Ni le Šaleška dolina z Velenjem in Šoštanjem tista, ki je v Sloveniji sinonim za knape, kot si sami pravijo rudarji. Ob rudnikih se je industrijsko in ekonomsko razvijalo tudi Zasavje. Medtem ko so širšo Slovenijo oskrbovali s premogom za ogrevanje in električno energijo, so se gradila stanovanja in ostala infrastruktura za prebivalce, ki so svoj dom našli v teh koncih države – številni prav zaradi rudarskega kruha.
Čeprav je ta zdaj že vrsto let preteklost, tradicija v teh krajih še vedno živi. Številni pohodniki so se zato znova odpravili na pohod na t. i. Pot Srečno, ki nosi simbolično ime po znamenitem pozdravu kameratov in povezuje občine Laško, Hrastnik, Trbovlje ter Zagorje ob Savi.
"Je pot žive zgodovine, postlana s predanostjo in trdoživostjo naših prednikov. Rudarska zapuščina, ki združuje, označuje in oblikuje kraje, skozi katere je speljana omenjena pot, je ustvarjala njihovo identiteto in razvoj," pravijo organizatorji.
Večji del 30-kilometrske poti vodi skozi razgibano hribovito območje s premogom v svojih nedrjih, ki je za vedno povezalo prebivalce teh krajev, letos, ob četrti izvedbi prireditve to soboto, pa so se prvič odločili, da udeležencem ponudijo možnost, da del prehodijo tudi pod zemljo.
S sonca v temo
Sončen konec tedna je privabil številne pohodnike, prvi so iz Laškega krenili že ob pol osmih zjutraj. Okoli enajstih pa je že bilo živahno pred Mlakarjevim stanovanjem v Hrastniku, muzejskim delavskim stanovanjem rudarja Franca Mlakarja, ki stoji le nekaj metrov od vhoda v rudniški rov. Tam je bila postavljena pohodniška postojanka, na kateri so si "nadzemski" pohodniki nekoliko odpočili, odžejali in dobili žig v kartonček, preden so se odpravili naprej po cesti proti Trbovljam.
Tisti, ki so se zbirali nekoliko nižje, pa so imeli drugačne opravke. Ali je čelada dobro pričvrščena, naglavna luč deluje? Pred vhodom v rov je bilo treba podpisati prijavnico, rudarji so jih razvrščali v skupine z nekajminutnimi razmaki, saj je bilo tistih, ki so do Trbovelj želeli pod zemljo, preveč, da bi lahko vse hkrati varno privedli na drugo stran. Število mest so vnaprej omejili na 100 pohodnikov, čelada je bila obvezna – če že ne rudarska, vsaj planinska ali kolesarska. Mlajšim od 14 let vstop ni bil dovoljen.
"Pripravljeni?" vpraša Gregor Hvala, nekdanji rudar, ki prevzame vlogo vodnika na čelu prve skupine. Skozi velika železna vrata gruča zakoraka v rudniški rov. Blag spust navzdol osvetljujejo močne rudniške svetilke, po gladko zaobljenih svetlih stenah se vijejo metri kablov, tla so suha, po sredini so položene tudi železne rešetke, ki nudijo ravno podlago.
Vstop v rudniški rov brez nadzora je sicer strogo prepovedan, vrata so zapečatena, razen za posebne, organizirane priložnosti, kot je denimo Jamatlon, oviratlon s preprekami, ki jih je treba premagovati na poti do cilja. A tudi brez njih je prebijanje pod zemljo kar zahtevno. Niz neonskih svetilk izgine za našimi hrbti, svetlobo dajejo le še snopi naglavnih svetilk, spredaj in zadaj za skupino pa je črna tema.

