Za mnoga dekleta se skrbi ne končajo pri šolskih potrebščinah

"Stresno. Zelo stresno," obdobje ob začetku šolskega leta opisuje mama dveh hčera s Štajerske, ki se že nekaj let spopada z multiplo sklerozo. Največji izziv v tem času ji predstavljajo šolske potrebščine, športna oprema in stroški prevoza. A družinski proračun vsak mesec obremenjuje še en strošek, ki ga mnogi pogosto spregledamo: menstrualni pripomočki.

"Hčera ima že menstruacijo, jaz pa jo imam zaradi zdravstvenih težav dvakrat na mesec. Porabiva nekje štiri do pet paketov vložkov na mesec, pa sva za zdaj samo dve, ki jih potrebujeva" nam je zaupala.

Ocenjuje, da za te osnovne higienske pripomočke ter nekaj drugih izdelkov za osebno nego, kot so milo in šamponi, porabi okoli 50 evrov na mesec, čeprav izbira predvsem cenejše izdelke. 

Njena zgodba razkriva širšo sliko finančne stiske, s katero se srečujejo številne družine. "Jaz se že celo življenje odpovedujem stvarem. Če vidim, da imam premalo hrane, gledam na to, da imata onidve, pa pač jaz nimam. Imamo srečo, da imamo še malo vrta, tako da potem jaz jem solato, njima pa še kaj drugega zraven naredim," pravi naša sogovornica. Tudi pri nakupu oblačil in obutve najprej poskrbi za hčerki. "Jaz sem lahko pozimi v teniskah in imam dvojne nogavice, njima pa kupim nepremočljive čevlje," pravi mama, ki je zaradi svoje diagnoze na dolgotrajni bolniški, a se bo počasi morala vrniti na delo. 

Tudi pri menstrualnih pripomočkih išče najcenejše možnosti: "Kupovala sem najcenejše vložke iz diskontnih trgovin, ampak je imela hčerka alergijsko reakcijo, ker so iz same plastike. Moram vseeno gledati, da ji ne dražijo kože." Včasih ji zalogo iz Hrvaške pripelje prijateljica. "Po deset paketov mi jih je kupila naenkrat, ampak je bilo to dovolj le za kakšne tri mesece," pravi. 

Da njena zgodba ni osamljen primer, kaže anketa Zveze Anita Ogulin med uporabniki njihovih programov pomoči. Med 87 sodelujočimi jih je kar 77 odstotkov anketirank odgovorilo, da so se že znašle v situaciji, ko si niso mogle privoščiti menstrualnih pripomočkov.

Posledice so pogosto zaskrbljujoče. Več kot polovica anketiranih je priznala, da so vložke ali tampone uporabljale dlje, kot je priporočeno, prav tako jih je več kot polovica namesto menstrualnih pripomočkov uporabljala toaletni papir ali druge alternative.

"Na terenu se srečujemo z zgodbami družin, ki se zaradi finančne stiske znajdejo v zelo težkih situacijah. Nekatere ženske in dekleta uporabljajo menstrualne pripomočke dlje, kot je priporočljivo in varno, druge pa posegajo po nadomestkih. V naših humanitarnih programih se srečujemo z družinami, kjer si mame in hčerke pomagajo s toaletnim papirjem, brisačami ali drugimi improviziranimi rešitvami. V nekaterih primerih pa zaradi nezmožnosti zagotavljanja ustrezne higiene v obdobju menstruacije ostanejo doma. Te ženske in dekleta pogosto spremljajo občutki sramu in nelagodja," pripoveduje strokovna sodelavka Zveze Anita Ogulin Tea Dorić.

Kar 41 odstotkov vprašanih je zaradi nakupa menstrualnih pripomočkov zmanjšalo nakup drugih osnovnih življenjskih potrebščin.

Podatki kažejo tudi, da večina gospodinjstev za menstrualne pripomočke porabi med 10 in 20 evrov mesečno. "Za družino, v kateri menstruacijo imajo mama in dve hčerki, pa to lahko pomeni približno od 30 do 40 evrov dodatnega stroška na mesec. Za družine, ki že težko pokrivajo osnovne življenjske stroške, je lahko tudi takšen znesek odločilen pri izbiri med nakupom hrane, higienskih pripomočkov in drugimi nujnimi izdatki," pravi Dorićeva. 

