Solidarna EU?

Solidarnost (na ravni predhodnic EU) je bila kot ena izmed temeljnih vrednot izpostavljena že leta 1951 v ustanovni pogodbi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Solidarnost je bila podčrtana kot nek temelj evropske integracije in ekonomskega razvoja. V maastrichtski pogodbi iz leta 1992 je bila solidarnost skupaj s kohezijo izpostavljena kot temeljno načelo. Leta 2007 je bila sprejeta lizbonska pogodba, ki ni samo dodatno poudarila pomena solidarnosti, ampak je pomenila dodaten korak k solidarnosti med državami članicami EU in tudi med državljani samimi. Konkreten napredek solidarnosti med članicami EU se kaže v 222. členu lizbonske pogodbe, s katerim so se države članice zavezale, da bodo ob terorističnem napadu, naravni nesreči ali nesreči, ki bi jo povzročil človek, medsebojno solidarne. EU (in državi članice) v tem primeru prizadeti državi nudijo vsa razpoložljiva sredstva, vključno z vojaškimi sredstvi.

Mehanizmi solidarnosti v EU

Eden prvih konkretnih mehanizmov za zagotavljanje solidarnostne pomoči EU je bil ustanovljen leta 2002, in sicer solidarnostni sklad EU. K vzpostavitvi mehanizma so pripomogle katastrofalne poplave v poletnih mesecih 2002, ki so prizadele srednjo Evropo. Solidarnostni sklad EU je namenjen državam članicam, ki jih prizadene naravna ali druga nesreča, in pomaga z nepovratnimi finančnimi sredstvi, ki jih mora država porabiti za odpravo nesreče. Ob črpanju sredstev iz solidarnostnega sklada EU mora država prejemnica v prvi vrsti vzpostaviti osnovno infrastrukturo (pitna voda, promet, telekomunikacije, energetika ipd.). Od vzpostavitve sklada pa do konca leta 2019 je bila pomoč izplačana 24 državam, in sicer v skupni vrednosti več kot 5 milijard evrov. Največ sredstev sta v tem času prejeli Italija (okoli 2,5 milijarde evrov) in Nemčija (okoli milijardo evrov), Slovenija je do leta 2019 iz sklada prejela okoli 48 milijonov evrov.

Omeniti je treba tudi Evropsko solidarnostno enoto (ESE), ki je bila v zadnjih letih zelo aktivna na področju mladine in solidarnosti. Današnja ESE je nastala iz treh programov, in sicer Evropske prostovoljske službe, pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč in predhodnega programa ESE iz obdobja 2018–2020. ESE, kot jo poznamo danes, je bila ustanovljena leta 2017 in v tem času je dosegla velik napredek pri vključevanju mladih v številne projekte na področju solidarnosti. Glavna področja ESE so vključevanje migrantov, okoljski izzivi, preprečevanje naravnih nesreč, ozaveščanje, mladinske dejavnosti in humanitarna pomoč.

Zgoraj sta navedena samo dva konkretna sklada oz. instituciji, ki sta na nivoju EU aktivni na področju solidarnosti. Praksa je pogosto drugačna, velikokrat se pojavijo “skladi”, ki se ustanovijo po potrebi oz. v neki krizni situaciji. Ob vojni v Ukrajini je EU pridobila sredstva z različnih področij in jih namenila Ukrajini. Podobno se je zgodilo tudi ob pandemiji covida-19, ko je EU zagnala pobudo Ekipa Evropa. Skupno je bilo za to pobudo namenjenih kar 46 milijard evrov.

Solidarnost EU v praksi

Z velikim solidarnostnim izzivom se je EU srečala v spomladanskih mesecih leta 2020, ko se je novi koronavirus iz Vuhana (Kitajska) razširil po vsem svetu, tudi v Evropo. Februarja 2020 je potekalo prvo (neformalno) srečanje predstavnikov držav članic, Evropske komisije ter Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni. En mesec kasneje pa je Svet EU aktiviral mehanizem IPCR (mehanizem EU za politično odzivanje na krize). Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je države članice že uvodoma pozvala k solidarnosti. EU (in njene institucije) so se tako začele odzivati na prihajajočo krizo, vendar je bilo vse skupaj nekoliko zapoznelo.

