'Sporazum Drnovšek-Račan je pogoltnilo Blejsko jezero'

Predsednik DZ Pavel Gantar kot nerealno zavrača trditev predsednika SDS Janeza Janše, da je vrnitev k sporazumu o meji Drnovšek-Račan alternativa v primeru zavrnitve arbitražnega sporazuma na referendumu. Kot je zapisal v prispevku, objavljenem na spletni strani Zaresa, je bila ta možnost "dokončno pokopana" na Bledu leta 2007.

Pokopana je bila, ko je avgusta 2007 na Bledu takratni hrvaški premier Ivo Sanader vpričo takratnega premierja Janše izjavil, da bo Meddržavno sodišče v Haagu rešilo spor o meji med državama. Janša na to niti takrat na kraju samem niti pozneje ni javno reagiral. Danes se brani, da ni podpisal skupne izjave, kar je po oceni Gantarja malo vredno dejstvo, saj prav zato ni bila nikoli objavljena.

Spominja, da je sporazum Drnovšek-Račan, ki ga je tako "pogoltnilo Blejsko jezero", nastal v času, ko je Slovenija začela pristopna pogajanja z EU, ki je izrazila pričakovanje, da bo rešila vprašanje meje s Hrvaško. Zato se je takratni premier Janez Drnovšek lotil dogovarjanja, rezultat pa je bil potrjen sporazum na obeh vladah, ki je bil potem zavrnjen v saboru.

Z zavrnitvijo sporazuma je bila Hrvaška postavljena v defenziven položaj, njen cilj pa je postal prenos odločitve o meji na mednarodno sodno telo. Do brionske deklaracije leta 2005 je tako Slovenija lahko povedala, da je glede vprašanje meje svoje delo opravila in da čaka, da bo hrvaška politika našla dovolj zrelosti, da sporazum sprejme in potrdi.

Leta 2004, ko je Hrvaška začela približevanje EU, pa je začelo preko Evropske ljudske stranke, v kateri je imel Sanader velik vpliv, prihajati do pritiskov na Janševo vlado, naj pristane na mednarodno sodno telo. Rezultat je bilo blejsko srečanje in "načelen dogovor" o vključitvi tretjega v reševanje spora ter "pokopan" sporazum Drnovšek-Račan, dodaja Gantar.

Janša ima sicer prav, ko pravi, da tega ni naredil brez vednosti tedanje opozicije, zavaja pa, ko trdi, "da je (nehote) pristal na haaško sodišče z njenim soglasjem".

Pred blejskim srečanjem je namreč Janša na sestanku parlamentarnih strank dobil samo soglasje, "da se lahko pogovarja tudi o možni vključitvi tretjega (arbitraža, sodišče, mediacija) v reševanje spora, nikakor pa ni dobil soglasja, da lahko pristane na konkretno Meddržavno sodišče v Haagu".

Na sestanku po blejskem srečanju, ki se ga je udeležil tudi Gantar, pa so številni od Janše zahtevali pojasnila, kaj se je dejansko zgodilo na Bledu. Celotna opozicija, čeprav nezadovoljna, takrat ni tvegala javnega razkola, da ne bi še poslabšala položaja. Janše pa v primeru arbitražnega sporazuma takšne okoliščine ne zanimajo, "prav to, da lahko iz tega potegne politične točke - in ne interesi države -, so njegov končni in zadnji cilj", meni Gantar.

Meni tudi, da mora biti sedaj ključna slovenska politična usmeritev "stran od 'načelnega soglasja za haaško sodišče'". To pa zato, ker haaško sodišče - čeprav njegov statut v primeru strinjanja obeh strani dopušča odločanje po načelu ex aequo et bono - v sporih o meji odloča samo po mednarodnem pravu. Na načelo zunanje pravičnosti pa se "ne bi kazalo zanašati", saj vanj sodniki neradi pristajajo.

Prav v tem je po mnenju Gantarja velika prednost arbitražnega sporazuma. "Je telo sui generis in pravila, po katerih se odloča, so postavljena prav v tem sporazumu. Med njimi je tudi določitev stika Slovenije z mednarodnimi vodami," navaja Gantar. Je daleč najboljša rešitev in "daleč pod mejo nerazumnega tveganja, v katerega bi se spustili, če bi sledili Janševi poti", meni Gantar.