S takšnimi zgodbami srečujejo pogosto, čeprav družine o težavah sprva redko spregovorijo same. Šele ko z družinami, ki se vključijo v naše programe, podrobneje pregledajo vsakdanje stroške in jim predstavijo različne oblike pomoči, pride na dan tudi tema menstrualnih pripomočkov. "Ko povemo, da paketi higiene vsebujejo tudi vložke, pogosto slišimo: 'Ja, veste, doma imamo dve punci, pa še jaz jih potrebujem.' Takrat se pogovor odpre in izvemo, kako velik strošek to predstavlja," pravi.

Tudi zato menstrualni pripomočki redno sodijo med izdelke, ki jih vključujejo v pakete pomoči za socialno ogrožene družine. "To ni nekaj, brez česar bi lahko bili. To je vprašanje dostojanstva," poudarja Dorićeva.

Pri Zvezi Anita Ogulin opažajo, da se finančna stiska pogosto ne kaže neposredno v tem, da dekleta ne bi imela pripomočkov, ampak v odpovedovanju drugim potrebam. "Družine običajno nekako najdejo način, da vložke kupijo. Če ne drugače, jim pomagamo s paketi. Pogosto pa se zato odrečejo nečemu drugemu," pojasnjuje sogovornica.

"To ni luksuz. To je nekaj, kar enostavno potrebuješ," poudarja mama dveh hčera.

Menstrualna revščina torej ni zgolj vprašanje osebne higiene, temveč tudi zdravja, dostojanstva in enakih možnosti. Iz odprtih odgovorov v anketi je razvidno, da se številne ženske in dekleta znajdejo pred izbiro, ali kupiti hrano, plačati položnice ali kupiti menstrualne pripomočke.

Skoraj tri četrtine sodelujočih zato menijo, da bi morala država zagotoviti brezplačne menstrualne pripomočke. Največ podpore med anketiranimi je dobil predlog, da bi bili menstrualni pripomočki brezplačno dostopni v osnovnih in srednjih šolah. Tak ukrep podpira 77 odstotkov sodelujočih.

Čeprav pobude za brezplačne menstrualne pripomočke v šolah niso nove, ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino nima podatkov o tem, na koliko osnovnih in srednjih šolah so ti dejansko na voljo. Šolam za ta namen ne namenjajo posebnih sredstev, zato tudi ne spremljajo, kako razširjena je takšna praksa. Prav tako na ministrstvu poudarjajo, da za slovenske učenke in dijakinje ne obstaja reprezentativna raziskava, ki bi pokazala razsežnost menstrualne revščine, vendar hkrati ocenjujejo, da je treba problem reševati na način, ki ne bi zajel le šolajočih se deklet, temveč vse ženske, ki si menstrualnih pripomočkov ne morejo privoščiti.

"Potrebno se je namreč izogniti tudi morebitni stigmatizaciji učenk, dijakinj in študentk, ki si teh pripomočkov ne morejo privoščiti in pripomočke omogočili tudi ženskam, ki niso več udeležene v vzgojno-izobraževalnem sistemu," so poudarili. 

Niti na Zavodu RS za šolstvo nimajo natančnih podatkov o razširjenosti težave, opažajo pa, da nekatere ustanove že uvajajo dobre prakse. Na posameznih šolah so vložki in drugi higienski pripomočki na voljo na straniščih, drugod jih učenke in dijakinje lahko dobijo v tajništvu, pri svetovalnih delavkah ali učiteljih. Na zavodu poudarjajo tudi pomen svetovalnih služb, ki so pogosto prve, ki prepoznajo posledice socialne stiske pri otrocih in mladostnikih. 

"Menstrualno revščino razumemo kot eno od oblik socialne stiske, ki lahko vpliva na učenkino oziroma dijakinjino počutje, občutek dostojanstva, vključenost v šolsko življenje in enakih izobraževalnih možnosti," so poudarili. 

