste, komentira ali išče najboljši kader ... Potem ne gre več za dokumentiranje, ampak za izgubo osnovnega občutka za človeka.

Kam smo torej prišli kot družba - kar se sprašuje reševalec? Morda do točke, ko se moramo vprašati ali je zdrs človeka v digitalno sfero - v resničnem svetu ustvaril prostor, v katerem se lahko človek nauči svojo empatijo izklopiti, nova orodja pa ga k temu celo nagovarjajo? Na spletu je tragedija samo še en posnetek. V resničnem svetu pa terja človeški, empatičen odziv.