Sonja Kranjc: pionirka ženskega nogometa v Sloveniji

"Ta stadion je moja duša. Ta stadion je moja mladost. Ta stadion je vse. Drugačna sem, ko pridem na stadion kot doma." Rodila sem se z nogometom, pripoveduje Sonja Kranjc, saj ji je žoga, odkar se spomni, pomenila vse. Še danes ne zna razložiti, zakaj, a je od nekdaj vedela, da bo nekoč igrala nogomet, čeprav je bil ta šport takrat praviloma rezerviran za moške. "Takrat pa je bil to bum, to je celo Tezno, tam sem stanovala, to so vsi vedeli, Sonja, ona igra nogomet s fanti, pridite jo gledat, boste videli, kaj zna. To je bila senzacija, res. Doma sem imela malo probleme, ampak s trmo sem pa dosegla to, da sem staršem rekla, vse mi lahko vzamete, nogometa pa ne."

S starši, predvsem z očetom, je bila sprva na bojni nogi, saj njenih prizadevanj, da bi se podila za žogo in zabijala gole, ni podpiral. "To se za žensko ne spodobi in to se ne dela pa take stvari. Potem pa, ko je prišel čas, moj čas, mojih pet minut, je videl, da to ni hec z mano, da bom jaz to resno vzela in bil je ponosen na koncu pravzaprav."

Začetki ženskega nogometa v Sloveniji segajo v leto 1971, ko je revija Antena objavila razpis in k igranju povabila dekleta, saj so v Mariboru in Ljubljani želeli ustanoviti ženski nogometni klub. Odziv je bil presenetljiv. V uredništvo je prispelo več kot 600 prijav mladih Slovenk. Pod vodstvom trenerja Jožeta - Pepa Kirbiša je svojo priložnost dobila tudi Sonja, ki je bila med vsemi najmanjša, a se ji je kljub temu uspelo uvrstiti v izbrano mariborsko petindvajseterico, kasneje tudi v udarno enajsterico.

"To so prve slike tu v Ljudskem vrtu, to je pred tekmo, so se kolegice pogovarjale, to sem jaz, se točno spomnim, s Splitčankami smo igrale, 3 : 2 smo zmagale," se spominja Sonja ob listanju slik. Svojo pot je začela z dresom s številko šest na položaju leve bočne branilke, nato z desetico na hrbtu zaigrala kot vezistka, preizkusila pa se je tudi v napadu. "To sem jaz rekla enkrat, nekomu, pa se je tako nasmejal, to je tako kot prvič, ko rodiš. Takrat veš, kako si srečen, to je tisto. To je neponovljivo," tako Sonja na vprašanje, kakšne občutke je doživljala, ko je zadela gol.

Vijolice so bile aktivne med letoma 1971 in 1973, ko je ekipa razpadla. A vražje nogometašice niso želele kar končati svoje poti, nadaljevale so jo v Ženskem nogometnem klubu Ljubljana. "In smo se vozile trikrat na teden na trening s Fičkom, pet žensk. To so najlepši trenutki mojega življenja, res. Večno rivalstvo je med Mariborom in Ljubljano, takrat pa tega... Ne, ne, ne, takrat je bilo meni samo to, da bom igrala, mene takrat to ni zanimalo, po moje bi igrala še za Olimpijo, samo dandanes ne vem, kako bi se počutila. Ampak takrat je bilo samo važno, da me, ki smo bile dobre v Mariboru, da nekje nadaljujemo. In to nam je Ljubljana omogočila. Tudi sodniški izpit smo morali delati, v Ljubljani je bil drugi red. To smo imele Ljubljančanke svoje vizitke. Svoje vizitke smo imele, prosim lepo."

