So nas ekstremni vremenski dogodki v zadnjih tednih pripeljali do točke brez vrnitve?

To so prizori z vzhoda Rusije, natančneje iz Jakutije, ki pozimi slovi kot najhladnejše območje na svetu, tokrat pa so jo zaradi neobičajno visokih temperatur in hude suše prizadeli gozdni požari. Ti so v toplem delu leta tukaj sicer nekaj običajnega, vendar je zadnja tri leta njihov obseg izjemno velik, kar bo zelo verjetno imelo dolgoročni vpliv na okolje, in sicer ne samo na tem območju, ampak tudi drugod po svetu. 

Po podatkih Javne službe za zaščito gozdov v državi je letos na tem območju skupno zgorelo že več kot 6,5 milijona hektarjev gozdov in se ob tem v ozračje sprostilo ogromno ogljikovega dioksida, še bolj zaskrbljujoče pa je, da se je začel taliti permafrost, nekdaj trajno zamrznjena tla, v katerih je shranjena velika količina metana, ki ima na segrevanje ozračja še nekajkrat večji vpliv kot ogljikov dioksid. To pa lahko v prihodnjih letih in desetletjih pripelje do še hitrejših podnebnih sprememb in posledično do še več ekstremnih dogodkov, kot predvidevajo današnje projekcije. 

Primer pozitivne povratne zanke je tudi arktični morski led, ki se zaradi vse višjih temperatur prav tako tali, njegovo taljenje pa pospešuje še dejstvo, da nezaledenela morska površina vpije bistveno več Sončeve energije, kar le še bolj segreva to območje. Prav v polarnih predelih se je temperatura v zadnjih 150 letih najbolj dvignila, in sicer za okoli 3,5 stopinje Celzija. Ker se ozračje na Arktiki segreva več kot trikrat hitreje od svetovnega povprečja, se pričakuje, da ledu v času poletja tu že čez nekaj desetletij ne bo več, kar bo zelo spremenilo vremenske vzorce po vsem svetu. Zaradi pozitivne povratne zanke se namreč zmanjšuje temperaturna razlika med ekvatorjem in polom, kar oslabi vetrovni stržen – to je pas močnih zahodnih vetrov, ki ločuje mrzlo polarno od občutno toplejše subtropske zračne mase. Zaradi oslabljenega vetrovnega stržena se lahko mrzel zrak lažje spusti daleč proti jugu, istočasno pa se topel zrak dvigne daleč proti severu, posledično pa je vreme v zmernih geografskih širinah, kjer leži tudi Slovenija, ekstremnejše.

Ena od posledic podnebnih sprememb so tudi vse pogostejše  stacionarne situacije ali blokade, ko določen tip vremena nad nami vztraja dalj časa. Tudi v letošnjem poletju imamo nad Evropo zelo ustaljen vremenski vzorec. Medtem ko nad vzhodni del celine, vključno s kraji na južni strani Alp, v zadnjih tednih pogosto doteka vroč zrak iznad severne Afrike, ki se širi še daleč proti severu, celo v območje polarnega kroga, je zahodna polovica Evrope pod vplivom občutno hladnejšega polarnega zraka. Meja med obema zračnima masama, med katerima je bilo v preteklem tednu kar 30 stopinj Celzija razlike, že dalj časa valuje nad srednjeevropskimi državami, kjer je posledično na voljo ogromno energije za razvoj zelo močnih neviht. 

Ravno zaradi stika vroče afriške in občutno hladnejše polarne zračne mase so se pri nas in v naši soseščini ta konec tedna razbesnela številna neurja, velik temperaturni kontrast med zahodom in vzhodom celine pa je bil pred tremi tedni odgovoren tudi za smrtonosno vodno ujmo v Nemčiji in Belgiji ter uničujoč tornado, ki se je ob koncu junija razvil na jugu Češke.

Podnebne spremembe v Sloveniji

Po podatkih Arsa se je povprečna temperatura pri nas v zadnjih desetletjih dvignila za okoli dve stopinji Celzija. Morda se to na prvi pogled ne zdi veliko, a moramo vedeti, da lahko le za stopinjo toplejši zrak vase sprejme od pet do osem odstotkov več vodne pare, kar predstavlja dodatno energijo za ekstremne vremenske pojave. Najbolj je dvig temperature zraka opazen pozimi, saj vsaka stopinja več pomeni za okoli 150 do 200 metrov višjo mejo sneženja, s tem pa tudi precej manjšo možnost za sneženje po nižinah. Kot kažejo podatki Arsa, se je število dni s snežno odejo od sredine minulega stoletja do danes v naših krajih že skoraj prepolovilo, prav tako se je precej zmanjšala količina zapadlega snega.