Državni zbor je v okviru izrednega zasedanja tako začel postopek za spremembo 121., 140. in 143. člena ustave, s katerim naj bi omogočili zakonsko uvedbo pokrajin. Na tej podlagi bo ustavna komisija pripravila ustavni zakon za spremembo omenjenih členov. Po drugi strani pa predlog skupine poslancev s prvopodpisanim Maksimiljanom Lavrincem (LDS) za črtanje 143. člena ustave ni prejel zadostne podpore, saj je zanj glasovalo 57 poslancev, proti pa jih je bilo 29. Da bi bil Lavrinčev predlog sprejet, bi morali zanj glasovati dve tretjini navzočih poslank in poslancev.
Vladni predlog za spremembo ustave na področju lokalne samouprave zadeva tri člene ustave. Tako je vlada najprej predlagala spremembo sedanjega 121. člena ustave, s katero naj bi omogočili, da naloge državne uprave poleg ministrstev opravljajo tudi drugi upravni organi (na primer upravni okraji) in organi lokalnih skupnosti. Slednje bi omogočilo dekoncentracijo in decentralizacijo državne uprave ter uveljavljanje evropskega načela subsidiarnosti. S spremembo 140. člena želi vlada doseči, da država z zakonom prenese na lokalne skupnosti opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti brez njihovega predhodnega soglasja, s tem da jim mora za to zagotoviti sredstva, kar bi omogočilo decentralizacijo izvajanja državnih nalog na lokalne skupnosti in uveljavljanje načela subsidiarnosti.
Za regionalizacijo Slovenije pa je najpomembnejša sprememba 143. člena ustave, saj naj bi v njem določili obvezno, zakonsko ustanovitev pokrajin kot širših lokalnih skupnosti za opravljanje lokalnih zadev širšega pomena in za opravljanje z zakonom določenih zadev regionalnega pomena. Prav regionalizacija je namreč nujna za dograditev slovenske lokalne samouprave, za decentralizacijo državnih nalog in uveljavljanje načela subsidiarnosti. Prav tako pa je regionalizacija potrebna zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo, kjer bi pokrajine lahko delovale kot partner evropskih strukturnih skladov in v čezmejnem regionalnem sodelovanju, je še vlada utemeljila svoj predlog.
Največ pomislekov o vladnem projektu regionalizacije in s tem tudi o predlaganih spremembah najvišjega zakonodajnega akta so izrazili v opozicijskih SDS in NSi. Po njunem mnenju bi namreč pokrajine lahko že imeli, vendar pa za njihovo vzpostavitev v zadnjih letih ni bilo politične volje. V teh dveh strankah dvomijo tudi o iskrenih namenih vlade glede decentralizacije ter o nujnosti sprememb ustave. Prav tako so prepričani, da vzpostavljanje druge ravni lokalne samouprave ne bi smelo iti mimo volje ljudi, omejiti lokalno samoupravo oz. celo škoditi interesom občin. Prav zato so kot kompromis predlagali, da bi pokrajine vzpostavili z ustavnim zakonom. Te bi ustanovile občine in ne država, kot sedaj predlaga vlada. Za ustanovitev pokrajin bi bilo, tako SDS, potrebno dvotretjinsko soglasje občin, ki zajemajo dve tretjini prebivalcev regije.
Kaj prinašata oba predloga?
Polemika o uvedbi pokrajin se vleče že nekaj let. Njihova ustanovitev naj bi pripomogla predvsem k decentralizaciji Slovenije in zmanjšanju razlik med posameznimi deli države. Poleg tega pa so lokalne skupnosti obvezen del ustav evropskih držav. Prav sedanja ustavna ureditev pa po mnenju predlagateljev sprememb zavira nastanek pokrajin. Predloga za spremembo ustave o pokrajinah sta dva, obema je skupno, da dajeta pomembno vlogo pri ustanavljanju pokrajin državi in ne občinam.
Prvi predlog skupine poslancev, predvsem iz vrst LDS in ZLSD, predvideva, da bi črtali 143. člen ustave, ki odločitev o ustanavljanju pokrajin prepušča občinam. A po mnenju strokovne skupine za ustavne spremembe črtanje tega člena ne bi veliko pripomoglo k nastanku pokrajin. Pomenilo bi le, da obstaja možnost, ne pa obveznost ustanovitve pokrajin.
Drugi predlog je predlog vlade. Ta zato predlaga spremembo treh členov. Najprej bi v celoti spremenili 143. člen. V njem bi opredelili, kaj je pokrajina, da se jo ustanovi z zakonom, opredelili pa bi tudi njene naloge. Pokrajine bi namreč prevzele nekatere naloge državne uprave, ki jih zdaj opravljajo ministrstva. Katere vse naloge naj bi to bile, še ni natančno določeno.
Če so do zdaj morale dati lokalne skupnosti soglasje, da je država nekatere naloge prenesla s svojih na njihova ramena, pa naj bi bilo po novem predvsem poudarjeno, da mora država zagotoviti sredstva, da bi lahko lokalna skupnost opravila del njenih nalog.
Glavni spor pri obeh predlogih pa je, ali je prav da država odloča o ustanavljanju pokrajin, brez soglasja občin, ki bodo sestavljale pokrajino. Predvsem opozicija se zato zavzema, da če že mora država odločati o tem, naj vsaj pridobi soglasje dveh tretjin občin, ki bodo sestavljale pokrajino. Ustanavljanje le teh pa je pomembno tudi v luči spremembe volilne zakonodaje, ki predvideva oblikovanje novih volilnih enot. Meje pokrajin bodo namreč vplivale tudi na meje volilnih enot.
Nasprotovanje opozicije tudi glede referenduma
DZ se je pred koncem prvega dne izrednega zasedanja opredelil še do vladnega predloga za začetek postopka sprememb ustave v tistem delu, ki se nanaša na ureditev zakonodajnega referenduma. Predlagana je drugačna referendumska ureditev; med drugim bi odpravili sedaj po mnenju vlade sporni predhodni zakonodajni referendum, v ustavi pa bi tudi izrecno določili, o katerih zakonih in pod kakšnimi pogoji referenduma ni mogoče razpisati. Sicer je tudi tokrat parlamentarna opozicija nasprotovala morebitni okrnitvi referendumskega odločanja kot osnovnega atributa demokracije in neposrednega odločanja ljudi. Koalicijske stranke takšne očitke zavračajo, saj naj bi s tem, nasprotno, naknadnemu zakonodajnemu referendumu dali večjo težo.
V nadaljevanju razprave tudi o sodniškem mandatu
V postopku je tudi predlog imenovanja vlade, po katerem bi DZ glasoval o izvolitvi predsednika vlade in takoj zatem še o njegovem predlogu za listo ministrov. Prav tako bodo obravnavali morebitno spremembo člena, ki govori o trajnem mandatu sodnikov. Po predlogu naj bi se izvolitev v trajni mandat opravila šele po uspešno opravljenem sodniškem delu v času najmanj petih let. Prav tako se spremembe nanašajo na področje zagotavljanja enakih možnosti oz. enakopravnega sodelovanja žensk in moških pri upravljanju javnih zadev, ki so ga člani komisije podprli.