Nemalokrat so nastopile pred več tisoč gledalci, v takratni jugoslovanski ligi pa so igrale v vseh večjih mestih, celo na sloviti beograjski Marakani, ki je v tistih časih sprejela okoli 100.000 gledalcev. "To je takšen stadion, to je ogromna luknja, sem jaz rekla. Smo prišle iz slačilnice, igrale smo proti Zemun Beograd, ženske, vam povem, možače, take velike, jaz pa mala, večina nas je bila mala. To so pa bile take ženske, vam povem, da mene je bilo strah igrat. Jaz sem trenerju rekla, jaz ne morem tu igrat. Ta me bo udarila pa bom tri dni letela po tistem igrišču, kaj ste nori."

Nasprotnice so jo sprva resnično prestrašile, ob tem pa se spominja, da so bile njene soigralke mile in ženstvene nogometašice. Čeprav je med tekmo sama prosila trenerja za zamenjavo, se je tisti dan v njeno nogometno kariero zapisal z zlatimi črkami. "Izgubile smo 9 : 1, normalno. Je pa bilo res eno veliko doživetje. Kot sam stadion, ko slišiš toliko ljudi. Ko slišiš tisto vrelišče, saj ne veš, ali si prav prišel ali sanjaš."

Na dejstvo, da je bila ena izmed pionirk mariborskega ženskega nogometa in ženskega nogometa nasploh v Sloveniji, je danes resnično ponosna tudi njena hčerka, Petra Greiner Merlak: "So moji prijatelji vedno bili zgroženi v smislu, kaj, tvoja mama je igrala, za mene pa je bil to en vsakdan. Ne, ni oče igral, oče ne hodi na tekme, vse to počne mama. Punce, če študirate ali pa če ste v kakšnem športu, ki je bolj moško usmerjen, ali počnete kaj takega, ko vam prijatelji in družina rečejo, to pa je za moške, kaj ti tu počneš, ko to slišiš, še enkrat zberi še več moči in vztrajaj do konca."

 In kako je Sonjin mož gledal na dejstvo, da je nogometašica? "Ni bil proti, on nas je celo vozil po tekmah. On je imel za tiste čase dober avto, karavan Renault 11, mislim, da je bil, po osem žensk je peljal iz Zagreba v Maribor, ko smo igrale na Trešnjevki. Samo takrat ni bilo policije toliko kot danes. V prtljažniku tri, pa tam pet, osem nas je peljal. Lepo smo se imeli pa smejali smo se, zelo lepo."

Sonja svoji hčeri ljubezni do nogometa sicer ni povsem prenesla, a se ji Petra tu in tam vseeno pridruži pri ogledu kakšne tekme v Ljudskem vrtu. "Zelo nezaželena sem, da sedim poleg nje, ker pravi, da ničesar ne razumem pa da preveč sprašujem, moj sin, ki je v bližini, govori isto kot babi, da je bolje, da sem tiho," pove Petra. 

"Včasih me kdo tako posluša, moški sploh, si mislijo, ta ženska siva, kaj pa ona ve, če bi pa vedel marsikaj o meni, pa ne bi takoj rekel. To ni samo, da ti gledaš, jaz živim, jaz vstanem, jaz reagiram. Ne morem jaz sedeti pa gledati nogometa. Sploh pa ne doma, moj mož kar gre rajši, mož ne sodeluje zraven ali pa zaspi, dostikrat je zaspal. Jaz pa cela nervozna pa gledam pa se jezim sama pri sebi," pa opisuje Sonja.

Čeprav danes ne stopa več na zelenico, njena strast do nogometa živi naprej. "Tudi, ko zamižim, vem, kakšni goli so bili, kakšne podaje so bile, komu sem dala takrat tam, da je dal gol, to vse vem. To imam vse še zaenkrat v glavi."

Ostajajo ji spomini, ona pa ostaja upanje za vsako deklico, ki sanja, da bo nekoč sledila njenim stopinjam. Sonja je dokaz, da pionirstvo, pogum in ljubezen do igre ne bledijo s časom, ampak navdihujejo nove generacije.