Podobno opozarjajo tudi v Dijaški organizaciji Slovenije, kjer že več let zagovarjajo uvedbo brezplačnih menstrualnih pripomočkov na ženskih sanitarijah srednjih šol. "Največ, kar nam je uspelo doseči, je spodbuditi predstavnike dijaških šolskih skupnosti, da oni samoiniciativno priskrbijo na šoli te produkte brezplačno. Vsaka šola ima posledično to tudi različno urejeno (nekateri imajo avtomate, drugi samo košarice, tretji lahko menstrualne pripomočke dobijo pri svetovalni delavki...)," je dejala Hana Kolendo, varuhinja dijakovih pravic. 

Konkretnega seznama šol, ki so to področje uredile, na Dijaški skupnosti nimajo, a poudarjajo, da so pri tem bolj napredne gimnazije. Med pionirji na tem področju je bila I. gimnazija v Celju, kjer so brezplačne menstrualne pripomočke na ženskih straniščih uvedli že v šolskem letu 2021/22 na pobudo dijaške skupnosti. Šola jih še danes financira iz šolskega sklada.

"Če doma ni denarja za vložke in druge higienske pripomočke, dekle ne izgubi le udobja, ampak tudi možnost, da gre brez skrbi in samozavestno v šolo," poudarjajo na I. gimnaziji v Celju. Po njihovem mnenju zagotavljanje menstrualnih pripomočkov ni le vprašanje higiene, temveč vprašanje dostojanstva in enakih možnosti za izobraževanje. Zato menijo, da bi morala biti takšna ureditev sistemsko zagotovljena na vseh šolah.

Da so pripomočki med dijakinjami dobro sprejeti, potrjuje tudi dijakinja Gaja Plevnik Ivanuša: "Včasih smo na menstruacijo nepripravljene ali pa nam preprosto zmanjka vložkov in nam takrat možnost, da jih vzamemo na stranišču, pride zelo prav. Mislim, da tudi dejstvo, da so ob koncu dneva večinoma vse košarice prazne, veliko pove."

Tudi naša sogovornica verjame, da bi to številnim družinam občutno olajšalo življenje. "Veliko bi nam pomenilo. Vsaj takrat ne bi bilo treba še tega pakirati za šolo in kupovati. To bi bila ena skrb manj in tudi manj finančnih skrbi," pravi mati samohranilka.

Posebej pomembna se ji zdi dostopnost pripomočkov za dekleta, ki menstruacijo dobijo nepričakovano ali si nakupa ne morejo privoščiti. Njena starejša hči ima na srečo možnost, da v dijaškem domu dobi vložke, če se to zgodi.

Da menstruacija ostaja tema, o kateri se govori potiho, opažajo tudi na letovanjih in taborih, ki jih organizira Zveza Anita Ogulin. "Punce pogosto pridejo zelo zadržano. Rečejo samo, da bi nekaj vprašale, potem pa povedo, da so dobile menstruacijo. Pogosto nimajo ničesar s sabo. Tudi ko jim damo vložke, jih hitro pospravijo v žep, da drugi ne bi opazili. Še vedno je prisotne veliko zadrege," opisuje Dorićeva.

Po njenih besedah menstrualna revščina ni zgolj finančno vprašanje, ampak vpliva tudi na občutke deklet. "Otroci zelo dobro vedo, kdaj je družina v stiski. Ni dobro, da se morajo obremenjevati še s tem, kako bo nakup tako osnovne stvari vplival na družinski proračun," pravi Dorićeva. 

Tudi Varuh človekovih pravic je ob mednarodnem dnevu menstrualne higiene, ki je bil konec maja, opozoril, da dostop do menstrualnih higienskih pripomočkov ni vprašanje udobja, temveč vprašanje dostojanstva, zdravja, enakosti in dejanske možnosti sodelovanja v izobraževanju, delu in družbenem življenju.

Zato v Zvezi Anita Ogulin podpirajo pobude za brezplačno dostopnost menstrualnih pripomočkov v šolah. "Največja prednost je, da bi bili na voljo vsem. Dekleta ne bi bila izpostavljena ali označena kot tista, ki si jih ne morejo privoščiti. Pripomočki bi bili preprosto tam za vsako, ki jih potrebuje," je prepričana. Prav univerzalna dostopnost bi po njenem mnenju zmanjšala občutek stigmatizacije, drugačnosti in sramu.