Epidemija zarezala v duše najmlajših: osamljenost, apatija, tesnoba

16. marec 2020. Dan, ko so zaradi epidemije svoja vrata morale zapreti vse vzgojno-izobraževalne ustanove. Šole so morale v izjemno kratkem času preiti na pouk na daljavo. In če so se v šolskem letu 2019/20 morali tako učitelji kot učenci navaditi na nove pogoje, pa so upali, da bo novo šolsko leto prineslo olajšanje. Toda ni. 19. oktobra 2020 so se učenci morali ponovno vrniti domov, za svoje računalnike. Za učence prve triade je pouk na daljavo potekal 14 tednov, to je do 26. januarja letos, ponovno pa so doma morali ostati še v času od 1. do 12. aprila. Ostali učenci so doma ostali od oktobra pa do 15. februarja letos – celih 17 tednov. 

Teodor, devetletnik, ki je eden izmed 193.116 osnovnošolcev, ki so letos na začetku meseca ponovno sedli v šolske klopi, na vprašanje, kateri način pouka mu je ljubši, brez odlašanja odgovori v šoli. Skromno pove, da je vsekakor šolanje od doma imelo prednost, da se je lahko igral tudi dopoldne. "V šoli pa imaš čas le za učenje. Všeč mi je bil tudi Zoom, ker smo delali v skupinah," še doda. Ampak v trenutku, ko se malo zamisli in pomisli, hudomušno pove: "Težje je doma, ker je mami bolj stroga kot učiteljica." Med šolanjem od doma pa je najbolj pogrešal svoje prijatelje in zaključi, da je vsekakor raje v šoli. 

To so misli in občutki le enega malčka, toda verjamemo, da je takih še več. Tudi staršev, ki pristojne pozivajo, naj šole ostanejo odprte. Na njihovi strani pa so tudi šolski strokovni delavci, ki so že vseskozi opozarjali na porast duševnih stisk med otroci in mladostniki. 

Marina Vidmar, psihologinja, ki deluje v svetovalni službe na Osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, razlaga, da so bili otroci v času izobraževanja na daljavo prikrajšani za številne varovalne oziroma pozitivne izkušnje, ki jih sicer dnevno doživljajo v šoli. Tukaj gre za dnevno rutino, za strukturirane dejavnosti, druženje z vrstniki, redne obroke in tudi telesno aktivnost. "Še bolj pa je bilo to očitno ob povratku v šole," dodaja.

"Učencem je v času izobraževanja na daljavo padla učna motivacija, niso si znali strukturirati časa in se disciplinirati za šolsko delo, tako sta se kopičila nepredelana snov in stres v zvezi s tem, ki se je še bolj pokazal ob povratku v šole, ko so se začela preverjanja in ocenjevanja znanja," o času po vrnitvi v šole po približno 17 tednih situacijo oriše Vidmarjeva. 

Učiteljica na razredni stopnji v Osnovni šoli dr. Ivana Korošca v Borovnici Nina Oblak opaža, da se otroci nanjo najpogosteje obrnejo takrat, ko ji želijo nekaj zaupati. Kadar jih je česa strah in ne želijo, da kdo izve. Prihajajo pa tudi zaradi nesoglasij med sošolci. Ugotavlja, da so najpogostejši razlogi za stiske nesamozavest učencev, šibka koncentracija, ekonomska stiska, težko vključevanje v skupino in strah. 

Šolski psihologi pa so opazili tudi porast prekomerne uporabe elektronskih naprav – pametnih telefonov, tablic in računalnikov. "Večina otrok je med izobraževanjem na daljavo imela veliko prostega časa in dostop do te tehnologije, obenem pa manj socialnih stikov v živo, zato so veliko časa preživeli za ekrani, predvsem z igranjem videoigric in drugimi zabavnimi vsebinami. Še bolj so prišle do izraza tudi socialne razlike ter preobremenjenost staršev in tudi to je povečalo stres v družinah." In ravno zaradi tega so se v nemalo družinah stopnjevali konflikt, družinske napetosti in vzgojna nemoč staršev. Vidmarjeva z žalostjo ugotavlja, da je prišlo tudi do porasta primerov družinskega nasilja. 

Pri nekaterih otrocih pa so se "stopnjevali občutki osamljenosti, pojavile so se tudi apatija, tesnoba in vedenjska problematika". 

