Spal je po 50 minut, tuširal ga je dež

Sanje so čudna reč. Sploh če nastanejo, ko smo budni. Kot je Matic Vrečko z Zgoše na Gorenjskem pojasnjeval za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, nekega večera aprila 2024 ni mogel zaspati in začel je sanjariti o tem, da bi se z družinsko jadrnico, ki ji je ime Karpo, podal na pot čez Atlantski ocean. Sam. "Moj pogled na ta podvig je tak, da so naši predniki čez oceane pluli v lesenih barkah s platnenimi jadri, niso imeli sodobnih navigacijskih naprav in prefinjene navtične opreme. In če je njim v takih barkah uspelo, imam jaz z našo barko zelo dobre možnosti, tudi če gre kaj narobe," stvarno pojasnjuje svoja razmišljanja pred plovbo.

Še najteže so njegovo odločitev sprejeli domači, predvsem mama Andreja. "Zame je bil to šok, tudi solze so pritekle. Skušala sem ga prepričati, naj vsaj ne gre sam. A kasneje sem videla, da je točno to tisto, kar si želi, in sprejela sem," pripoveduje. Sin si je za priprave vzel pol leta. Začel je intenzivno krepiti zgornji del telesa, da bi lažje vlekel navtične vrvi. Poleti je opravil pripravljalno plovbo od Splita čez Jadran do italijanskih Tremitov in nazaj. To mu je dalo še zadnji potreben ščepec samozavesti, da je novembra najprej jadral od Gibraltarja do kanarskega otoka Tenerife, si tam dva tedna odpočil in nakupil zalogo hrane, na miklavževo ob enih popoldne pa odvezal vrvi, pospravil bokobrane in se že zadnjič ozrl proti evropski obali, preden je 13,8-metrsko elanko usmeril na zahod, proti odprtemu morju. "Hitro sem padel v rutino spremljanja plovbe, objavljanja dogajanja ter počitka in kuhanja. Ugotovil sem, da je ključno, da si vzamem dovolj časa za počitek, da si skuham dobro kosilo, in sicer pravočasno, ne prepozno. Večkrat se mi je namreč zgodilo, da sem začutil lakoto, čez eno uro ugotovil, da sem lačen, potem sem se eno uro spraševal, kaj bi jedel in se prepričeval, da si to pripravim. Do takrat, ko sem končno jedel, sem bil že tako tečen, da sem imel pokvarjen ves dan," nazorno opisuje.

"Če bi želel z enim stavkom opisati počutje na taki plovbi – gre za položaj, kjer vse stvari delajo v prid temu, da si slabe volje, ti pa se trudiš biti dobre volje," z nasmehom pove. Jadranje po oceanu ni mirna in tiha plovba. Tla pod nogami se ves čas premikajo, veter in jadra proizvajajo nenehen hrup. Največji izziv pa so bile noči. "Ne moreš kar spati vso noč. Jaz sem se zbujal na 50 minut. To pomeni, da greš spat, zaspiš, čez 50 minut te zbudi alarm. Imel sem dva alarma, če bi enega slučajno preslišal. Nato vstaneš in greš ven pogledat, kako močno piha veter, ali avtopilot deluje, je v bližini kakšna ladja," opisuje nočno rutino. Neke noči je v temi pred seboj res zagledal skrivnostno lučko. Še danes ne ve, zakaj ladje ni bilo na AIS sprejemniku: "Pluli smo eden proti drugemu, če nihče ne bi ničesar naredil, bi se srečali na približno 100 metrov. Pa sem rekel, da se ne počutim ravno udobno na tako kratki razdalji sredi oceana in sem malo spremenil smer, da smo se srečali na 300 metrov. Tista temna senca z nekaj lučkami se je peljala mimo mene, nikogar nisem videl, kar malo čuden občutek je bil."

Močno mu je šlo za nohte, ko se je spet neke druge noči prebudil zaradi plapolanja prednjega jadra. "V drugi polovici poti sem se navadil pluti z genakrom tudi ponoči, saj je bila plovba tako veliko bolj mirna. Tiste noči pa se je genaker, predvidevam da na valu, podrl in se začel ovijati okoli prednje pripone," opisuje eno od najtežjih preizkušenj 15-dnevne plovbe. Globoko je vdihnil in se lotil vrvi ter kaj hitro dojel, da tisti znani rek o hudiču in njegovih mladih še kako drži. "Zakaj bi šla narobe samo ena stvar, če jih gre lahko več. Namesto da bi se genaker odvil v nasprotno stran, se je še dodatno zavil. Ko sem to reševal, se mi je ena vrv zataknila v smernik in sem za nekaj minut izgubil možnost krmarjenja. Na srečo sem vrv uspel sprostiti s palube in mi ni bilo treba v vodo. Ko sem spet lahko krmaril, sem prižgal avtopilota in ta je začel zavijati skrajno desno – šele kasneje sem ugotovil, da se je zataknil gumb," opisuje zagonetko, s katero se je sredi noči spopadal debeli dve uri.

Čeprav je prečkanje Atlantika med drugim izbral tudi zaradi izkušnje samote, se je odločil za zakup internetne povezave: "S pomočjo satelitskega sistema Starlink si zdaj lahko sredi oceana povezan na internet, kot da si doma, kar je velik luksuz. Ne samo zaradi vremenskih napovedi, ki so ključne, pač pa tudi zato, ker lahko pokličeš domače, se slišiš s kolegi. S prijatelji smo nekajkrat igrali tarok, mamo sem lahko vprašal za kakšen preprost recept. Predvsem pa je bila zelo dragocena spodbuda, ki sem jo dobil." Tudi njegovi mami so klici s sredine oceana dobro deli: "Zame je bil največji šok na začetku, ko je povedal, da gre. Potem ko je izplul s Tenerifa – tam sva bila tudi oba z možem –, sem vedela, da mu bo uspelo. Sproti nama je poročal o tem, kako mu gre, videla sem, kako sposoben in iznajdljiv je, in noči so bile zame mirne, prav nič me ni skrbelo."

Tako je deček, ki se je pri desetih, ko so z družino prvič najeli jadrnico, zaljubil v jadranje, pri 24 sam prejadral Atlantski ocean. Po 15 dneh, desetih urah in dveh minutah, po 2.890 navtičnih miljah ali dobrih 5.300 kilometrih, je tri dni pred lanskim božičem priplul do Grenade na Karibih. Čeprav Atlantik velja za bolj milostnega med oceani in čeprav Vrečko ni ne prvi ne najhitrejši, ki ga je kdaj prečkal, je v mladem fantu z vasi v pol meseca samote dozorela življenjska odločitev – da bodo podobni jadralski podvigi del njegove poklicne prihodnosti. Po uspešnem prečkanju se je s prijatelji, ki so ga pričakali na cilju, udeležil prestižne regate Caribbean 600, nato pa se je s Karpom v ekipni zasedbi preko severnega Atlantika vrnil nazaj domov.