Spremeni se tudi podlaga, ravne podlage železnih rešetk ni več, namesto tega se vso pot pod nogami vijejo tračnice, ki tla razdelijo na tri dele. Ker pa je jama živa stvar, se spreminja tudi podlaga. Stene so enkrat opečnate, drugič jih prekrivajo kapniki. Enkrat je lažje hoditi med tirnicami, čez nekaj metrov pa te tam pričakajo spolzke blatne luže. Ob robu te lahko presenetijo železni klini v steni in nenadoma zadoni udarec. Nemudoma postane jasno, zakaj v rov ne spustijo nikogar brez čelade. Tu in tam so nametane lesene deske, položene cevi, zato je treba ves čas paziti, kam se stopa.
Gregor pa vseeno vodi skupino suvereno naprej z nezmanjšanim tempom. Pametne ure kažejo, da se kilometer podzemne poti premaga v 12 minutah. Na repu kolone je Stanka, Gregorjeva žena. Spominja se, kako je bilo prvič, ko ji je soprog pokazal jamo. Tisto pravo jamo. "Greš v temo, se spustiš v rov po strmih spolzkih stopnicah približno 300 metrov. Vsepovsod kaplja, blato, prah ... paziš na glavo, pa te kljub temu preseneti prenizek strop. Ne znam si predstavljati, da v takem delaš vsak dan, nekaj let ... poklon rudarjem," je strnila občutke, ki so jo takrat prevevali, ko si je pobližje ogledala moževo 'pisarno'.
Temperatura v jami je bolj ali manj stalna, skozi vse leto je približno 12 stopinj. Poleg vetrovk greje tudi Gregorjev tempo, ko hitimo mimo različnih kosov opreme, ki so ostali iz preteklih časov.
Orientacije globoko pod zemljo praktično ni. "Niti sanja se mi ne, kako daleč smo, kar se mene tiče, bi bili lahko spet v Hrastniku," se pridušeno smeje nekdo iz skupine. Zadnjih nekaj sto metrov rova je nato spet bolj utrjenih, bližajo se Trbovlje. Snop dnevne svetlobe pospremijo zvoki lokalnih ljubljencev, skupine Laibach.
Na izhodu nas pozdravi toplo oktobrsko sonce. Dobrih pet kilometrov dolgo neravno pot pod zemljo smo v Gregorjevem tempu prehodili v zgolj eni uri. "Počasi sem šel zaradi drugih, če je 30 ljudi, drugače ne gre. Sam sicer potrebujem 20 minut za to pot," sam povsem stoično skomigne z rameni. Razumljivo, saj je v teh rovih preživel velik del svojega življenja. Nazadnje je bil po službeni dolžnosti tam pred tremi tedni, saj je pot še vedno treba ohranjati prehodno in varno. Če bi se še enkrat rodil, bi bil še enkrat knap, je popolnoma jasen.

Nekdanji rudar je tudi Janko iz Laškega. Na pohod se je odpravil zaradi prijatelja Mateja, ki je nekoč poslušal njegove službene pripovedi in anekdote ter si ob tem tudi sam zaželel, da bi se vsaj enkrat odpravil v globine, zato sta zdaj odšla skupaj. "Zame pa je to že zgodovina, leta 2014 so nas odgnali stran," Janko odmahne z roko ob spominu na žalosten čas zapiranja zasavskega rudnika, izgube delovnih mest in žalosti v regiji.
Pri 18 letih se je v rudnik odpravil tudi Miloš, ki je tam dočakal pokoj. "Med potjo smo ves čas razmišljali o rudarjih, o nesrečah, kako so delali osem ur pod zemljo, drug svet," pravita Laščanki Magda in Helena, preden se pohodniki odpravijo naprej proti cilju nadzemske poti v Zagorju ob Savi.

"Ali si rojen rudar, narediti ga ne moreš," smeje navrže še en knap, Stane Stanič, ki iz rova privede drugo skupino. Oni so za pot potrebovali uro in 25 minut. "Ja, vmes sem jim še kaj povedal," je dobre volje.

Njegovo življenje je še naprej v temi, zdaj je namreč nadzorni inženir pri projektu Drugi tir med Divačo in Koprom, trenutno nadzira gradnjo dveh najdaljših, več kot šestkilometrskih tunelov na trasi. Med gradnjo so se prebili skozi 80 kraških jam. Že 30 let tako dela pod zemljo in tudi on pravi, da bi še enkrat naredil enako. Jama te zasvoji, prizna.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.