In ti otroci potrebujejo pomoč

V okviru šole se osnovnošolci lahko obrnejo na svoje učitelje ali neposredno na svetovalno službo. Prva otrokova zaupna oseba pa je zagotovo razrednik, poudari Vidmarjeva. "Če ima razrednik z otroki pristen odnos, če ustvarja klimo, v kateri težave niso tabu, ampak nekaj, kar skupaj rešujemo, če otroci čutijo, da se iskreno zanima zanje in mu je mar za njihovo dobrobit, bodo z njim spregovorili tako o svojih radostih kot težavah."

Oblakova ob tem opozarja, da je zelo pomembno, da učenci učitelju zaupajo in vedo, da jim bo učitelj stal ob strani. "Spodbujam pogovor o najrazličnejših temah – tako veselih kot žalostnih. Spodbujam izražanje čustev in deljenje svojih izkušenj. Zelo pomembna je prijetna razredna klima, ki jo vzpostavljamo s pomočjo socialnih iger, spoštljivega odnosa in občutka pripadnosti skupini."

Naslednji v nizu so svetovalni delavci, ki jih otroci spoznavajo predvsem prek preventivnih dejavnosti v razredu, ko se pogovarjajo o odnosih, komunikaciji, vrstniškem nasilju, zdravi samopodobi in drugih temah s področja duševnega zdravja in medosebnih odnosov. Vidmarjeva pa ugotavlja, da otroci stisko pogosto najprej zaupajo vrstnikom. "Zlasti tistim, ki se srečujejo s podobnimi težavami."

"Vrstnik je lahko sočuten poslušalec, lahko tolaži in spodbuja, je pa še vedno otrok in nima zrelosti odraslega človeka, s katero bi drugemu otroku pomagal predelati težka čustva ali izkušnje. Zato otroke že zgodaj učimo, da 'težke skrivnosti' – tako svoje kot tiste, ki so jim jih zaupali vrstniki, povedo odrasli osebi. To ni izdajstvo ali 'tožarjenje', ampak pravilno ravnanje, saj moramo pri tako resnih težavah otrokom pomagati odrasli."

Ključni deležnik pri reševanju otrokovih težav pa je poleg otroka samega njegova družina

Starši so tisti, ki lahko največ prispevajo s tem, "da že zgodaj v otroštvu pričnejo z otrokom graditi pristen odnos". Odprt in zaupen odnos, v katerem lahko spregovorijo tudi o težkih in bolečih temah, razlaga Vidmarjeva. Pomembno je, da si starši za otroka vzamejo čas, mu prisluhnejo in mu ob težkih trenutkih nudijo občutek varnosti. "Seveda je pomembno tudi to, da prepoznajo potrebo po strokovni pomoči, jo otroku zagotovijo in aktivno sodelujejo v tem procesu."

Teodorjeva mama Karin ugotavlja, da je bilo pri šolanju na daljavo veliko odvisno od učiteljev. Kako predavajo snov in kako natančna navodila posredujejo. Zgodilo se jima je tudi to, da sta imela težave z navodili in so v primeru šolanja od doma bila vsa vprašanja namenjena njej. Morala je najti rešitev – in jo tudi je. 

Pri otroku resda zaenkrat še ni opazila nobenih stisk, ampak pravi, da je vedno bolj pogrešal druženje z vrstniki.

"Najtežje za otroka in starša je druženje. Ker je sin že dokaj velik, sem mu lahko lepo obrazložila celotno korona situacijo, ampak je po določenem času potrpljenje na obeh straneh začelo popuščati in je bilo potem težje za vse."

Kako stisko osnovnošolca sprejemajo njegovi sošolci?

Vidmarjeva ugotavlja, da se ti "presenetljivo sprejemajoče in sočutno odzovejo na čustvene ali vedenjske posebnosti vrstnikov, so do njih posebej občutljivi in jim želijo pomagati". 

Otroci pa tudi zaznajo, kdaj je vrstnik v stiski in kdaj neke skrivnosti ne smejo zadržati zase, ampak jo morajo zaupati odraslim. "Tako se nam na primer v šoli zgodi, da otrok zaupa učiteljici, da sošolca doma tepejo, da sošolčev oče prekomerno pije in takrat postane nasilen ali pa da se sošolka reže in govori, da bi rada umrla."

