'Grozno je, da se šestletnik sprašuje, ali ga bodo sprejeli, ker je Rom'

Kevin Tudija je star 22 let in prihaja iz romskega naselja pri Metliki. Kot strokovni delavec v Večnamenskem romskem centru v Metliki veliko pomaga mladim Romom, predvsem na področju izobraževanja, saj je nenazadnje to področje, ki ga zelo dobro pozna in v katerem je sam tudi precej pretrpel. Kot je povedal v Pogledu na svet v oddaji Svet na Kanalu A, je po izobrazbi gastronomski tehnik, zdaj pa bo postal še študent teologije na Hrvaškem.

"Otroci so veseli, počitnice so jim že malo predolge, po drugi strani pa se številni šole kar malo bojijo, saj ne vedo, kaj naj pričakujejo," je povzel stanje duha v njihovem centru v zadnjih izdihljajih počitnic. Sam se še zelo dobro spominja svojega prvega šolskega dne. "Nisem se bal, jaz sem šolo komaj čakal, ker sem bil tako vzgojen. Pa tudi z bodočimi sošolci smo skupaj hodili že v vrtec, tako da sem jih poznal že od prej. Ko danes opazujem otroke, je njihova največja skrb, kako jih bodo sošolci sprejeli. In grozno je, da se to sprašuje že šestletni otrok," razmišlja.

Na vprašanje voditelja Adija Omerovića, kaj si misli o tem, da bodo prvošolci letos dobili ustavo in zastavice, je zelo iskreno odgovoril: "Ne vem, kako se bo to slišalo, ampak do včeraj nisem vedel, kaj je ustava. Zavedam se, da je ustava zelo pomemben dokument, a da jo daš otroku, ki sploh še ne zna brati, pride prvič v šolo, v čisto nov svet – meni se to zdi malo neumno." Kot pravi, si po njegovi oceni slaba polovica romskih družin, s katerimi dela, lahko privošči potrebščine za otroke, težava je predvsem v družinah z zelo veliko otroki.

To je opazil tudi pri svojem šolanju: "Imel sem srečo, da sem prvi otrok in so mi starši pred vstopom v šolo lahko vse kupili. Ko smo hodili v šolo vsi štirje otroci, so se začele težave. Delal je samo oče, z eno plačo omogočiti šolanje štirim otrokom je bila kar velika težava. Kasneje, v srednji šoli smo si že sami kupovali potrebščine." Zaradi izkušenj iz otroštva danes ve, o čem govori, ko skuša pomagati osebam, ki pridejo v metliški romski center. "Za vsako stisko obstajajo rešitve, ki jih lahko rešimo, le če sodelujemo," je prepričan in to polaga na srce tudi vsem družinam, s katerimi dela.

Žal mu je, ko opazuje, kako med izobraževanjem v večini romskih otrok ugasne ambicija. "Otroci ob vstopu v šolo vedno razmišljajo velikopotezno. Želijo si postati zdravniki, policisti. A kasneje trčijo v realnost, ko dojamejo, kje živijo, in želje prilagodijo temu svetu in ljudem v njem. Takrat cilj ni več poklic, pač pa zgolj, da končaš šolo," je realen.

In sklene upajoče, z željo za vse bodoče šolarje, ne le za otroke iz romskih družin: "Naj ne nehajo sanjati, naj imajo želje in naj vztrajajo." Tudi sam je začel delati, kar dela, da dokaže, da lahko uspejo, če poskusijo. Da je vredno zaključiti šolo, priti do poklica, ker bo tako življenje boljše. Družba pa naj bo, si še želi sogovornik, bolj odprta za drugačnost.