'Socialno tržno gospodarstvo' - nesporazum ali izpraznjenost slovenske politike?

Koncept, prek katerega lahko ponazorimo, kako in zakaj so vse vlade sprejemale dokaj podobne socialne in ekonomske politike in ki razkriva podobnost med liberalno in konservativno politiko v Sloveniji, je koncept "socialno tržnega gospodarstva". Gre za nemški ordoliberalni koncept, ki so ga razvijali med in neposredno po drugi svetovni vojni. Ordoliberalci so bili posebna nemška struja znotraj širšega "neoliberalnega miselnega kolektiva". Čeprav so se v marsičem razlikovali od avstrijskih ali ameriških kolegov, je še vedno šlo za neoliberalizem. Sam koncept Soziale Marktwirtschaft je razvil Alfred Müller-Armack, ki je bil idejno in politično blizu nacizma, saj je združil nemško nacistično totalno državo s svobodno ekonomijo. Alfred Müller-Armack je, kot to pokaže Mastnak, prisegal na združitev močne totalne države in podjetniškega duha. Njegova zavezanost prostemu trgu je šla brez težav z njegovim podpiranjem nacistične politike. 

V slovenski politiki se je koncept pojavil ob koncu 90. let, kulminacijo pa je doživel okrog leta 2005 in desetletje pozneje, ko so liberalne stranke "reševale" veliko finančno krizo v Sloveniji. Sam koncept je nekakšen lakmusov papir slovenske kapitalistične države in ekonomije, saj so ga uporabljali tako zagovorniki gradualizma in "nacionalnega interesa" ter mladoekonomistični zagovorniki preloma z gradualizmom (šlo je za danes precej znane ekonomiste: Jože P. Damijan, Janez Šušteršič, Sašo Polanec, Igor Masten idr.), pozneje pa se je uveljavil tudi kot osrednji koncept politike vlad Alenke Bratušek in Mira Cerarja. 

Jože Mencinger, oče slovenskega gradualizma in oseba, ki je najbolj jasno zastopala idejo, da je treba kapitalizem vpeljevati počasi in postopno, je izpostavljal, da je celoten koncept postopne privatizacije in močne državne prisotnosti v kapitalističnem gospodarstvu temeljil na ideji socialno tržnega gospodarstva. Tudi Franjo Štiblar, eden izmed najbolj gorečih zagovornikov "nacionalnega interesa" – domačega in/ali državnega lastništva velikih podjetij in bank, – je poudarjal, da je tranzicija iz socializma v kapitalizem v Sloveniji tesno povezana s konceptom socialno tržnega gospodarstva. 

Razliko med gradualisti in mladoekonomisti, ki so dobili politično moč malo pred nastopom prve Janševe vlade in ki so zagovarjali čim hitrejšo privatizacijo vsega ter krčenje socialne države, je Štiblar razlagal ravno prek koncepta socialno tržnega gospodarstva – mladoekonomisti naj bi zagovarjali čisti, prosti trg, gradualisti pa "socialno-tržne rešitve". Iz tega bi se zdelo, da je zgodba jasna. Gradualisti so želeli kapitalizem s človeškim obrazom – socialno tržno gospodarstvo – mladoekonomisti pa naj bi bili za čisti friedmanovski neoliberalizem. 

Komplikacije so nastale leta 2005, ko sta se pojavila dva ključna dokumenta prve vlade Janeza Janše, ki so ga pripravljali ravno mladoekonomisti, ključno vlogo v pripravi teh dveh dokumentov pa sta imela Janez Šušteršič in Jože P. Damijan – Strategija razvoja Slovenija in Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji. Ta dva dokumenta sta pomembna, ker sta odražala idejo o potrebi po privatizaciji vsega čim prej, uvedbi enotne davčne stopnje, krčenju socialne države. Toda, problem je v tem, da v prvem dokumentu eksplicitno, v drugem pa implicitno, kot temeljni koncept nastopa ravno koncept socialno tržnega gospodarstva. 

V Strategiji razvoja Slovenije so zapisali: "Namesto dosedanjega gradualističnega pristopa potrebujemo korenit reformni zasuk k zagotavljanju večje konkurenčne sposobnosti /…/ Nova politično ekonomska vizija Slovenije je socialno tržno gospodarstvo, ki bo povezalo bolj liberalno in tržno gospodarstvo z bolj ekonomsko učinkovito in prilagodljivo, toda socialno partnersko državo". V Okvirju gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji so sicer poudarjali skoraj enake zadeve, le da je bila besedna zveza socialno tržno gospodarstvo izpuščena, v ospredju pa je bil koncept "partnerske države". Ideja je bila podobna – močno kapitalistično gospodarstvo, svobodni trg in krčenje socialne države znotraj okvirja socialno tržnega gospodarstva.

