'Spraševal sem se, kako si je lahko takšen superman dovolil postati tako šibek'

Aljoša Bagola je znano ime v slovenskem oglaševalskem prostoru. O njegovem delu, za katerega je prejel številne nagrade, lahko beremo v presežkih. Že skoraj dvajset let snuje največje tržnokomunikacijske projekte v Sloveniji in širši regiji. Poleg tega je kolumnist, predavatelj, oče, mož in po novem tudi avtor knjižnega prvenca Kako izgoreti? Ujeli smo ga še pred prvo predstavitvijo, ki bo v petek na konferenci medijskih trendov Sempl v Portorožu. Knjiga prinaša iskreno izpoved o soočenju z izgorelostjo, ki jo je Aljoša izkusil na lastni koži in triletni poti do okrevanja. "Nekega jutra sem se zbudil v serijo dvotedenskih migren," pripoveduje. Počutil se je vse slabše in leta 2017 na oddihu izgorel. Poudarja, da te izgorelost lahko preobrazi in ne porazi, če si jo pripravljen sprejeti, in je lahko nekakšno vnovično rojstvo.

Knjiga nosi naslov "Kako izgoreti?", zato se prvo vprašanje kar samo postavlja – kako torej izgoreti?

Najprej uživaš v svojem talentu in zalogah neskončne energije. Nato si ob uspehih oprtaš vedno več obveznosti, predvsem tiste od drugih ljudi, se podrediš pričakovanjem, predvsem tistim od drugih ljudi, in tudi ko ugotoviš, da si ne delite istih vrednot, vztrajno ignoriraš dejstvo, da te to resno izčrpava. Zato povratno zanko skleneš tako, da se pred tem skriješ za še več dela. To zdaj postane tvoj pobeg, a življenju ne moreš pobegniti. Čeprav se trudi, da bi ti dovoljkrat nastavilo ogledalo, upajoč, da se v njem končno pravilno uzreš, je na eni točki primorano pred tebe postaviti zid. Pri nekaterih je to telesna bolezen, pri drugih izgorelost.

Strokovnjaki pravijo, da izgorevanje poteka v več fazah in ena faza lahko traja tudi več let. Kako ste vi ugotovili, da ste izgoreli?

Ko sem po petnajstih letih zelo uspešne kariere pri 35 postal oče, si nisem bil pripravljen priznati, da nimam več dovolj energije, da bi bil še naprej v čisto vseh vlogah zgolj najboljši. Žena je takrat imela izjemno naporno sezono v gledališču, zdoma je bila skoraj 300 večerov, hčerka Sofia je bila stara dve leti. Bil sem požrtvovalen in odgovoren vodja enega največjih kreativnih oddelkov v državi, ki je nizal kreativne in poslovne uspehe drugega za drugim, ob tem sem še predaval na fakulteti, pisal kolumne, strokovno komentiral, in vse skupaj se je seštelo v skrajno preobremenjenost. Tako sem se nekega jutra zbudil v serijo dvotedenskih migren. Moje telo je bilo povsem izčrpano, kljub še več poslovnim uspehom in nagradam, ki so na tisti točki že povsem izgubili smisel, sem se počutil vse slabše in januarja 2017 sem na oddihu izgorel – doživel sem panični napad, ki mi ga je za silo uspelo samemu ublažiti, in Iva mi je tisti dan po "guglanju" simptomov postregla z dejstvom, da gre za izgorelost.

Svetovna zdravstvena organizacija je maja letos najprej izgorelost uvrstila med bolezni, a se pozneje umaknila nazaj in dodatno pojasnila, da ne gre za bolezensko stanje ... A gre vsekakor za temo, ki ji namenjamo vedno več prostora, in prav je tako. Zakaj ste vi začutili, da morate o tem napisati knjigo?

Ko se mi je ob vseh teh uspehih zgodila izgorelost, sem strt in obupan iskal podoben primer kakšnega uspešnega posameznika ali posameznice. A zadetkov ni bilo. Zdelo se mi je nemogoče, da se to še nikomur ni zgodilo, zato sem, ko sem si dovolj opomogel, začel o tem pisati. In tako je to terapevtsko pisanje počasi vodilo do knjige, ki popisuje moje skoraj triletno okrevanje. To s svetovno zdravstveno organizacijo pa je bila popolna farsa, in očitno je, da če takšna institucija le dan po objavi svojo odločitev prekliče, da v ozadju delujejo močni lobiji z izjemnimi finančnimi interesi.