S tem se strinja tudi učiteljica Oblakova, saj pravi, da je pomembno, da sprejmemo drugačnost in smo pripravljeni prisluhniti. "Učenci ponudijo pomoč, povedo svojo podobno izkušnjo in sošolcu z objemom, risbo ali sporočilcem pokažejo, da jim je mar." Predvsem je pomembno, da se v razredu vzpostavi vez. "Pomembno je, da vsak čuti pomembnost in pripadnost razredu in upa izraziti svoje mnenje."

'Potrebe so vse večje in v vrstah šolskih svetovalnih delavcev bi potrebovali okrepitve'

V osnovnih šolah predvsem na razrednih urah spregovorijo o določenih temah. To so sprejemanje različnosti, posebne potrebe, invalidnost, v višjih razredih pa tudi o duševnem zdravju in duševnih stiskah. "Te vsebine učitelji in svetovalni delavci vnašamo po lastni presoji in glede na potrebe, ki se pokažejo v določenem oddelku, nimamo pa posebnega učnega načrta za področje čustveno-socialnega opismenjevanja, ki bi nas usmerjal, kdaj in katere vsebine naj bi z učenci obravnavali."

Toda v šoli imajo pogosto premalo resursov, da bi lahko ustrezno pomoč ponudili vsem otrokom, ki bi jo potrebovali, ugotavlja Vidmarjeva. "Normativi za svetovalno delo s tega vidika niso ugodno zastavljeni. Hiter tempo življenja, prezaposlenost staršev, poplava informacijsko-komunikacijske tehnologije, epidemija ... vse to prispeva k porastu duševnih stisk otrok. Potrebe so vse večje in v vrstah šolskih svetovalnih delavcev bi potrebovali okrepitve."

"V šoli imamo vsakodneven neposreden stik z otroki in tako veliko priložnosti, da opazimo njihovo stisko in jo neposredno naslovimo."

Veliko potenciala pa vidijo tudi v preventivnem delovanju, saj bi dobro zasnovani preventivni programi "po celotni vzgojno-izobraževalni vertikali okrepili duševno zdravje naših otrok in preprečili marsikatero duševno stisko ali pa vsaj zgodaj identificirali otroke, pri katerih je prisotna posebna osebna ranljivost ali neugodni dejavniki v družinskem okolju." Smiselno bi bilo, opozarja Vidmarjeva, da bi v celotno vzgojno-izobraževalno vertikalo, to je od vrtca do fakultet, vpeljali programe za krepitev psiho-fizičnega zdravja. 

"Taki programi bi bili usmerjeni v graditev zdravih, zadovoljnih, čustveno zrelih in samostojnih osebnosti. To pa je neprecenljiva popotnica za celotno življenje. Osebno menim, da ob matematiki, slovenščini, tujih jezikih in vrsti drugih predmetov v učne programe prav tako sodijo tudi vsebine s področja čustveno-socialnega opismenjevanja, kot so prepoznavanje, ubesedovanje in uravnavanje čustev, spoštovanje različnosti in nenasilno komuniciranje, zdrava samopodoba, reševanje konfliktov, duševno zdravje in še mnoge druge."

Sporočilo učencem

Oblakova jim na srce polaga, naj zaupajo in sprejmejo pomoč. "Obrni se po pomoč k učitelju ali šolski psihologinji. Za vsako težavo se najde rešitev."

Vidmarjeva doda, da se že z iskrenim pogovorom stiska zmanjša, odpre se kakšen nov pogled ali pokaže pot za reševanje problema. 

"Pomembno pa je tudi, da zaupa, sprejme pomoč, sodeluje in vztraja, pa četudi je včasih pot iz stiske nekoliko daljša. Vedno pa iz stiske zrastemo močnejši, zrelejši ter bolj sočutni do sebe in vseh, ki se srečujejo s podobnimi preizkušnjami."

Glede ponovnega zapiranja šol pa mama Karin pravi, da bi to pri otrocih povzročilo še močnejšo socialno stisko, saj "ljudje nismo samotarji". "Že sedaj pa opažam, da učna snov ni tako kakovostno naučena in utrjena, ker je bila šola na daljavo. Sčasoma se bo pokazal tudi ta primanjkljaj v znanju, kar ni dobro za kasnejše izobraževanje. Starši ne moremo biti tako dobri v poučevanju, kot so lahko učitelji," zaključi.