Po teh dveh dokumentih je koncept socialno tržnega gospodarstva nekoliko ostal v ozadju, da bi se vrnil ravno po padcu druge Janševe vlade v trenutkih zelo globoke krize kapitalistične akumulacije v Sloveniji. Socialno tržno gospodarstvo je bil koncept, ki je bil osrednje vodilo politike vlad Alenke Bratušek in Mira Cerarja, saj sta se obe deklarirali kot socialno liberalne stranke. Ob tem je istočasno Dejan Židan, predsednik SD, poudarjal, "da je lahko država uspešna tudi, če je socialna, da se tržno in socialno ne izključuje", Franc Bogovič iz SLS pa je poudarjal, da tudi v njegovi stranki zagovarjajo socialno tržno gospodarstvo. 

Dejstvo, da je isti koncept služil za utemeljevanje gradualistične tranzicije in "neoliberalne deviacije", okrog let 2013 pa je postal osnova celotnega liberalnega in tudi konservativnega pola, lahko pripelje do velike zmede. Sicer je logično, da se lahko isti koncepti uporabljajo z različnimi pomeni. Vendar se zdi, da politično-ekonomski procesi razkrivajo globlje stvari. 

Socialno tržno gospodarstvo je v izvirniku ordoliberalni koncept – tj. koncept, ki je vzniknil znotraj okvirja nemške neoliberalne smeri. Toda v Sloveniji je očitno, da so gradualisti s tem želeli poudarjati postopnost uvajanja kapitalizma, mladoekonomisti so ta koncept vzeli v bolj izvirnem ordolibealnem/neoliberalnem pomenu in so ga uporabljali za ideološko-praktično promocijo neoliberalne politike. Kulmunacijo ta koncept pa doseže po krizi 2009–2013, ko postane očitno, da ga uporabljajo vse stranke kot nek prazni označevalec, s katerim želijo zakriti idejo-politično praznino in odsotnost alternative tako kapitalizmu kot tudi neoliberalnemu varčevanju. 

Vsi so govorili o socialnem in tržnem kapitalizmu, le da je od socialnega elementa ostalo bore malo, vsi pa so podpirali varčevanje, razgradnjo socialne države in privatizacijo. Keynesianci so uporabljali koncept, ki ni bil v skladu z izvornim pomenom – šlo je za nek nesporazum, ki je bil razkrit, ko so mladoekonomisti zagrabili ta koncept in ga uporabili kot osnovo za vpeljevanje enotne davčne stopnje in krčenje socialne države. Po letu 2013 pa se pojavil kot "zdrava pamet" slovenske buržoazne politike. 

Socialno tržno gospodarstvo na (pol)periferiji EU je bil koncept, na katerem je temeljilo najprej vpeljevanje kapitalizma (gradualisti in ideja drugačne, postopne tranzicije), potem pa vpeljevanje neoliberalizma in krčenje socialne države (od leta 2005 naprej). Dejstvo, da so ga v istih ali različnih zgodovinskih obdobjih zagovarjali različni politiki, stranke, intelektualci, ideologi, ki pa so vsi imeli eno skupno lastnost – verjetje v nujnost kapitalizma in zagovarjanje širitve trga kot temeljnega regulacijskega mehanizma družbe. Ravno ta predpostavka je omogočala, da različne frakcije buržoazne politike in intelektualcev preslikajo v ta koncept lastne želje, kako je lahko kapitalizem socialen, kar je seveda v nasprotju s samim kapitalizma, ki temelji na akumulaciji bogastva in razrednem izkoriščanju. 

Koncept socialno tržnega gospodarstva razkriva izpraznjenost slovenske politike in nemožnost keynesiancev, liberalnih in konservativnih neoliberalcev, da ponudijo kar koli, kar bi na kakršen koli način zamajalo temelje obstoječe dominacije "prostega trga", ki nam veliki večini prebivalstva, kot je to zapisal Aleš Debeljak, vseskozi kaže sredinca. Imejmo to v mislih, če bo zopet prišel v ospredje naslednjo spomlad kot temelj politike "novega obraza".