Poklicno delujete v oglaševalskem poslu, ki velja za precej neizprosnega. Čeprav so k izgorelosti bolj nagnjeni tisti z nekimi specifičnimi osebnostnimi lastnosti – pridnost, perfekcionizem, postavljanje sebe na zadnje mesto, pa sodobni vodje, ki jim "dihajo za vrat", nosijo svoj del odgovornosti. Ste strinjate? Kakšen šef ste vi danes, ko ste "bogatejši" za to izkušnjo? Ali kot vodja čutite odgovornost, da poskrbite za zdravo delovno okolje?

Res je, oglaševalska industrija je lahko zelo neprizanesljiva. Podvržena nenehnim časovnim in finančnim pritiskom, obenem pa zaprisežena kreativnosti in učinkovitosti, postane na določeni točki izčrpavajoča za še tako prekaljene kadre. A seveda še zdaleč ni edina.

Izgorelost ne izbira več po branžah. Svetovna finančna kriza pred desetimi leti je močno tlakovala pot epidemiji izgorelosti. Po njej smo ustvarili svet nezaupanja in v njem sistem korporativnih vrednot, kjer so po finančnih kriterijih lahko uspešni predvsem vodje, ki so pripravljeni za doseganje kratkoročnih rezultatov iz zaposlenih iztisniti vse in jih nato zavreči. Nihče si ne more več niti za hip oddahniti, tudi odgovorni vodje ne.

Ko sem se po izgorelosti vrnil, sem se odpovedal vsem vodstvenim položajem, saj mi je bilo deset let vodenja ogromne in uspešne ekipe v ogromnem in uspešnem podjetju dovolj. Vračanje na delo po izgorelosti je že samo po sebi peklenska izkušnja, in nujno je, da na prvo mesto tokrat postaviš skrb zase.

Pred tem sem si kot vodja oddelka prizadeval ustvariti in voditi uspešno ekipo, ki bi v kakovostnem vzdušju ustvarjala izvrstne izdelke, in ponosen sem, da je to tudi del moje oglaševalske zapuščine. Zdravo delovno okolje pa mora biti tudi nekaj, za kar si morajo prizadevati vsi zaposleni, ne le vodje. Ko vidijo, da sistem vrednot izgublja pravo smer, ko opazijo, da delajo v kulturi izčrpavanja, morajo spregovoriti. Ker jih je strah, da bi bili ob službo, so pripravljeni prenašati karkoli. Kar je voda na mlin za nenehne finančne šprinte podjetij. Zato smo priča epidemiji izgorelosti, zato smo priča ustvarjanju kulture strahu in kariernemu brutalizmu, pri čemer tudi Slovenci s svojo pregovorno debelo kožo in požrtvovalnostjo, ki si ju slikamo kot kreposti, zagotovo predolgo vztrajamo v razmerah, ki ogrožajo naše telesno in duševno zdravje.

Ste si, tudi zato, ker se na Semplu združujejo strokovnjaki iz medijskega sveta in oglaševanja, ta dogodek izbrali za svojo prvo predstavitev?

Ta dogodek lepo sovpada z izidom knjige. A v tem primeru gre za prvo predstavitev strokovni javnosti oglaševalske industrije, predstavitev splošni javnosti pa bo na začetku decembra v Cankarjevem domu.

Prej sem uporabila izraz "bogatejši" za izkušnjo izgorelosti, ker sem v enem od vaših zapisov zasledila, da ste za izgorelost hvaležni. Zakaj?

Ko si na določeni točki izgorelost pripravljen sprejeti, te ne porazi, ampak preobrazi. Je nekakšno ponovno rojstvo. Če si se pripravljen spremeniti in se opilek za opilkom znebiti železnih srajc starih navad, te izgorelost nagradi z novim pogledom na svet.

Na začetku je pa seveda zelo surovo – oropan si radosti, energije in poln nepredstavljivih strahov. Zato nimaš druge izbire, kot da globoko brskaš po sebi in poleg vsega, kar te je do tega pripeljalo, tam odkriješ tudi svojo izjemno notranjo moč. Nato se počasi, korak za korakom, opogumljaš za življenje, kot ga želiš živeti.

Izgorelost mi je prinesla tudi priložnost, da ljudem s svojo izkušnjo pomagam ravnati bolje in bolj v skladu s tem, za kar smo ustvarjeni. Prepričan sem, da smo poklicani, da udejanjimo svoj talent. Da svoje darove v skladu s svojimi vrednotami izmenjujemo s svetom. To je osnova za srečno in izpolnjeno življenje. Prepoznati svojo edinstvenost, v zdravi meri ovreči pričakovanja drugih in v polni ravnati v skladu s svojimi pomeni biti v dobrem odnosu s samim seboj. Le če si v redu s seboj, si lahko v redu s svetom.

