'Sovjetski vojak, ki je meril vame, ni pritisnil na sprožilec in zato sem tukaj'

"Odraščal sem v stalinistični diktaturi, vedoč, da so bili nekateri moji daljni sorodniki deportirani iz Budimpešte. Res smo se bali, da se bo to zgodilo tudi nam. Zato sem bil leta 1956, pri 15 letih, zelo vesel, da sem lahko dobil priložnost, da izrazim svoje nasprotovanje skozi te demonstracije," pripoveduje Geza Jeszenszky, 85-letni zgodovinar in nekdanji madžarski zunanji minister, s katerim smo govorili ob dogodku, ki so ga priredili v Parku vojaške zgodovine Pivka ob 70. obletnici madžarske vstaje. 

Po zaključku 'tranizicijskega obdobja' takoj po drugi svetovni vojni, je madžarska komunistična partija do leta 1948 prevzela popolno oblast. Na njenem čelu je bil Mátyás Rákosi, ki si je po Stalinovi smrti nekaj časa moč delil z reformističnim voditeljem Imrejem Nagyjem. Rákosijevo vladavino je zaznamovala represija pod taktirko tajne policije AVH. Veljala sta stroga cenzura ter omejevanje verskih svoboščin.

Madžarska, ki je vse do leta 1944, v času režima admirala Miklosa Horthyja, vojevala na strani sil osi in sodelovala pri okupaciji sovjetskih ozemelj, se je pod škornjem Moskve v povojnih letih znašla v neugodnem položaju. Madžarsko kmetijsko in industrijsko blago se je stekalo v Sovjetsko zvezo, kar je povzročilo hudo revščino v državi, pomanjkanje goriva in strm padec življenjskega standarda.

To je budilo številna nezadovoljstva med ljudstvom, hkrati pa je Madžare k uporu spodbudilo dogajanje v Moskvi, kjer je po smrti Stalina zavejal nov veter. T.i. Skrivni govor Nikite Hruščova iz leta 1956, v katerem je obsodil Stalinov režim, je po vsej Vzhodni Evropi vzbudil velika pričakovanja glede politične liberalizacije, ki so jih dodatno okrepili protikomunistični protesti na Poljskem.

Kombinacija omenjenih dejavnikov je privedla do odkritega prikaza nezadovoljstva 23. oktobra 1956, ko so študenti v Budimpešti na mirnih demonstracijah objavili 16 zahtev za reforme, nacionalno suverenost in odstranitev stalinističnih simbolov. Demonstracije so se hitro okrepile, udeležilo se jih je več deset tisoč ljudi. Ko je tajna policija streljala v množico in so protestniki podrli Stalinov kip, so protesti prerasli v obrožen upor. 

"Stotisoče madžarov je bilo na ulicah. Imel sem kolo in odšel v mesto, ko so se spopadi več ali manj zaključili in so se Sovjeti umaknili. Šel sem na več mest in skoraj bil ustreljen, vendar sovjetski vojak ni pritisnil na sprožilec in zato sem tukaj, " o revolucionarnih dneh pove Jeszenszky.

24. oktobra premierski položaj znova zavzame reformist Imre Nagy, vendar to ni zaustavilo viharja na ulicah, kjer so se še naprej spopadale revolucionarne milice in odpadniških enote madžarske vojske proti sovjetskim silam. Po političnem dogovoru so se sovjetske enote umaknile iz Budimpešte, tajna policija AVH ukinjena, politični zaporniki pa osvobojeni.

Nova madžarska vlada je začela sprejemati številne reforme in se pospešeno odmikala od moskovske linije. Nagy je najavil ukinitev enopartijskega sistema, večstrankarske volitve in 1. novembra naznanil izstop Madžarske iz Varšavskega pakta ter razglasil nevtralnost. V Moskvi so takrat ugotovili, da se je Budimpešta nevarno distancirala od linije in zato sprožila operacijo Vihar, v sklopu katere je na Madžarsko vstopilo več tisoč vojakov s tanki. Ti so med 4. in 10. novembrom zatrli madžarski upor. Oblast je prevzel Moskvi zvest János Kádár in ostal na položaju vse do poznih osemdesetih let.