Posledice zapoznelega odziva so vodile v uvodno neusklajenost držav članic, prav tako pa so imele praktično vse države članice težave z dobavo zaščitne opreme (maske ipd.). Najpomembnejši ukrepi EU, ki so se za zdaj izkazali za uspešne, so se zgodili predvsem na gospodarskem in zdravstvenem področju. Evropska komisija si je tako lahko izposojala denar neodvisno od držav članic EU, obenem pa je vzpostavila tudi skupni program javnih naročil cepiva, s čimer so EU podelili nove pristojnosti na področju politike, ki je bila prej večinoma omejena na nacionalno raven. Solidarnost med državami članicami pa se je kazala predvsem pri medsebojni pomoč (dobava zaščitne opreme, cepiv ipd.).

Najaktualnejši primer solidarnosti EU in njenih članic pa se kaže ob trenutni vojni v Ukrajini. Medtem ko je bil odziv EU na bolezen covid-19  nekoliko zapoznel, pa je vojna v Ukrajini pokazala ravno nasprotno. Odziv EU je bil hiter, temu tempu pa so sledile tudi države članice. Vojna v Ukrajini vsekakor dokazuje Schumanove besede, da je solidarnost ključna za evropsko integracijo, ki si je Ukrajina močno želi. Že v prvih dneh vojne so državljani EU pomagali pri oskrbi beguncev na mejah z Ukrajino. Evropska komisija je na področju humanitarne pomoči zagotovila pomoč v višini 550 milijonov evrov, aktivirana je bila tudi pomoč iz zalog rescEU v višini 10 milijonov evrov. V okviru mehanizma Unije na področju civilne zaščite pomoč nudi 29 držav. Do zdaj je v Ukrajino preko omenjenega mehanizma prispelo preko 13.000 ton različne opreme (prva pomoč, zdravstvena in protipožarna oprema, agregati, odeje ipd.). Pokazatelj, da EU misli resno, ko gre za vprašanje solidarnosti, je bila aktivacija direktive oziroma mehanizma o začasni zaščiti beguncev. Direktiva, katere zakonska podlaga je bila urejena že leta 2001, je bila zaradi vojne v Ukrajini aktivirana prvič v zgodovini EU.

Enega izmed padcev na področju solidarnosti je EU doživela po veliki gospodarski in finančni krizi leta 2008. Najhujšo obliko finančne in gospodarske krize je doživela Grčija. Pomoč, ki ji jo je EU nudila v obliki treh finančni paketov, je sicer bila več kot potrebna, ampak Francija in Nemčija sta imeli na nek način "figo v žepu". Zakaj? Pri finančni pomoči, ki jo je nudil evropski mehanizem za zagotavljanje stabilnosti (ESM), ni šlo za nepovratna sredstva, s katerimi bi solidarnostno pomagali Grčiji, ampak za kredite. S krediti je morala Grčija najprej poplačati dolg, ki ga je imela do francoskih in nemških bank, na ta način pa so bile javne finance obeh držav skoraj neokrnjene. Francoski in nemški davkoplačevalci tako neupravičeno trdijo, da so pomagali Grčiji – prej se je zgodilo obratno. Nikakor ne trdimo, da sta bili za krizo v Grčiji krivi Francija in Nemčija – zanjo so bile krive neodgovorne grške vlade. Vseeno pa je finančna pomoč oz. krediti, ki so bili namenjeni Grčiji, močno koristila ravno Franciji in Nemčiji oz. njunim bankam.

EU je znala v preteklosti dobro poskrbeti za medsebojno solidarnost članic, kar bo treba znova prikazati v bližnji prihodnosti, saj nas lahko situacija v Ukrajini pripelje do težav z dobavo energentov. Finančna in gospodarska kriza iz leta 2008 pa nas uči, da se bomo morali resneje lotiti tudi gospodarskih in fiskalnih vprašanj, sploh v časih, ko nastopijo velike gospodarske krize.