Ste razmišljali, da se ne bi več vrnili v svet oglaševanja? Kako ste vedeli, da ste dovolj močni, da se vam izkušnja ne bo ponovila?

Razmišljal sem marsikaj (smeh). A sem se odločil, da svojega talenta za izpolnjeno življenje ne morem trajno zamrzniti. Prvi dve leti v službi sta bili izjemno naporni, saj se izgoreli ob vračanju na delovno mesto soočamo s posttravmatsko stresno motnjo. A korak za korakom, kampanjo za kampanjo sem si povrnil zaupanje vase, in zdaj, po treh letih, sem se s kreativnostjo znova docela pobotal. S stresom pa še ne docela. (smeh)

Bi rekli, da ste s temi notranjimi demoni, če lahko tako poimenujemo tiste lastnosti, ki so vas popeljale do izgorelosti, opravili ali 'le' razvili orodja, kako se z njimi bolje spopadati?

Zanimivo, da ste rekli notranji demoni ... Eudaimonia ali po starogrško sreča, veselje, blagoslovljenost je sestavljena iz dveh besed "eu" –  dober, in "daimon" – duh oz. demon. Demoni torej niso le zli, ampak tudi dobri. Gre za to, katere krepimo. Pri izgorelosti so na delu najprej najhujši demoni – strahovi, ki te spravijo na kolena, in občutek imaš, da iz tega brezna ne boš nikoli splezal. Počutil sem se, kot da sem razočaral vse okoli sebe, strahovi so bili tako močni, da nisem upal niti verjeti, da si bom lahko kadarkoli dovolj povrnil moči, da bom lahko še naprej skrbel za družino in da bom še kadarkoli vsaj približno tako uspešen. Spraševal sem se, kako vendarle si je lahko takšen superman dovolil postati tako šibek, in očital sem si ignoriranje očitnih znakov in takšen življenjski spodrsljaj. A potem sem ugotovil, da nisem bil šibek, ampak da sem bil predolgo premočen. In takrat sem odkril svojo notranjo moč in si jo končno dovolil uporabljati.

Bi mogoče znali opredeliti ključno spremembo v vašem delovanju, ki ločuje Aljošo pred izgorelostjo in po njej?

Predvsem postavljam meje. Ko naredimo inventuro svojih ravnanj, ugotovimo, kaj nas resnično krepi in kaj nas žene na rob prepada. A če hočemo živeti zvesti sebi, se moramo naučiti preprostega magičnega izreka. To je beseda "ne", ki jo moramo zdravo odmerjati. To je pa težko, saj nezavedno vsi hlepimo po tistem trenutku starševskega odobravanja, ko smo bili pridni in smo naredili, kot nam je bilo naročeno. Zato smo tudi v odraslem življenju nemalokrat le otroci, ki potrebujejo dovoljenje in odobravanje. V službah to zamenjujemo z naklonjenostjo nadrejenih, v partnerskih odnosih s partnerji, na družbenih medijih z vplivneži ... Čeprav imajo na naše življenje vpliv različni ljudje, je odgovornost za našo srečo le v naših rokah.

Če sva začela z vprašanjem, kako izgoreti, bi nam lahko za konec svetovali, kako NE izgoreti?

Sodobne tehnologije so nas uspešno udomačile v prepričanju, da moramo biti nenehno na razpolago. Zato smo stalno priklopljeni – na mejle, sporočila, komentarje in obvestila. Namesto da bi jo zavarovali, svojo energijo nenadzorovano pršimo naokoli. Zato sem v izgorelosti takoj izklopil vsa obvestila na mobilnem telefonu, vključno SMS, kar mojo ženo še danes neštetokrat spravi ob živce (smeh). Ko sem to storil, sem lahko spet začel razporejati svoj čas, in ugotovil sem, kako prenapihnjena je ta nenehna rekrutacija naše pozornosti.

Druga utvara sodobnega sveta je zahteva nenehne sreče ali kot temu pravim v knjigi – optični optimizem. Ljudje smo bitja s kompleksnim čustvenim ustrojem in biti nenehno srečen je nemogoče. Zato si moramo dovoliti vsa razpoloženja in šele tako lahko delamo v smeri kakovostnega napredka. Tudi če se nam kdaj kozarec zdi na poln prazen, lahko življenje še vedno zajemamo s polno žlico.