Zakonca Magajne iz Nove Gorice že tretji teden javno protestirata zoper šolski sistem, ki njunemu sinu z lažjo duševno motnjo onemogoča šolanje v redni osnovni šoli. Po pravnomočni odločbi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve naj bi Domen obiskoval šolo s prilagojenim programom, s tem pa se starša ne strinjata. Domnova mama se je odločila, da bo protest podkrepila tudi z gladovno stavko.
Domen je do tekočega šolskega leta obiskoval redno osnovno šolo, kar je veliko prispevalo k njegovemu duševnemu razvoju. Njegova mama pravi, da je to zelo ugodno za njegov razvoj in da tega ne bi radi zanemarili. Na podlagi odločbe bi moral Domen z 2. septembrom pričeti šolanje na šoli s prilagojenim programom, vendar starša temu nasprotujeta. Starša bosta vztrajala, dokler se njihov primer ne razreši. Najkrajši konec bo seveda potegnil Domen, saj trenutno ne obiskuje nobene šole.
Zakon o otrocih s posebnimi potrebami
Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami iz junija 2000 imajo osebe z lažjimi motnjami v duševnem razvoju možnost, da se šolajo v redni osnovni šoli skupaj z vrstniki po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom.Da bi se otrok lahko šolal na ta način, šola od družine zahteva odločbo, ki pa je družina ne more pridobiti, ker še niso bili sprejeti podzakonski akti, rok za sprejetje je bil sicer junij 2001. Center za socialno delo želi otroka prešolati v šolo za otroke s posebnimi potrebami, strokovnjaki, ki pa v upravnem smislu niso vključeni v postopek, pa priporočajo, da se otrok šola v navadni šoli in navadnem okolju, saj za napredek potrebuje zglede te vrste.
Ko je bil Domen star dvajset mesecev, so strokovnjaki obupali nad njim in zdelo se je, da je bilo vse dotedanje požrtvovalno delo zdravnikov, fizioterapevtke, logopedinje in staršev zaman. Starša sta vztrajala in se borila skupaj z njim, da je shodil, govoril, tekal in še vse drugo. Prof. defektologije Margarita Stajnko Rogelj je svetovala, da bi bilo za Domnov razvoj priporočljivo, da se vključi v okolje in družbo vedenjsko normalnih, zdravih otrok.
Tukaj bi se lahko zgodba po sprejemu Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami lahko srečno končala, če Domen ne bi bil leta 1999 kategoriziran in razvrščen po 3.a členu starega zakona kot oseba z lažjo motnjo v duševnem razvoju in usmerjen v šolo s prilagojenim programom.
Štirje strokovnjaki so v dobrem tednu dni z otrokom štirikrat obdelali skoraj ista vprašanja. Domen je te ljudi prvič videl, glede na naravo njegovih motenj je zelo slabo sodeloval in bil ocenjen, da težjih stvari ne zmore. O tako pomembni odločbi so torej odločili ljudje, ki so otroka prvič videli. Po drugi strani pa je bil otrok leto za letom redno obravnavan tako pri fizioterapevtu, pri logopedinji v Stari gori, pri dr. Veličkovi, pri defektologu in logopedu v vrtcu, pri vzgojiteljici in varuški, ki pa pri njegovi kategorizaciji niso imeli nobene besede in vpliva.