"Nekaj od njih sploh ni vedelo, zakaj so tukaj. V bistvu, ko se je zgodila druga invazija, so pripeljali nove sveže vojake, ki so mislili, da bodo napoteni na Sueški kanal, da bi se borili proti imperialistom, saj sta se krizi takrat odvijali istočasno. Bili so zelo nevedni," se spominja nekdanji madžarski zunanji minister.

Jeszenszky je takrat vedel, da se partiji nikoli ne bo pridružil, četudi se je življenje po koncu stalinizma liberaliziralo. "Moja celotna generacija je bila predana revoluciji. Na prvo obletnico smo v šoli uprizorili t.i. tiho demonstracijo. V tišini smo stali v šolskem hodniku. Novi šolski ravnatelj, ki ga je določila partija, je poklical policijo in bil sem obtožen organiziranja protesta. Česar nisem počel, saj je šlo za spontan dogodek. Zato so celemu mojemu razredu preprečili, da bi se vpisal na univerzo. Stvari so se kasneje sprostile, lahko sem študiral in postal sem zgodovinar." 

Jeszenszky pravi, da se je številnim v času revolucije zdelo, da je neka vrsta demokratičnega socializma mogoča. Protesti niso potekali eksplicitno proti komunizmu, ampak proti diktaturi, pravi. "So pa bili tudi ljudje, ki so mislili, da predvojni sistem ni bil tako slab. Vendar pa smo bili vsi združeni v nasprotovanju komunistični diktaturi. Čeprav so komunisti trdili, da predstavljajo delavsko ljudstvo in kmete, je bilo na ulicah veliko delavcev in predvsem njihovih otrok, najstnikov."

 Po 23. oktobru je bilo ustanovljenih velik strank. "Znova so se pojavile demokratične stranke, ki so leta 1945 dejansko zmagale na volitvah. Bile so reformirane. Nastale so tudi druge stranke. Nastal je celo neke vrste politični kaos. Vendar lahko varno rečem, da če Sovjeti ne bi intervenirali, bi se v nekaj tednih ali mesecih zgodile volitve. Takrat bi največ glasov dobile kmečke in nekatere buržuazne stranke ter socialni demokrati. Komunistična partija, ki bi seveda bila dovoljena, bi po volitvah bila precej majhna stranka," ocenjuje. 

Če bi revolucija na madžarskem uspela, bi ta postala nekaj podobnega kot Avstrija z dvema velikima strankama, pravi Jeszenszky. "Bila pa bi tudi nevtralna. To je bilo upanje. Nismo namreč upali na to, da bi nam pomagale Združene države Amerike in Nato, temveč Združeni narodi. V tem pogledu smo računali, da bodo stvari oblikovane po korejskem primeru, v smislu, da bodo prišle modre čelade. Lahko rečem, da smo zamudili nekatere diplomatske priložnosti."

V času revolucije so razmeroma pozitivno gledali na Jugoslavijo, saj je bila njihova edina nesovražna socialistična soseda, ki je sprejela tudi več tisoč beguncev in jih nastanila v begunskih centrih v Sloveniji in Vojvodini. "Mnogi smo simpatizirali s Titom, ki se je pred tem uprl Stalinu. V 60. smo tudi ugotovili, da je Jugoslavija bolj svobodna država in primer, da je tudi v komunističnem sistemu možna neka vrsta intelektualne svobode."

Imre Nagy se je po zlomu madžarske vstaje zatekel na jugoslovansko veleposlaništvo v Budimpešti. Jugoslavija, ki se sicer pred tem tiho podprla sovjetsko intervencijo, je zavrnila njegovo izročitev, kljub ostrim zahtevam Moskve. V drugi polovici novembra je novi madžarski voditelj János Kádár Titu pisno zagotovil, da se Nagyju ne bo zgodilo nič, zato je avtobus z njim in še nekaterimi člani njegove vlade zapustil veleposlaništvo in se napotil proti Jugoslaviji. 

Toda nanj so nato vstopili agenti KGB in nekdanje madžarske voditelje aretirali. Nagyja in še nekatere člane njegove vlade so kasneje obsodili na smrt. Nagyjeva usmrtitev je Jugoslavijo skoraj pripeljala do prekinitve diplomatskih odnosov s Sovjetsko zvezo.

Na Madžarskem je preteklo še dobrih 30 let do zloma komunizma, ki se je zgodil vzporedno z revolucijami v celotni vzhodni Evropi.